Kaj je bil glavni razlog, ki je pretehtal pri vaši odločitvi k prehodu na Yamaho? Je imel prste vmes tudi finančni vidik?

Na koncu smo prišli do zaključka, da s Hondo nimamo več istih interesov, da se tu naša zgodba zaključuje in da je bolje, če gremo vsi vsak v svojo smer. Sledilo je ogromno ponudb od vseh proizvajalcev. Pri tem je bila moja največja želja, da ostanem na konkurenčnem motorju, s katerim sem se sposoben boriti za najvišja mesta. To je bilo tudi tisto, kar je pretehtalo pri odločitvi za Yamaho. Kar zadeva finance, je seveda vedno dobro, če je ponudba dobra tudi po tej plati, a sam sem v takšnem položaju, da si želim samo dober motor. Finance pri tem prestopu niso bile na prvem mestu.


Je bila, ko ste se se usedli na Yamahin motor, v primerjavi s Hondinim zelo velika razlika, ali ste se nanj hitro prilagodili?

Če zamenjaš proizvajalca motorja, je razlika kar ogromna. Kljub temu sem se na novi motor kar hitro prilagodil. Ekipa je zelo motivirana in takoj, ko smo to lahko, smo po novem letu začeli s testiranji. Teh je bilo doslej že res veliko, motor so resnično prilagodili vsem mojim željam. Seveda sem se malce moral prilagoditi tudi sam. Zdaj lahko rečem, da se na motorju že zelo dobro počutim. Seveda so tu še rezerve. Z več urami na motorju in več tekmami bomo imeli tudi več informacij. Glede na to, da sem na tem motorju šele mesec in pol, sem zelo vesel, kje smo.


Gotovo sta vam bili v pomoč tudi uvodni testni dirki italijanskega prvenstva, ki ste ju končali na drugem in prvem mestu.

Vsekakor. Te prve pripravljalne tekme so vedno zelo koristne, da vidimo, kje smo v primerjavi s konkurenco. Prva tekma je bila še precejšnja uganka, na drugi v Mantovi je bilo že precej bolje. Tam sem se na motorju počutil že precej bolj sproščeno. Zdaj imamo še dva tedna do prve dirke v Argentini in vemo, na čem moramo delati.


Verjamete, da ste že tam lahko konkurenčni za zmago?

Zavedam se, da je za mano dobra zima in da sem dobro pripravljen, ne želim pa si kar takoj nase obesiti prevelikih pričakovanj. Če se bom počutil dovolj dobro, da grem lahko na zmago, bom to skušal izkoristiti, nekam z glavo skozi zid pa ne bomo rinili. Upam, da se bom na motorju počutil dobro in užival, kar mi bo za uvod najbolj pomembno. Na prvi tekmi moramo zbrati čim več informacij in graditi od tega naprej. Zavedam se, da je sezona zelo dolga, vanjo pa stopam zelo samozavestno in komaj čakam, da se začne. Želim si napredovati iz tekme v tekmo, rasti z motorjem in ga razvijati.


Yamaha je bila nazadnje svetovni prvak leta 2015, kar je v prvi sezoni po prehodu v MXGP uspelo tudi trenutnemu prvaku Romainu Febvreju. Imate glede tega kakšne pomisleke?

Sam sem kvečjemu zelo motiviran, da po toliko letih Yamaho spet pripeljem nazaj na vrh. Za ta cilj vsi delamo in lahko le upam, da nam bo uspelo.


Poleg vas je motor zamenjal tudi vaš dolgoletni tekmec, Nizozemec Jeffrey Herlings, ki je prevzel vaše mesto pri Hondi. Kakšen je bil občutek, ko ste ga v Mantovi videli na vašem prejšnjem motorju?

Vse skupaj je bilo res precej čudno, posebej videti svojo prejšnjo ekipo z vsemi novostmi. Presenetilo me je, da je bilo že na tej pripravljalni tekmi ogromno navijačev, tudi Slovencev. Takšne spremembe so za motokros kot šport lahko samo dobre. Zanimanje s tem raste in vsi že komaj čakajo, da se začne sezona in da vidijo, kako se bova z Jeffreyjem odrezala na novih motorjih.


Tu sta še vodilna voznika minule sezone, Febvre in Belgijec Lucas Coenen. Menite, da se za naslov lahko borite vi štirje ali se lahko še kdo priključi v ta krog?

Letos v MXGP prihajajo trije zelo dobri vozniki iz MX2, to so svetovni prvak v tem razredu izpred dveh let, Nizozemec Kay de Wolf, Italijan Andrea Adamo in Francoz Thibault Benistant. Zaradi njih bo MXGP še precej močnejši. V ospredju nas bo kar veliko, ki se bomo borili za zmage, stopničke in naslov prvaka. Devetnajst grand prix dirk je res ogromno. Tu ne bo pomembno, da vedno zmagaš, pač pa, da si konstanten in na vsaki tekmi nabiraš točke. Svetovni prvak bo voznik z najmanj napakami in najbolj konstantnimi vožnjami.


Je peti naslov svetovnega prvaka v elitnem razredu vendarle vaša skrita želja?

Vsekakor, to je kar vsako leto. Zato tudi delaš in treniraš ter vsako jutro zgodaj vstajaš. Seveda je tu pomembno tudi to, da ostajam zdrav in brez poškodb ter prisoten na vseh tekmah.


Kako vam ustreza razpored dirk, ki poleg Evrope vključuje tudi dirke v Južni Ameriki, Južni Afriki, na Kitajskem in zaključek v Avstraliji?

To bo že moja 13. sezona v svetovnem prvenstvu, tako da sem se teh selitev, tudi na druge celine, že privadil. Nekaj tekem bo tudi na novo, kot je dirka v Južni Afriki, kjer še nisem vozil. Prva dirka bo v Argentini, kjer nam je okolje sicer poznano, prizorišče v Barilocheju pa bo tudi novo.


Spet se odpira možnost, da bi končno dočakali dirko za VN Slovenije, ki naj bi potekala v Prekmurju, čeprav je za letos že prepozno.

Sam bi si tega seveda zelo želel. Podrobnosti sicer ne poznam, a fantom, ki delajo na tem, želim vso srečo in upam, da bomo slovenski grand prix le dočakali. Vsi si lahko samo predstavljamo, kakšno bi bilo tam vzdušje, saj je že na dirki v Arcu ali češkem Loketu tako, kot da bi bil tam slovenski grand prix.


Odločili ste se tudi za zamenjavo kondicijskega trenerja, namesto Boštjana Renka je to zdaj Tina Kobale. Zakaj ta sprememba?

S Tino sem začel delati po moji poškodbi ramena, potem ko sva z njo skupaj delala rehabilitacijo ter s tem povezane prve treninge. Zelo dobro sva se ujela, saj je zelo dobra fizioterapevtka, kineziologinja ter tudi trenerka. Poleg tega ne živi daleč od mene, tako da je lahko prisotna na vseh mojih treningih. Tega sem zelo vesel in skupaj res dobro delava. Tako se mi ni bilo težko odločiti za to spremembo.