Možakarja sta ob Pesnici odraščala, jo opazovala in se v mladih letih, enako kot vrstniki, v reki kopala. Danes sta oba upokojena, z veseljem sta sprejela izziv, da pot ob celotni strugi prepešačita. Hodila sta pet dni, ob tem pa temeljito spoznala reko, njen karakter, lastnosti, posebnosti, zanimivosti.
»Na Pesnico smo vezani vse življenje, gnala naju je misel, da bi našla njen izvir. Sam sem večkrat razmišljal, kje izvira reka, ki zaznamuje življenje nas, Dornavčanov. Gledamo jo s hišnega praga, pa o njej še vedno vemo premalo. Ta misel naju je gnala k cilju, ki sva ga lani jeseni izpolnila. Prehodila sva celotno pot od izvira Pesnice v Avstriji, to je štiri kilometre od mejnega prehoda Jurij, do izliva v Ormožu. Reka je dolga 69 kilometrov, od tega je 65 kilometrov v Sloveniji. Ima 12 večjih pritokov, na njej je šest velikih jezer, nekatera so urejena, druga divja. Grajena so bila kot vodni zadrževalniki, vendar so to danes ribolovna območja,« sta povedala Zagoršek in Šuen, dolgoletna prijatelja, aktivna pri gasilcih, v lokalni skupnosti, oba popotnika, pohodnika in planinca.
Prvi izziv je bil najti izvir Pesnice
Ideja, da bi se podala po poti ob strugi Pesnice, se je porodila Zagoršku. Predstavil jo je mlajšemu kolegu Šuenu, ki mu ni bilo treba dvakrat reči, da je bil za akcijo. Na pot sta se nameravala podati poleti, a so bile steze ob rečni strugi preveč zaraščene in neprehodne. Počakala sta na jesenski čas in oktobra projekt odkljukala. »Teren je bil zaradi deževnega vremena razmočen, a kljub temu sva želela načrt izpolniti. Pesnica izvira izpod Pesniškega brega v občini Lučane, ta pa leži v eni najbolj vinorodnih avstrijskih pokrajin,« je dejal Zagoršek, ki je skrbno pripravil načrt trase poti. Najprej je bilo treba v objemu gričev in gozdov, ki so podobni slovenjegoriškim, najti izvir. Pri tem sta mu pomagala župan in podžupan občine Lučane. Še dobro, da je Zagoršek ljubiteljski zgodovinar, ki rad brska po arhivih in zbira informacije. To mu je pri iskanju izvira Pesnice vsekakor pomagalo. »Izvir sem iskal s pomočjo domačinov v Avstriji, a mi nihče ni znal pokazati točne lokacije. Potem sem kontaktiral vodstvo občine, do izvira mi je pomagal podžupan. Ko smo vedeli, kje je izvir, sva se s kolegom Francem podala na pot. Hodila sva po odsekih, vse skupaj pet dni. Nemalo izzivov na poti so nama predstavljali potoki, ki so pritoki Pesnice. Ker na njih ni bilo mostičev, sva morala narediti veliko dodatnih kilometrov, da sva jih lahko prestopila ali zaobšla in se vrnila k pesniški strugi. Obrežje struge je ponekod lepo prehodno, drugod zaraščeno. Kar veliko rečnega brega prerašča tujerodna invazivka japonski dresnik. Reka je dokaj čista, nisva naletela na veliko odpadkov, ki bi plavali po njej.«
Izliv pri Ormožu močvirnat, zaraščen s trstiko
Pesnica teče skozi deset občin, po dolini med travniki, pašniki, njivami, gozdovi; ponekod je teren tako zaraščen, da je neprehoden. Še posebej izrazito pri izlivu v Dravo v Mihovcih na ormoškem koncu. »Tam je teren močvirnat, preraščen s trstiko in goščo, zadnji dan poti sva se kar namučila, da sva prišla do cilja. Čeprav dobesedno na pragu doma, sva na cilj – izliv Pesnice v Dravo – prispela v trdi temi,« sta zadovoljna po koncu poti povedala sogovornika.
»Prvi dan sva hodila šest ur, prepešačila 15 kilometrov ob reki, pot pa končala premočena. Ni mogoče hoditi hitro, saj to ni cesta ali tlakovana pot. Je hoja po blatu, ko se stopala ugrezajo, visoki bodeči zarasti, celo po sami strugi sva pešačila. Malico sva imela s seboj v nahrbtniku, v lokale sva šla na kakšno kavico. Marsikaj je bilo videti ob reki in na njej. Posebej lepo okolje je ob zgornjem toku. Ponekod so urejene kolesarske poti, drugod so zavarovani habitati, ob reki je veliko bunkerjev (Rupnikova linija), pa ostanki mlinov, zapornice, mostovi, prehodi, tudi čistilne naprave, vodovodno zajetje, merilna postaja nivoja vode ter opuščen, 649 metrov dolg železniški viadukt iz leta 1846, najdaljši na progi med Dunajem in Trstom.«
Komentarji