Salonit iz Anhovega se je v zadnjih mesecih znašel v središču pozornosti, ko je civilna družba z Inštitutom 8. marec na čelu začela zbirati podpise podpore za spremembo okoljske zakonodaje, kampanjo pa so promovirali z geslom Naj Anhovo zadiha. Preden se bo v parlamentu začelo odločanje o zakonu, ki bi znatno posegel v način dela družbe iz Anhovega, smo se pogovorili s predsednikom uprave Tomažem Vukom.
Ob 100. obletnici podjetja ste napovedali zeleno preobrazbo družbe. Je proizvodnja cementa sploh lahko zelena?
Na začetku se je treba vprašati, kaj mislimo s pojmom zeleni prehod. Kontekst, ki smo ga uporabili v našem podjetju, je kontekst, ki izhaja iz strategije za prehod in ga je sprejela Evropska komisija. V tem programu se cement obravnava kot eden od strateških materialov in spada med tiste industrije, ki jih je najtežje narediti ogljično nevtralne. Po drugi strani pa je zaradi velikega obsega uporabe tega materiala, torej betona, katerega ključna komponenta je cement, zelo pomembno, da se to res zgodi. Beton je v 150 letih, odkar obstaja, dosegel absoluten primat med gradbenimi materiali. To se je zgodilo, ker ima med drugim nekatere izrazite okoljske lastnosti. Namreč, vložena energija v nekatere funkcionalne elemente betona je nizka in tudi ogljični odtis je manjši kot pri drugih materialih. In pri tej zadnji energetski krizi se je izkazalo, da kadar se dvigne cena energentov, beton in cement pridobita konkurenčnost. Torej svoje poslanstvo in nalogo vidimo v tem, da ko svoj proizvod še bolj ozelenimo, prispevamo k temu, da družba naredi korak k bolj zeleni gradnji in infrastrukturi. Če na to pogledamo z vidika lokalnega, pa moramo vedeti, da evropska zakonodaja že 30 let sili vse industrijske dejavnosti k okoljskim izboljšavam. V Evropi smo tako prišli do točke, ko industrija še zdaleč ni več najpomembnejši onesnaževalec. In tudi v našem lokalnem okolju cementarna ni poglavitni vir onesnaženja. Seveda pa se da še veliko narediti in na vseh nas je, da izkoristimo te priložnosti.
Kaj pa potem je glavni vir onesnaževanja v vašem lokalnem okolju?
Pomembnih virov onesnaženja je več. Nekaj ga pride k nam iz drugih okolij, na primer iz Padske nižine, ki je okoljsko ena bolj obremenjenih regij v Evropi. Potem so tu promet in individualna kurišča ter na tretjem mestu industrija, kot kažejo nedavne raziskave Agencije RS za okolje. Če si ogledamo naše podjetje, naš največji prispevek k onesnaženju predstavljajo dušikovi oksidi, ki nastajajo ob visokih temperaturah v naši peči. Tu je naš prispevek k lokalnemu onesnaženju nekoliko večji, za večino ostalih parametrov pa se pogovarjamo o odstotku ali dveh v celotnem deležu obremenitve našega okolja.
Če se vrneva k vašim zelenim ciljem: ob stoletnici podjetja ste si zastavili nekaj ciljev, ki jih želite izpolniti do leta 2025, ter nekaj dolgoročnih, ki segajo do 2035. Nekaj teh ciljev se sliši kot znanstvena fantastika ...
Verjetno bi se morali vsi navaditi na to, da potrebujemo malo znanstvene fantastike, da se lahko kot družba razvijamo. Če si danes ogledamo literaturo, ki je bila del znanstvene fantastike pred petdesetimi leti, vidimo, da je del teh zgodb zaživel tudi v resničnosti. Mi smo si ob pripravi vizije zelenega prehoda in modernizacije podjetja želeli postaviti nekaj takih ciljev, ki jih je možno uresničiti danes oziroma v relativno kratkem času, nekaj srednjeročnih in nekaj bolj dolgoročnih ciljev, ker se nam zdi pomembno, da tisto, kar je mogoče narediti že danes, tudi uporabimo.
Hkrati smo se ob pripravi desetletnega načrta zavedali, da je pot do tja precej dolga. Najprej je treba poiskati neko inženirsko rešitev, kar terja nekaj let, nato je treba pridobiti vsa potrebna dovoljenja, si zagotoviti vir financiranja in naročiti opremo, na koncu pa novo tehnologijo spraviti v delovanje, kar pomeni, da lahko za celoten proces potrebujemo tudi deset let. In zato je pomembno, da že danes razmišljamo o tem, kje želimo biti čez deset let.
Tomaž Vuk, predsednik uprave Salonita Anhovo.
Pri uresničevanju kratkoročnih ciljev nam gre razmeroma dobro. Na našem območju smo začeli postavljati sončne elektrarne, 9000 sončnih panelov že deluje. Elektrarne so priključene neposredno na naš elektro-energetski sistem, tako da ne obremenjujemo javnega elektroomrežja.
Obseg fotovoltaike želimo v prihodnosti še povečati. Pripravili smo tudi projekt uporabe odvečne toplote, ki nastaja v našem proizvodnem procesu, za proizvodnjo električne energije. Oddali smo vlogo za dodatno možnost uporabe goriv iz odpadkov, ki bi lahko nadomestila fosilna goriva, in pa vlogo za uporabo alternativnih surovin, ki bi jih lahko uporabili namesto surovin iz kamnoloma. V okviru postopka presoje vplivov na okolje bo potekala tudi javna obravnava, obsežno poročilo o vplivih na okolje je že pripravljeno. Mislim, da bo to tudi priložnost, da nekatera od vprašanj, ki se pojavljajo v javnosti, pokomentiramo ob utemeljenih strokovnih podlagah.
Pri dolgoročnih ciljih pa trenutno pripravljamo študije izvedljivosti za tehnološke rešitve zajema, transporta in skladiščenja ogljikovega dioksida. Ker ko ga zajamemo, ga je treba še prepeljati na končno destinacijo in ga tam skladiščiti ali pa uporabiti za drug proizvodni proces. Tu bo treba zgraditi celotno verigo vrednosti na novo. Pri tem smo zelo odvisni od potencialnih partnerjev, ki lahko poskrbijo vsak za svoj del. Je pa ta pristop tudi predmet Nacionalnega energetskega in podnebnega načrta.
Kaj za vas finančno pomeni zeleni prehod in vse to, kar ste in še boste investirali?
Smo kapitalskointenzivna panoga, procesi so večinoma avtomatizirani in tudi vse naprave so velike, tako da redno investiramo okrog deset milijonov evrov letno – zgolj v to, da delujemo na najvišji ravni. Recimo temu, da je naša proizvodnja »state-of-the-art« (najsodobnejša proizvodnja, op. p.) te panoge. Zeleni prehod pa bo terjal še veliko več. Ocenjujemo, da bomo, če želimo doseči ogljično nevtralnost, potrebovali še enkrat toliko kapitala, kot ga imamo danes investiranega v to lokacijo, za proizvodnjo pa bomo potrebovali še enkrat toliko energije, kot je porabimo danes. Skratka, zeleni prehod bo terjal velika vlaganja, nove tehnološke pristope, večjo kompleksnost in na koncu tudi več energije.
Ne glede na vse te investicije in načrte o zelenem prehodu pa se zdi, da lokalno okolje in širša skupnost ne prepoznata teh vaših naporov in vas postavljata v ospredje kot enega glavnih okoljskih problemov v Sloveniji ...
Najprej je treba pogledati v zgodovino. V tem okolju smo imeli bridko izkušnjo z uporabo azbesta in nekako je logično, da je to okolje bolj občutljivo za novosti. Prav tako ima naša družba mnoge zadržke pri uporabi odpadkov v kateremkoli procesu. Pred nekaj leti je evropska cementna industrija naročila izdelavo študije, v kateri so ugotovili, da v jugovzhodnem delu Evrope, pa tudi v južnem delu Španije, Francije in Italije, uporaba odpadkov ne uživa velikega zaupanja. In mi se spopadamo s tema dvema zgodbama. Eno, ki je čisto lokalna, in eno, ki je nekoliko širša. Že več let se trudimo ozaveščati, opolnomočiti del javnosti, da prepozna, da moramo odpadke, ki jih uporabljamo, obravnavati kot surovino, in če jih ne bomo uporabljali, bodo nekje ostali ter jih bomo kot družba morali odlagati. Tu vidim le dve možni poti: ali poskrbimo, da ne nastajajo, pri čemer smo lahko le delno uspešni, ali pa moramo biti kot družba sposobni odpadke uporabljati. Naše načrte in vizijo smo že predstavili tudi lokalni skupnosti, pred dvema letoma smo imeli okoli 15 sestankov s prebivalci in zagotovo jih bo potrebno še več, da se strahovi in pomisleki odprejo in razčistijo ter da najdemo rešitve, s katerimi bomo vsi zadovoljni.
Kaj je pravzaprav tisto, kar se dogaja v vašem podjetju in povzroča skrbi ljudem?
Vsaka človekova dejavnost ima vpliv na okolje. Ne glede na to, da mi nismo več poglavitni vir onesnaženosti v našem okolju, ne moremo trditi, da cementarna nima nobenega vpliva na okolje. Tisto, kar ljudi najbolj moti, so emisije iz peči.
Mi za proizvodnjo klinkerja potrebujemo relativno veliko energije, ki smo jo v zadnjih 50 letih zagotavljali z različnimi vrstami goriv: od plina, mazuta, premoga in petrolkoksa do goriv, ki so pripravljena iz odpadkov in danes predstavljajo dve tretjini naših potreb po toploti. Prve izkušnje s temi gorivi imamo iz 80. let, potem pa se je počasi sistem nadgrajeval, tehnološke rešitve pa smo ves čas posodabljali, tako da je danes naš vpliv na okolje znatno manjši kot na začetku. Zanimivo pri tem je, da so emisije, ki nastanejo pri nas, praktično neodvisne od tega, katero gorivo uporabljamo. Pogoji v peči, kot so izjemno visoka temperatura in dolgi zadrževalni časi, so takšni, da praktično vsako gorivo popolnoma izgori. Tisto, kar iz naših procesov izhaja, je bolj odvisno od tehnologije in osnovne surovine, ki jo pridobivamo v kamnolomu. Težava, ki jo vidimo, je, da cementarne primerjajo s sežigalnicami, kjer pa je proces popolnoma drugačen in so viri onesnaževanja dosti bolj povezani z gorivi kot v našem primeru. Splošni populaciji je to včasih težko razložiti tako, da bi ljudje res razumeli.
Nekako poenostavljena predstava je, da k vam pripeljejo odpadne avtomobilske gume, vi jih vržete v ogenj, zažgete, in logično je, da to onesnažuje okolje. Kako pa je proces videti dejansko?
Proces je v resnici tak, da tudi če bi uporabljali katerokoli drugo gorivo, bi bilo naše onesnaževanje popolnoma enako kot pri uporabi gum. Ljudje si včasih predstavljajo, da je proces pri nas enak, kot če uporabljaš avtomobilsko gumo pri kurjenju kresa, iz katerega se nato vali gost, črn dim. A seveda ni tako. Te gume popolnoma zgorijo, tudi vse, kar negorljivo, recimo v gumah je armatura, na koncu pristane v našem izdelku. Iz naših procesov, razen emisij, ni nobenih odpadkov.
Glavni očitki, ki ste jih deležni, so, da so te emisije večje kot predpisane, ampak vam to uspe skriti, ker je monitoring oziroma poročanje o teh meritvah predpisano samo enkrat na leto. Ali izigravate zakonodajo?
Delujemo popolnoma skladno z zakonodajo in predpisi. Prej sem že omenil grenko izkušnjo, ki smo jo imeli z azbestom in zaradi katere mnogi v tem okolju, predvsem naši bivši zaposleni, še vedno čutijo posledice. Ampak zaradi te izkušnje smo zdaj veliko bolj pozorni na okoljske teme. Ves čas se trudimo, da ob tem, ko gremo v posodobitve, naredimo vse, da uporabimo v tistem trenutku najboljše razpoložljive možnosti. In tudi v vlogo za dovoljenja, ki smo jo letos oddali na ministrstva, smo prostovoljno vključili dve tehnološki rešitvi, ki nam ju zakonodaja sicer ne nalaga, a bosta praktično prepolovili naše vplive na okolje. V naši in podobnih dejavnostih je tehnološki razvoj hiter in prej ali slej zakonodaja predpiše vgradnjo novih, boljših rešitev. Mi smo vedno stremeli k temu, da ko so tehnologije postale dovolj zrele, da se jih je dalo implementirati v industrijo, smo to tudi storili. Je pa res, da se pri nas ti investicijski cikli raztezajo skozi obdobje 15 ali 20 let, in če si neko stvar zamenjal včeraj, ne moreš že naslednji dan vgraditi nove.
Vi ste podvrženi evropski zakonodaji, državnim zakonom in podzakonskim aktom ter pogojem, ki so zapisani v vašem okoljevarstvenem dovoljenju. Kateri od teh aktov so za vas najbolj zavezujoči?
Mi smo najbolj zavezani našemu okoljevarstvenemu dovoljenju, ki pa je tudi pravno utemeljeno.
Tudi če se spremeni zakonodaja, je sistem dolžan prenesti to v dovoljenja upravljalcev industrijskih naprav. Po tem, ko mi to dovoljenje imamo, pa lahko pristopimo k uvajanju novih tehnoloških rešitev. Včasih je tako, da se lahko že z neko obstoječo napravo prilagodiš zahtevam iz novih predpisov. Največkrat pa je treba vmes izvesti še investicijo, bodisi v novo napravo bodisi namestiti nov filter, uvesti neko spremembo na tehnološki liniji, kar omogoči, da lahko delamo skladno z novimi predpisi. Zato je zelo pomembno, da ima vsak tak sistem tudi prehodna obdobja, da imamo čas novosti implementirati.
Se vam zdi smiselno pogoje za sosežig izenačiti s sežigalnicami? Kaj to za vas pomeni?
Vprašljivo je, ali so predlagani ukrepi novele Zakona o varstvu okolja, ki so jo v državni zbor vložile nevladne organizacije, sploh izvedljivi. Predlog namreč govori zelo splošno o izenačevanju pogojev za sosežigalnice s tistimi, ki veljajo za sežigalnice. Če bi se dalo pogoje za različne procese v resnici popolnoma izenačiti, bi imeli vsi ti procesi enak namen. Torej, ali bi morali tudi mi biti samo sežigalnica ali pa bi morale sežigalnice proizvajati cement. Mi potrebujemo za proizvodnjo cementa določene pogoje. In podobno velja za kakšno drugo napravo, ki koristi sosežig kot vir energije. V tem smislu predlagane rešitve novele zakona niso ustrezne. Naj povem, da ureditve, kot jo predlagajo nevladne organizacije, ni nikjer v Evropi. Če na primer mi vemo, da se da kupiti nov filter, da to na trgu obstaja, lahko zakonodajalec predpiše njegovo vgradnjo in je za nas to izvedljivo. Če pa kar na splošno rečeš, da bo vse izenačeno, se lahko zgodi, da je v nekaterih napravah določene stvari mogoče doseči, v drugih napravah pa ne. In to lahko de facto tudi pomeni, da nečesa, kar predpis določa, pravzaprav ne moreš izvesti.
Ali lahko monitoring sam po sebi zagotovi bolj zdravo, bolj zeleno okolje in manjše izpuste?
Jaz sem študiral kemijo in zadnji izpit sem imel pri industrijski kemiji, kjer nam je profesor rekel: »Da ne boste tudi vi eni tistih, ki bodo vse izmerili, rešili pa nič.« (smeh) Ampak, zagotovo je pomembno, da znamo stvari izmeriti, saj le tako lahko ocenimo razmere in dobimo vpogled v določeno situacijo. Brez tega, da znamo stvari izmeriti, težko objektiviziramo neko situacijo in težko določimo, kaj lahko v naslednjem koraku naredimo. Ampak to je samo neki predpogoj in v nedogled zgolj spremljati stanje nima prav velikega smisla. Mislim, da se moramo kot družba bati, da bi preveč virov usmerili v analizo in poročanje, namesto da bi jih porabili za to, da bolj produktivno rešujemo težave v okolju in družbi. Nedvomno je treba imeti sliko stanja, ni pa treba pretiravati.
Kaj bi povečanje monitoringa pomenilo za vas, za Arso, za lokalno skupnost?
Za vse, ki ste jih našteli, bi to pomenilo veliko več administracije in tudi določeno vlaganje v opremo. Potrebovali bi tudi več pooblaščenih družb oziroma akreditiranih laboratorijev, ki bi se s tem ukvarjali. Že zdaj pa je jasno, da na tem področju ni veliko rezerv in ni dovolj ljudi, ki so usposobljeni ter te stvari lahko počnejo.
Ali bi vi, če se zakon sprejme, morali vlagati zgolj v izpeljavo monitoringa, ali bi morali vlagati tudi v opremo, da bi lahko dosegli predpisane mejne vrednosti?
V prvi fazi bi morali vlagati v monitoring. Ampak naj ponovno poudarim, da vloga za spremembo okoljevarstvenega dovoljenja, ki sem jo prej že omenil, vključuje tudi dve tehnološki posodobitvi, ki bi nas lahko pripeljali na mejne vrednosti, ki danes veljajo za sežigalnice. Drugače pa v podjetju izvajamo trajni monitoring, katerega podatki so ves čas dostopni tudi na naši spletni strani.
Ste pri političnih strankah morda preverjali, kakšna je politična volja in ali se predlaganim spremembam zakona obeta podpora?
Ko je prišlo do pobude nevladnih organizacij za spremembo zakona o varstvu okolja, smo se najprej povezali z gospodarskimi združenji in preverili, na kaj in na koga bi ta zakon lahko vplival. Nato smo se dogovorili za pogovore z različnimi deležniki, tudi političnimi strankami. S to komunikacijo želimo prikazati svoj pogled na to, kaj predlog prinaša. Kako bodo politiki do tega pristopili in kako se bodo na koncu odločili, ne moremo vedeti, imeli pa smo možnosti te stvari pojasniti in lahko rečem, da so izrazili dokaj veliko zanimanje. Moje mnenje je, da je seveda možno podajati pobude za spremembe zakonodaje, ampak v tem primeru gre za neko mešanico političnih in tehnično-tehnoloških vidikov, ki jih je treba upoštevati. Zato se nam zdi pomembno, da so v takšne spremembe vključeni vsi deležniki, ki lahko glede tega nekaj povedo in prispevajo k sprejemu ustrezne rešitve. Mi ne nasprotujemo spremembam, ki prinašajo čistejše okolje, moramo pa se pogovarjati o tem, kar je izvedljivo in kar prinaša širšo družbeno korist.
Zakon se je ob iskanju podpore v civilni družbi »prodajal« pod geslom Naj Anhovo zadiha!, čeprav bo vplival na številna podjetja po vsej Sloveniji. Kako gledate na to, da je Inštitut 8. marec kampanjo gradil na vašem imenu?
Verjetno smo dober brand. (smeh) Razumem, da če hoče nekdo kampanjo narediti bolj popularno, mora ubrati tak pristop. Ob tem, da se zavedamo, da imamo v naši lokalni skupnosti tudi nekaj zelo močnih zagovornikov predloga in da so tudi oni prispevali k temu, da se uporabi ta slogan. Če gledam iz širše perspektive, pa se mi zdi, da geslo morda ni najbolj primerno za predstavitev rešitve, ki potem vpliva širše na gospodarstvo. Ustvari se namreč vtis, da je nekdo želel prikrito vpeljati neke rešitve, pri tem pa je uporabil naše ime za maskiranje namena, ki je mogoče širši.
Kakšna je vloga Salonita Anhovo v lokalni skupnosti?
Smo največji zaposlovalec v tem delu Soške doline. Podjetje je vedno dihalo z lokalno skupnostjo in skrbelo tudi za infrastrukturne projekte, ki so nekako izboljševali stanje tega prostora. Dve tretjini zaposlenih prihaja prav iz občine Kanal, ostali pa iz sosednjih občin. Smo zelo lokalno podjetje, z izrazito visoko dodano vrednostjo. Lani smo imeli več kot 200.000 evrov dodane vrednosti na zaposlenega in ob vseh visokih kapitalskih vložkih in inovacijah lahko rečemo, da smo postali nekakšen razvojni center. Svoje poslanstvo vidimo tudi v zelenem prehodu, kajti če bomo postali eden od centrov krožne ekonomije, bomo lahko spodbudili tudi razvoj drugih dejavnosti okrog nas. Že danes smo vpeti tudi v elektro-energetski sistem, saj ne nazadnje delujemo tudi kot virtualna elektrarna in takrat, kadar omrežje potrebuje dodatne kapacitete, mi izklapljamo svoje naprave, zato da je elektrika na voljo za stabilizacijo sistema. Takšni sistemi in industrije so jedro razvoja regije in družbe.
Ime Salonit Anhovo se poslavlja. Je vzrok tudi v »bremenu« preteklosti?
To je verjetno že peta sprememba imena podjetja v njegovi več kot stoletni zgodovini. Ko smo bili ustanovljeni, takoj po prvi svetovni vojni, smo se imenovali Cementi Isonzo, potem smo bili nekaj časa Tovarna 15. september, nato smo se imenovali Salonit Anhovo. Dalj časa smo že razmišljali o spremembi imena, ker je salonit pravzaprav produktno ime za azbest cement. Zavedali smo se, da bi nam lahko kdo očital, da želimo s tem skriti našo preteklost. Tako da odločitev za ta korak ni bila enostavna. Potem pa so se znotraj skupine, ki ji pripadamo in šteje 30 podjetij v treh državah, Sloveniji, Avstriji in Italiji, pričela razmišljanja o poenotenem poimenovanju družb, tako da zdaj deloma že uporabljamo ime Alpacem, ki se je kot krovna blagovna znamka pojavilo že pred petimi leti.
Komentarji