Letošnje leto bo za vas prineslo karierno spremembo, saj boste predčasno predali mandat predsednice ZSSS. Menda ste to napovedali že leta 2022, ko ste bili drugič izvoljeni na ta položaj.
Tako je, že na zadnjem kongresu sem to povedala, čas bo za prehod v novo življenjsko obdobje in za nove kadre. Funkcijo predsednice ZSSS bom predala sredi naslednjega leta, potem ostajam še eno leto predsednica SKEI, Sindikata kovinske in elektroindustrije, kjer mandat zaključujem leta 2026. Odhod z obeh funkcij je načrtovan tako, da lahko v miru prenesem naloge na naslednika ali naslednico. Gre za veliko zvezo in največji industrijski sindikat znotraj nje in zdi se mi odgovorno in prav, da pomagam pri učinkovitem prehodu, kolikor še lahko. Na voljo bom za pomoč, če me bodo kaj vprašali, želim pa se vsekakor izogniti bolezni nekaterih, ki menijo, da so nepogrešljivi. Kdorkoli bo prevzel to funkcijo, bo potreboval nekaj časa, da se vpelje v vse relacije, znanje, institucije in delovanje na splošno. Razlog za odhod sta upokojitev in želja, da sem več z družino. Vsaka stvar ima svoj čas in čutim, da se moj službeni izteka.
"Vedno se me dotakne zloraba delavk in delavcev, njihove odvisnosti ali nepoznavanja pravic. Tega je preveč, glede na to, v katerem delu sveta živimo."
Kako so se v vaših mandatih spreminjale delavske pravice oziroma odnos delodajalcev do zaposlenih, kaj ste opazili? In s kakšnimi izzivi se delavci trenutno srečujejo?
Bilo je zanimivo, turbulentno in povsem nepredvidljivo obdobje. Od velikega števila brezposelnih v začetku prvega mandata, do pomanjkanja kadrov v sedanjem času. Hitro so se menjale tudi odločevalske strukture, preživeli smo covid in energetsko krizo, soočamo se z grožnjo vojne. Ker poteka borba za nove kadre, se to pozna tudi na področju plač, zaposleni se lažje odločajo za zamenjavo zaposlitve. Raven spoštovanja pravic se sicer nekoliko izboljšuje, a še ne dovolj. Zadovoljna sem, da so se nekatere od pravic tudi preoblikovale na višjo raven, recimo minimalna plača, poklicne bolezni, delo od doma, pravica do odklopa in podobno. Kdor se ni ukvarjal s prizadevanji za večje delavske pravice, ta ne ve, kako težko je popraviti položaj posameznika na boljše. Denar je sveta vladar, kapitalski lobiji so močni in postajajo še močnejši, pri čemer dejstvo, da se ljudje ne združujejo v prizadevanjih za svoj boljši jutri, nič ne pripomore k boljšemu položaju. Veliko drobnih stvari smo spremenili, a naj spomnim, da so bili delodajalci zaradi izboljšanja položaja zaposlenih (oskrbovalki dopust, žrtve nasilja, varstvo delavskih predstavnikov) pripravljeni iti od veta do ustavne presoje. Da smo učinkoviteje opredelili poklicne bolezni, smo potrebovali 30 let in da je minimalna plača presegla minimalne življenjske stroške, tudi precej časa. A smo dosegli. Z vztrajnostjo.
Vas je katera zgodba v povezavi s kratenjem delavskih pravic še posebno pretresla, se vas dotaknila?
Vedno se me dotakne zloraba delavk in delavcev, njihove odvisnosti ali nepoznavanja pravic. Tega je preveč, glede na to, v katerem delu sveta živimo. Še vedno več velja tisti, ki ima denar, kot pa tisti, ki dela. Glede na to, da živimo v urejenem delu sveta, si lahko predstavljate, kako je šele tam, kjer je posameznik res samo številka ali pa še to ne.
Da ne ostajava pri slabših zgledih – kako je z dobrimi zgodbami, ki ste jih doživeli?
Seveda sem srečevala tudi veliko dobrih zgodb. Na začetku sem se ukvarjala z zastopanjem zaposlenih pred sodišči in marsikatera zgodba tam se je zaključila v korist delavcev. Še vedno pa velikokrat ugotavljam, kako pomembno je že to, da ljudi poslušaš. Tudi če na koncu ni neke oprijemljive rešitve, so ljudje zadovoljni že s tem, da lahko nekomu potožijo, ga kaj vprašajo in da ima nekdo zanje čas. Še bolj sem zadovoljna, ko ugotovim, da so ljudje zaradi takih pogovorov dobili pogum, se postavili zase in praviloma tudi spremenili svoj položaj. Včasih v nadaljevanju sploh ne potrebujejo več tvoje pomoči, le zavedanje, da se nate lahko obrnejo. Moje največje zadoščenje je še vedno, ko mi kdo reče hvala. Potem vem, da delam prav.
Boleče je, da se med tistimi, ki potrebujejo pomoč humanitarnih organizacij, znajdejo tudi zaposleni …
Čeprav je Slovenija pravna in socialna država, se še vedno srečujemo z zgodbami z roba. Ni prav, da ljudje, ki so zaposleni, mesec lahko sestavijo samo tako, da so odvisni od socialnih transferjev. Menim, da bi morala biti plača tako visoka, da jih nihče ne bi potreboval, tako pa na pravzaprav subvencioniramo slabe delodajalce. Tudi to, da morajo problematiko reševati humanitarne organizacije, ni spodbudno. Opravljajo pomembno funkcijo, ki bi jo morala država. Zlasti pa bi morali zaposlenim pomagati tako, da nobene take pomoči ne bi potrebovali. Ustrezno delo in ustrezno plačilo sta edini odgovor, tudi za starost, ki prinaša ustrezno pokojnino. A do tja je še daleč in pri tem nič ne pomaga dejstvo, da smo v Evropi med boljšimi.
Kaj menite o t. i. generaciji Z, ki vstopa na trg dela? Gre za mlade z drugačnimi življenjskimi in delovnimi vrednotami. Predvsem se zelo dobro zavedajo svoje vrednosti – za svoje talente, znanja in veščine zahtevajo primerno plačilo. So v popolnem nasprotju z generacijami, ki so, zaradi socialne varnosti, pogosto vztrajale tudi v izkoriščevalskih delovnih razmerjih.
Vsaka generacija prinaša nekaj novega, tudi ta jo. Preveč razlike v letih je že, da bi jim solila pamet. Zame je pomembno, kakšen svet jim pušča naša generacija, kakšnega pa si bodo potem ustvarili, pa je njihova skrb. Tako, kot je bila naša, ko smo bili njihovih let. Želim pa jim, da ohranijo in negujejo zavedanje, da lahko samo skupaj premikajo stvari in da individualizem veliko stane.
Ste zadovoljni z delom in uspehi, ki ste jih dosegli v svojih mandatih?
Bilo je nekaj pomembnih premikov, v nobenem primeru pa ne gre samo za moj uspeh. Gre za uspeh vrste kolegov in kolegic, ki profesionalno ali pa prostovoljsko delajo na tem področju, brez njih teh premikov ne bi bilo. Kdor je kdaj sodeloval v pogajanjih, ali za kolektivne pogodbe ali zakonodajo, ve, kako filigransko je to delo, koliko argumentov, včasih pa tudi akcij je treba, da se kaj premakne. In včasih je že majhen premik pomemben, včasih je pomembno že, če se kaj ne spremeni. Poskusov zmanjševanja pravic je vedno veliko, večino jih uspešno odvrnemo, ne da bi šlo za veliko zavedanje javnost.
Od sredine novembra velja pravica do odklopa. Kaj menite o tem? Bo prinesla želene učinke – več časa zase in družino oziroma za zasebno življenje?
Gre za eno od tipičnih pravic, kjer je pomembno zlasti ozaveščanje. Prehitro nam je zlezlo pod kožo, da je povsem normalno delati cel dan in da ni meje med osebnim in poklicnim življenjem. Ne le čez dan, tudi med vikendi ne. Tako kot je bilo včasih nadlegovanje na delovnem mestu vzeto kot nekaj normalnega in stres zaradi dela neprepoznan, se z ozaveščanjem in opozarjanjem, pa tudi normativno ureditvijo to spreminja. Nekaj časa bo vseeno potrebnega, da bomo tudi to pravico vzeli kot povsem običajno.
Vi znate odklopiti delo, ko pridete domov?
Ne. A jaz imam možnost izbire. Marsikdo je nima.
Zadnje čase se v povezavi s prekomernim delom in stresom, ki ga to prinaša, tudi veliko govori in ozavešča o izgorelosti. Kaj menite o tem?
Izgorelost sicer ni nov fenomen, res pa je, da se pogosteje čedalje pojavlja. Povezana je na eni strani z osebnostjo človeka, po drugi pa z razmerami na trgu dela. Kadar je zaposlenih premalo, ko ni novih zaposlitev in se delo prenaša na obstoječe zaposlene, slej ko prej poči.
Kako pa osebno poskrbite za ravnotežje med delom in prostim časom?
Moja filozofija je, da fizični napor kompenzira umski. Boljša fizična priprava omogoča tudi lažje opravljanje dela. V prostem času obožujem hribe, če le gre, druženje s partnerjem, ki je tudi dober poslušalec, in skupni izleti ali krajša potovanja. Samo dolgčas mi ne sme biti.
Komentarji