Medtem ko si prenekateri zdravnik in zdravnica za bolnike vzameta po par minut, on že več generacij spremlja po cele družine in zdravi vse vidike njihovih stisk, od telesnega do duhovnega. Medtem ko se njegovi preobremenjeni, izgoreli kolegi in kolegice zatekajo v zasebništvo, sam nikoli ne bi pomislil, da bi zapustil "svoje ljudi".

Še na robu penzije (šteje 66 let) jih zdravi, tolaži in spodbuja, se jim čudi, se z njimi veseli in kdaj tudi joče ob, prosto po Zupanu, tragediji človeškega tkiva. Njegove roke so roke zdravitelja, a njegova duša je pesniška – nedavno je v Centru Noordung Vitanje predstavil kar tri nove zbirke (Pesmi iz ljubezni, Pesmi za prijatelje in Pesmi iz življenja); večino je napisal v redkih prostih minutah nočnih dežurstev.

Kot zdravnik že skoraj štirideset let zdravite telesa svojih bolnikov in bolnic; ali s pesmimi, ki so sedaj izšle, zdravite še duše – tako svojo kot sočlovekovo?

Resnično zdravljenje deluje na treh ravneh: na fizični, na psihološki in na duhovni. Kot zdravnik vsekakor poskušam presegati zgolj prvo raven, saj opažam, da so pri marsikom zdravstvene težave rezultat nekakšne življenjske utrujenosti. Ko nekdo fizično opeša, to poruši tudi njegovo psihološko ravnovesje in posledično zmanjka volje do življenja. Običajno so v takšnih okoliščinah pri pacientih prisotne finančne, socialne, pravne in druge težave, ki prizadevajo celotno družino. To so zelo težke situacije, ob katerih ne morem in tudi ne želim ostati ravnodušen. Kakor hitro pa nisi ravnodušen, temveč čustvuješ, si pri poeziji. Gotovo je pisanje tudi zame neka oblika terapije, kot ste rekli sami; srečen sem, kadar napišem kaj lepega. In ja, glede na pozitivne odzive, ki jih dobivam ob predstavitvah svojih pesniških zbirk, se mi zdi, da je to tudi za moje paciente dodana vrednost mene kot zdravnika.

Ampak kako vam vendar uspe, da iz bolezni in stisk, strahu in osamljenosti in obupa, ki ste jim priča v ordinaciji, iztisnete navdih za nekaj tako lepega, kot je poezija?

Takšen pač sem, nesreča in sreča drugih se me globoko dotakneta. Največ pesmi se rodi med dežurstvom v nočnem času, ko prihajajo nenaročeni pacienti z nenavadnimi, dostikrat presunljivimi zgodbami. In tako sem se odločil, da bom poskusil napisati pesem – pa četudi kratko, s tremi ali štirimi kiticami – o prav vsakem izmed njih. Med dežurstvom izkoristim proste minute, da zapišem te primere in jih dam v verze, preden bi se vtisi izgubili.

Mi zaupate zgodbo katerega od teh primerov?

Joj, tega je toliko … Spomnim se večera, ko sem najprej obravnaval neko gospo, ki jo je mož pripeljal zaradi bolečin v prsih; oba sta bila iz sebe od bojazni, da je doživela infarkt. K sreči se je izkazalo, da gre zgolj za vnetje medrebrnega živca, gospa pa je potrebovala le analgetik. Za njima je prišel delavec iz tovarne Unior, ki se je hudo opekel na razbeljenem železu in smo ga morali z rešilcem poslati v celjsko bolnišnico. Nakar dobim klic iz policijske postaje, da se moram zglasiti v celici za streznitev, kjer si je nekdo zlomil roko in smo mu jo mobilizirali in spet naročili prevoz v bolnišnico. Takšna so ta nočna dežurstva in na neki točki sem po njih napisal dvajset ali trideset pesmi zapored. Obenem kot družinski zdravnik v podeželskem okolju spremljam cele družine skozi več generacij; z njimi sem, ko vnuk priveka na svet in ko stara mama postane nepokretna. In marsikatera moja pesem izhaja iz družinskih odisej, ki jih spremljam skozi čas.

Spet – mi lahko poveste kakšno od zgodb družin, ki vas navdihujejo?

Spomnim se gospe, ki je nepokretna ležala na postelji celih 12 let; mož je tu in tam rad malo popil, sicer pa je bil priden, jo je imel rad in je predano skrbel zanjo, vedno je bil ob njej, ko jo je bilo treba obrniti, ji postreči s hrano ali pijačo ali kaj podobnega. Dvanajst let sem jima bil na voljo in kadarkoli je prišlo do kakšnega zapleta, sta me lahko poklicala – in sem priletel. Ta vidik svojega dela jemljem kot veliko odgovornost, pa tudi kot nekaj zelo, zelo lepega. Tako dolgo živim z ljudmi, prihajam v njihove domove in spremljam njihove zgodbe, da nekako postanejo tudi moje. Vsekakor bi moral biti kamen, da bi bil ravnodušen ob preizkušnjah, ki jih zadevajo – tako pa sem raje pesnik. Zato se pri svojem delu pogosto ne držim delovnega časa; dostikrat obiščem koga na domu tudi izven uradno določenih ur. Dober družinski zdravnik skrbi za svoje ljudi 24 ur na dan.

In koliko je po vašem v Sloveniji takšnih?

Vem, na kaj aludirate. Takole preko palca bi rekel, da je polovica slovenskih družinskih zdravnikov zelo solidnih, druga polovica pa ne zdrži pritiskov in odgovornosti tega poklica. Meni zadostuje, da me kot dobrega zdravnika prepoznavajo ljudje, za katere skrbim in jih zdravim – zato sem bil v življenju najbolj počaščen, ko sem bil v izboru revije Viva razglašen za naj zdravnika leta 2016. Pa ne gre za to, da bi dal dosti na slavo in glorijo; jaz samo delujem tako, kot mislim, da bi moral delovati dober zdravnik. 

Pomagajte razumeti svojo obremenjenost ljudem iz drugih poklicev, ki tudi trdo garajo.

Poglejte, neki družinski zdravnik mora mesečno opraviti 250 delovnih ur, vsak dan je treba iti skozi ves spekter medicinskega znanja, od sprememb na koži in prehladov do kapi in depresij … Ob tem pa bi morali biti še ves čas pozitivni in nasmejani. Psihološko breme je veliko in vsi ga ne zmorejo prenesti; ljudje smo si pač različni in sam ne obsojam nikogar, ne na strani zdravnikov ne na strani bolnikov. Kako velike so obremenitve splošnih zdravnikov, zgovorno priča statistični podatek, da od vseh bolnikov, ki v primarnem nivoju vstopijo v zdravstveno mrežo, zgolj 14 odstotkov nadaljuje obravnavo na sekundarnem, v bolnišnicah. Kar pomeni, da za 86 odstotkov poskrbimo družinski zdravniki – ki pa številčno gledano predstavljamo manj kot 20 odstotkov vseh zdravnikov v Sloveniji. Če bi imeli v Sloveniji vsaj malce več zdravnikov na primarnem nivoju, bi se bistveno lažje dihalo.

Ampak da ne govoriva zgolj o odgovornosti na eni strani – kakšne pa so odlike dobrega pacienta?

Hja, dostikrat ljudje, zlasti starejši, potrebujejo predvsem družbo. Potrebujejo mene in ljudi v čakalnici, da jim pojamrajo o svojih težavah in vidijo, da tudi pri drugih ni vse idealno. Dvajset, trideset odstotkov jih potrebuje predvsem neko psihološko obravnavo, kakšnih dvajset odstotkov pa je celo povsem nepotrebnih obiskov; če nekoga boli grlo in mu dam zdravilo, učinek ne bo takojšen, grlo bo vneto še par dni in v tem času ni treba kar naprej hoditi v ambulanto. Skratka, tudi pacienti naj se trudijo, da so čim bolj fer in da ne obremenjujejo zdravnika po nepotrebnem.

Marsikateri zdravnik noče delati v majhnem kraju, vi pa ste v Konjicah že desetletja ...

Ah, delo na terenu je čisto drugačno od dela zdravnika v nekem večjem mestu. Zdravnik iz Ljubljane ne bi nikoli mogel opravljati dela zdravnika na podeželju, zdravnik s podeželja pa lahko kadarkoli brez težav dela v Ljubljani. Ljubljanski družinski zdravnik večino časa preživi v ambulanti, ima sicer nekaj hišnih obiskov, vendar bistveno manj. Ob tem pa ne opravlja službe mrliškega oglednika in ne obravnava urgentnih primerov, prijavljenih na telefonsko številko 112, prav tako ne opravlja malih kirurških posegov, kot so šivanje ran in odstranitve lojnic, ker je v mestu pač polno bolnišničnih kirurgov. Mi na terenu pa moramo delati še vse to; naše delo še zdaleč ni zgolj pisanje receptov in napotnic. Ne vem, kako je pri drugih, meni pa je to v zadovoljstvo, kajti nekako sem prisiljen, da sem človek karseda širokih obzorij in da sem vpet v vse aspekte življenja svojih bolnikov.

Kako pa zdržite, ker si še sami nalagate tako visoke poklicne in osebnostne standarde? 

No, saj pred nekaj leti sem imel neki kardiološki zaplet. Ampak kaj čem, to so moji ljudje, moji prijatelji, to niso zgolj številke, temveč so mi pri srcu. Zaupajo mi, da se lahko obrnejo name, kadarkoli so v težavah, in to zaupanje mi daje moč. Na koncu je velik del poklicne drže odvisen od človekovega karakterja. V naših vrstah imamo vrhunske strokovnjake, ki pa se ne znajo pogovarjati z bolniki, še manj pa znajo poslušati – to je narobe. Mene ne moti, ko grem peš po svojem kraju in me ljudje ustavljajo na ulici, me cukajo za rokav in razlagajo o svojih težavah.

Bi pustili svoje paciente in šli drugam, če bi dobili boljšo ponudbo, kot je to storila zdravnica v Slovenski Bistrici – kjer smo potem lahko gledali dolge vrste obupanih ljudi pred zdravstvenim domom?

V njen zagovor naj povem, da je imela res visoko število opredeljenih pacientov, ob tem pa še nihče ne ve, kakšne zahteve so imeli posamezni med njimi, s kakšnimi razlogi vse so prihajali do nje in kaj vse je morala požreti, ker je bila menda prijazna. Tako da spet – ne obsojam. V Mariboru bo delala v zasebni ambulanti, v kateri si bo lahko po svoje razporejala delovni čas, prav tako bo lahko imela manjše število pacientov, pri čemer bo lahko izbrala tiste, ki bo sama želela. Se pa pri tem resnično postavi vprašanje zdravnikove lojalnosti do prvotno opredeljenih bolnikov. Ali sam dovolj cenim svoje bolnike, da jih ne bom zapustil, tudi če se mi ponujajo boljše delovne razmere? Jaz vem, da jih ne bom, ker vem, da ni vse v denarju in v udobju – vsaj ne zame. Imam 1720 pacientov in za vsakega vem ne le ime, temveč celotno življenjsko zgodbo; o prav vsakem vam lahko v tem trenutku napišem vsaj dva lista zgodovine.

Kaj vam je torej dalo teh 37 let v beli halji v majhnem kraju?

Mislil sem, da bom ljudi zdravil, pa tudi jih vzgajal in učil, tako da bom ob odhodu v penzijo imel prazno čakalnico, ker jih bom bodisi vse pozdravil bodisi opolnomočil, da si sami pomagajo. No, zdaj sem na pragu pokoja, v moji čakalnici pa je v povprečju po dvakrat več ljudi kot tedaj, ko sem bil mlad. Nekaj torej ne štima. Moje življenje je kratko, populacija pa je vse starejša in vedno bolj bolna. Z leti sem tako spoznal, da ne bom odrešil ne sveta in ne slovenskega zdravstva, zato je najpametneje, da se osredotočim na to, na kar imam vpliv: na zdravje ljudi, ki prihajajo v mojo ambulanto.

Več podobnih zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Jana