Na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ) so v raziskavi o šolanju na daljavo zaradi epidemije covida-19 ugotovili, da je ta vplival na kognitivne sposobnosti in duševno zdravje otrok. Učitelji v šolah opažajo poslabšanje bralnih sposobnosti in pismenosti, učenci pa se pri pouku težje zberejo in pri reševanju nalog potrebujejo več pomoči. »Po vrnitvi v šolske prostore je bilo opaziti željo po pogovarjanju z vrstniki, prijatelji. Po drugi strani je bilo kar nekaj primerov, ko učenci niso želeli ali zmogli vzpostaviti stikov s sošolci, kar je privedlo do konfliktnih situacij. Še zdaj opažamo nemirnost in težave z zbranostjo. Navajeni so bili, da so imeli veliko pogosteje proste trenutke in si razvlekli obveznosti čez cel dan, ali pa jih preprosto niso opravili, če ni bilo zahtevano, da opravljeno nalogo fotografirajo in pošljejo učitelju. Prav tako je znanje učencev zagotovo slabše. Učenci so izgubljeni, neorganizirani, nesamostojni. Nekateri so bralno najobčutljivejše obdobje preživeli doma, ni se izvajalo nadzorovano intenzivno branje, to obvezo so opustili, zato se danes posledice kažejo v slabšem branju in besednem zakladu, pri tvorbnih nalogah in pravopisni zmožnosti. Dejstvo je, da so učenci z učnimi težavami še bolj potonili, močna sredina je nazadovala in ostala je peščica marljivih učencev,« pravi učiteljica na Osnovni šoli Šmarje pri Jelšah, ki sicer želi ostati anonimna.
Ne le v Sloveniji
Da znanje otrok ni nazadovalo le v Sloveniji, temveč tudi po svetu, priča Unicefovo poročilo, ki navaja, da je skoraj 147 milijonov otrok v zadnjih dveh letih zamudilo več kot polovico ur pouka v živo, kar po vsem svetu znaša približno dva bilijona zamujenih ur. »Če otroci s svojimi učitelji in vrstniki nimajo stikov v živo ali pa sploh ne morejo komunicirati, lahko pride do zaostankov v pridobivanju znanja, ki jih ne bo mogoče nadoknaditi,« je dejala izvršna direktorica Unicefa Catherine Russell.
Težavo predstavlja tudi dejstvo, da se po odprtju šol po svetu del učencev vanje sploh še ni vrnilo. V Južni Afriki danes šolo tako obiskuje trikrat več otrok kot marca 2020, v Ugandi pa se v šolske klopi ni vrnila desetina šoloobveznih otrok. Ker večina otrok osnovno znanje, kot sta branje in pisanje, pridobi ravno v šoli, obstaja verjetnost, da bodo nekateri za te veščine prikrajšani vse življenje, prav tako pa otroci, ki ne obiskujejo šole, ostajajo med najbolj ranljivimi in marginaliziranimi skupinami v družbi.
Težave ostajajo tudi po epidemiji
Z vprašanji o duševni stiski otrok smo se obrnili na magistro zakonskih in družinskih študij Moniko Erjavec Bizjak, zaposleno na Zvezi prijateljev mladine Moste Polje v Ljubljani, kjer nudi psihosocialno pomoč družinam in posameznikom. »Verjamem, da nam je vsem že jasno, kako močno je epidemija vplivala na duševno in socialno dinamiko otrok. Celotno epidemično dogajanje – prisoten strah, negotovost v družbi, manj gibanja, osamitve znotraj družin – je povzročilo poslabšanje težav pri otrocih, ki so imeli že prej motnje na področju duševnega zdravja, hkrati pa je sprožilo neugodne čustvene reakcije predvsem pri otrocih z veliko anksioznosti. Otroci, ki prejemajo pomoč v strokovnih ustanovah, so bili za to pomoč prikrajšani, čakalne vrste so predolge, že lani spomladi so na otroški psihiatriji opozarjali, da imajo zasedene vse postelje. Po številu kliničnih psihologov v zdravstvenem sistemu je Slovenija na evropskem dnu.«
V času epidemije so bili opuščeni prav vsi varovalni dejavniki, ki jih ima otrok ob vključevanju v izobraževalne procese in obšolske dejavnosti. Tako nihče zunaj ozkega družinskega kroga ni zmogel prepoznati stiske otoka in mladostnika. Stiske v obliki motenj hranjenja, psihotičnih motenj, anksioznih motenj in depresivnosti ostajajo prisotne tudi, ko je »epidemije konec«, pove Erjavec Bizjakova in doda, da težavo predstavlja tudi pomankanje socialnih interakcij. »Pred epidemijo smo opozarjali na pasti v razvoju otrok zaradi zaslonske tehnologije, v času epidemije pa smo otroke celo spodbujali, da ohranjajo stike in zadovoljujejo svoje potrebe prek spleta. Kot da smo popolnoma pozabili na potrebe, ki so ključne za dušeno zdravje. To so potreba po pripadnosti, potreba po moči, potreba po zabavi in potreba po svobodi. Vse psihološke potrebe za stabilno duševno zdravje posameznika so bile zapostavljene. Otroci so prepogosto ostali sami, kot pasivni opazovalci življenj, ki jih predstavljajo spletni mediji, družbena omrežja in serije. Postali so pasivni opazovalci. Pogosto zaznavamo nerealne predstave otrok o življenju, in ker tega ne zmorejo dosegati in uresničevati, se stiska le še povečuje. Zadovoljevanje potreb so usmerili v splet, zaslonsko tehnologijo, in tako poskrbeli za dopamin v svojem telesu. Vendar sproščanje dopamina ob takšnih vsebinah ne prinese rasti in funkcionalnosti. Ravno nasprotno, vodi lahko v oblike zasvojenosti in porušeno duševno zdravje.«
Kako rešujemo stiske
Takoj po vrnitvi v šolske klopi je več šol začelo izvajati programe in aktivnosti, ki pomagajo blažiti posledice epidemije in zaprtja šol. Učenci se lahko tako udeležujejo delavnic za duševno zdravje, vse več profesorjev se odloča tudi za tematske razredne ure, kjer lahko spregovorijo o težavah in izzivih pri vrnitvi v šolo. Na številnih šolah so se začeli zavzemati tudi za hitrejši dostop do pomoči, bodisi šolskih psihologov bodisi zdravstvene obravnave, če imajo otroci resnejše težave.
Na pomen duševnega zdravja otrok opozarjajo tudi na NIJZ, kjer so lani predsedniku vlade Janezu Janši, ministru za zdravje Janezu Poklukarju, ministru za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Janezu Ciglerju Kralju ter ministrici za izobraževanje, znanost in šport dr. Simoni Kustec posredovali tudi izjavo in poziv k ukrepanju za podporo duševnemu zdravju otrok in mladih v času epidemije covida-19, da bi dosegli njihovo polno podporo pri celostni dobrobiti otrok in mladih.
Komentarji