Medtem ko je mednarodna agencija za raziskave raka glifosat razvrstila med (verjetno) rakotvorne snovi za človeka, Evropska agencija za varnost hrane ugotavlja, da v splošnem ni večjih kritičnih točk, in tako je odločitev o usodi glifosata v EU zdaj spet v rokah Evropske komisije in članic EU.
Evropska komisija je decembra lani podaljšala dovoljenje za prodajo herbicida glifosata v EU za leto dni, do 15. decembra letos. Takrat so pristojni poudarili, da daje podaljšanje Evropski agenciji za varnost hrane dovolj časa, da konča novo oceno tveganja za zdravje in okolje tega široko uporabljanega zatiralca plevela in trav, ki mu del strokovne javnosti očita rakotvornost.
Agencija je sredi julija sporočila, da študija ni prepoznala kritičnih področij, ki bi bila lahko razlog za skrb glede učinkov glifosata za zdravje ljudi in živali ter za okolje. Po pojasnilih agencije je v analizi sodelovalo več deset znanstvenikov, trajala je tri leta, proučili pa so na tisoče študij in znanstvenih člankov. A senca dvoma je kljub temu prisotna, namreč na agenciji so priznali, da pri najnovejših zaključkih obstajajo vrzeli pri podatkih ter odprta vprašanja glede lastnosti ene od sestavin glifosata. Odločitev o usodi glifosata v EU je tako zdaj spet v rokah Evropske komisije in držav članic, ki naj bi o tem vprašanju odločale jeseni. Slovenija se je nazadnje pri glasovanju vzdržala.
Kaj še onesnažuje razen kmetijstva?
Profesor Mario Lešnik: "Dvomim, da bi glifosat, glede na način in količino uporabe, Slovence lahko ogrožal."
Fitofarmacevtska sredstva so večno jabolko spora med okoljevarstveniki in kmetovalci. Toda prepričanje, da so ravno ta kemična sredstva največji onesnaževalec okolja in voda, je precej nepošteno do kmetijstva, pravi Mario Lešnik, predstojnik katedre za fitomedicino na mariborski fakulteti za kmetijstvo in biosistemske vede. Ob tem je izpostavil rezultate vzorčenja pitne in površinske vode, kjer naj bi bila le četrtina onesnaževal posledica kmetijstva. »Od tu naprej pa so v vodi industrijske kemikalije, težke kovine, kontracepcijska sredstva, kemikalije iz plastike, teh pa je po številu bistveno več kot tistih iz kmetijstva. Za nekatere organizme v naravi so našteta sredstva lahko še bolj škodljiva kot pesticidi. Zadnje čase podatki kažejo tudi vse več zdravil, ki so toksična. V površinskih vodah najdemo celo protibolečinska zdravila in antidepresive.« Lešnik je nadalje izpostavil, da postajajo sredstva za varstvo rastlin vse bolj prijazna okolju in človeku. »V preteklosti smo proti jabolčnemu zavijaču uporabljali insekticide na osnovi arzena, ob čemer se človek danes zgrozi. Ob današnjem registracijskem procesu na tržišče preprosto ne morejo priti kemikalije, ki bi bile primerljivo obremenilne kot nekoč.«
Opozoril pa je tudi na pomen zdravljenja bolezni rastlin in posledice uživanja okuženih rastlin. Kot primer je podal okužbe rastlin z glivo, ki proizvaja mikotoksine, o katerih pogosto govorimo v povezavi s koruzo in pšenico. »Nekateri mikotoksini so veliko bolj strupeni kot pesticidi. Aflatoksin, ki ga proizvaja gliva, je tisočkrat bolj strupen od glifosata, ki se veliko omenja. Če imamo z aflatoksinom okužena žita, oreščke, fige, je toksikološka obremenitev našega telesa, če jemo ta rastlinski material, bistveno hujša kot pri pesticidih.«
Milijardne odškodnine
Sicer pa je glifosat na tnalo debat o škodljivosti leta 2015 obsodila Mednarodna agencija za raziskave raka, ki je to kemično spojino uvrstila na seznam verjetno rakotvornih dejavnikov. Le tri leta kasneje je moral agrokemični koncern Monsanto moškemu v ZDA izplačati skoraj 300 milijonov dolarjev odškodnine, ker je ta trdil, da je zaradi glifosata v herbicidu zbolel za rakom. Tožb je bilo še več in nemški farmacevtski in agrokemični gigant Bayern, ki je pred petimi leti tudi prevzel Monsanto, je v teh letih porabil milijarde dolarjev za poravnavo vrste tožb v ZDA.
»Glifosat pri nas sploh ni zgodba«
Glifosat se v kmetijstvu ne uporablja neposredno na gojenih rastlinah, saj bi jih to uničilo, temveč se uporablja po spravilu pridelka za čiščenje površine ali v trajnih nasadih med posameznimi vrstami. Uporablja pa se na gensko spremenjenih gojenih rastlinah (GSO), ki so odporne na glifosat. Takšna uporaba v Sloveniji ni dovoljena, je pa dovoljena in prisotna predvsem v Severni in Južni Ameriki, prav tako slovenski kmetje glifosata ne smejo uporabljati pred spravilom pridelkov, kot je to praksa v nekaterih drugih državah, tudi evropskih. Zaradi številnih omejitev pri rabi glifosata pri nas profesor Mario Lešnik meni: »Dvomim, da bi glifosat, glede na način in količino uporabe, Slovence lahko ogrožal. Izjemno majhno je število površinskih voda, kjer je bil najden, kar pa zadeva pitno vodo, sploh ni bilo nobenega primera. Glifosat pri nas sploh ni zgodba.«
Komentarji