Kakor hitro iz avta stopim na parkirišče malega kompleksa med njivami, mi je jasno, da sem prišel prav. Še preden zaloputnem vrata, se nadme zgrne plaz živalskih glasov, globokih in tenkih, čistih in raskavih; množica psov v boksih začne divje lajati, tuliti in grčati. Koncert otvorijo najbolj nervozni med njimi, ki zaženejo alarm ob pogledu na vsiljivca na njihovem ozemlju, in že po nekaj hipih se jim pridruži vsa druščina, vključno z božjimi voleki, ki obotavljivo odpirajo gobce, da bi pripomogli h kravalu, čeprav ga niti prav ne razumejo. S pogledom preletim vznemirjene pasje duše za ograjo in jih prijazno pozdravim. Saj niso nič krivi, da so tukaj, in v svojem nedolžnem umu si verjetno slikajo nekakšno strašno zlo, ki jih je sedaj v moji podobi zadelo po vseh prejšnjih tegobah. Zato lajajo; tudi jaz bi, če bi bil pes.

»Trenutno imamo v oskrbi devetnajst psov,« mi pove vodja zavetišča Mala hiša Andrej Cimer, ko me sprejme v svoji pisarni. Zavetišče na robu vasi Lukačevci je v lasti veterinarskega podjetja Veterinaria iz Murske Sobote ter skrbi za zapuščene, izgubljene in odvzete pse iz vseh pomurskih občin z izjemo dveh in še za mestno občino Ptuj. Skratka, če se kje po vzhodu Slovenije potika kakšen izgubljeni kosmatinec ali pa s katerim lastniki kruto ravnajo, je zelo verjetno, da bo pristal tu.  

Mobilnik skoraj ne neha zvoniti

V zavetišču se dan začne ob šestih zjutraj, ko dva oskrbnika in Cimer očistijo vse bokse ter oskrbijo svoje varovance. Zamenjajo jim vodo in postrežejo s kakovostnimi briketi, kar je zlasti za posamezne klateške duše in reve, ki so na verigi hirale ob pomijah, verjetno približno enako, kot če bi v ljudski kuhinji postregli s pekinško raco. Tisti, ki jih potrebujejo, dobijo tudi zdravila in dodatke, zatrdi Cimer. Vsako jutro pride iz Murske Sobote naokoli veterinar in pregleda vsako žival. Sledi skupinski sprehod ob bližnjem potoku in med polji, med katerim se nemalokrat pridružijo prostovoljci, ki pomagajo v zavetišču. Ko so se razmigali, se psi znova poležejo vsak v svojem izoliranem boksu; v zimskih mesecih so vanje nameščeni še dodatni grelniki.

V zavetišču na nove lastnike in lastnice čakajo psi, ki imajo različne, a vedno bolj ali manj žalostne usode. Največja skupina so izgubljenci in zapuščenci, na katere osebje Male hiše opozorijo ljudje; Cimer je večji del dneva dosegljiv za intervencijske klice iz občin, s katerimi sodeluje zavetišče, ponoči pa pozive sprejema dežurni veterinar v Murski Soboti. Nisva še prav začela s pogovorom v njegovi pisarni, ko se oglasi mobilnik. »Pri Pomurskih mlekarnah se potika zapuščen pes in električarji, ki tam nekaj delajo, so ga zvabili v ograjeno območje; eden me je prosil, naj pridemo po žival,« mi razloži. Cimer pokliče enega od svojih oskrbnikov in ga pošlje na teren; komaj se možak obrne na petah, že spet pokliče isti električar in pove, da je pes odšel. Ostane le čakanje na klic novega človeka, ki bo naletel nanj. Slej ko prej bo Cimrov mobilnik spet zazvonil.

Grožnje s smrtjo, ker so jim vzeli reveža z verige

Druga skupina psov, ki pridejo v Lukačevce, so tisti, ki so posebej trpeli. To so napol zavržena, nikoli svobodna bitja, ki so živela v tako grozljivih razmerah, da jih je inšpekcija uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin – nekdanji VURS – odvzela malomarnim lastnikom. »V večini primerov gre za starejše pse, ki so bolni in podhranjeni; v glavnem so živeli na prostem ali pa v neustreznih hišicah, izpostavljeni mrazu in vlagi, mnogi so bili večji del življenja privezani na verigo,« pojasni direktorica Male hiše, veterinarka Nastja Jagličić Korpič. »Takšnih, ki bi bili žrtve fizičnega trpinčenja, izživljanja in mučenja, je malo; v vseh letih smo imeli nemara dva ali tri takšne primere.« Pa vendar je oskrba teh travmatiziranih veteranov posebej zahtevna, saj potrebujejo več hrane, nege in zdravil. Tu so še psihološke posledice bivanja v bednem suženjstvu nevestnim ljudem. »Redno dobivamo pse, ki so kdaj že ugriznili človeka,« pove Cimer. »Toda praktično vsi so za to imeli razloge, ki jih je moč razumeti. Dostikrat ti psi potrebujejo le malo sočutja in miru, da zmorejo spet zaupati v ljudi.« Večina najde nove, neprimerno bolj ljubeče in skrbne lastnike. Za štirinajst- ali petnajstletne obnemogle starčke pa je mnogokrat prepozno.

Odvzemi psov niso brez nevarnosti. Zlasti napeto zna biti v romskih naseljih, kamor morajo Cimer in sodelavca spremljati veterinarske inšpektorje – enega takšnih odvzemov so zaključili ravno uro pred mojim prihodom v zavetišče. »Tokrat je hvala bogu šlo gladko, a ni vedno tako,« pove sogovornik. Težke besede in grožnje so stalnica. Zgodilo se je tudi že, da je razjarjeni lastnik, ki se ni želel sprijazniti z izgubo bitja, nad katerim je lahko izkazoval moč, prišel v Malo hišo – da bi svojo moč demonstriral Andreju Cimru. »Ni prijetno, ko se znajdeš sam s stodvajsetkilskim možakom, za katerega ne veš, ali te bo premlatil ali pa nemara skriva nož …« Zaradi ponavljajočih se groženj s smrtjo je moral že iskati zaščito prek sodišča.

Mafijski posli s pasjimi mladički

Poleg najdenčkov in odvzetih štirinožcev v zavetišče sprejemajo tudi takšne z zloglasnih pasjih farm na Madžarskem, v Srbiji, na Slovaškem, Poljskem in v Romuniji. Gre za hale, ki bolj spominjajo na nizkocenovne tekoče trakove za masovno proizvodnjo pasjih mladičev, seveda ob čim manjših stroških. Kar pomeni škart hrano, obupne bivanjske razmere in neobstoječo veterinarsko oskrbo – kar pogine, je kolateralna škoda, kar preživi, se prodaja tako rekoč kot jabolka na kilogram: povsem brezčutno, zgolj z mislijo na čim večji dobiček. Policija in finančna uprava na znameniti prekmurski avtocesti redno prestrezata kombije bolhavih mafijcev z vzhoda ter rubita tovore prestrašenega, podhranjenega in bolnega pasjega »blaga«. Rekorden je bil zaseg leta 2018, ko so odkrili tihotapca s 107 kužki, pove Cimer. Leta 2022 so fursovci iz nekega kombija rešili 34 mladičev, lani pa 31. Vsi so prišli v Malo hišo. »Te živali so pod stresom od dolge in naporne poti, med katero največkrat ne dobijo ničesar jesti in piti. Mnogi mladiči so bolni, zlasti razširjeni so črevesni zajedavci,« razloži veterinarka Jagličić Korpič.

V nasprotju z marsikaterim drugim zavetiščem najdejo v Mali hiši dom za tako rekoč vsakega psa, ki uspe iz opisanih preizkušenj izvleči cel kožuh. Tudi takšni z najhujšimi travmami, ki bi na začetku v svoji bolečini zgolj slepo šavsali okoli sebe, se unesejo in pridejo k ljudem, ki jih imajo radi – in psi njih. V zavetišču vsakemu potencialnemu posvojitelju povedo vse o psu, seznanijo ga z njegovo zgodovino, navadami in travmatskimi sprožilci, ter omogočijo sprehode, na katerih se človek in pes spoznavata in povezujeta, zatrdi Andrej Cimer. Živali, ki bi pri njih bivale po deset let ali celo vse življenje, v Lukačevcih ne boste našli; trenutno so v zavetišču le trije psi, ki spadajo v kategorijo dolgotrajno oskrbovanih, kar pomeni, da so pri njih več kot 120 dni; od te trojice je eden že v postopku posvojitve. Najdaljši staž ima veličastni osemletni nemški ovčar Rolf, ki je v oskrbi nekje leto in pol. Resno nevarnih psov, ki so tako psihološko poškodovani, da so onkraj rešitve in je zanje veterinar odredil evtanazijo, pa skorajda ni. V zadnjih letih so imeli v Mali hiši le enega.

Psi so zakon. Pa tudi odgovornost in strošek

Pred dvajsetimi leti je bilo v Sloveniji registriranih 126 tisoč psov; lani jih je bilo čez 251 tisoč. Koliko je še takšnih, ki so brez čipa in potnega lista, lahko samo ugibamo. Gotovo pa je, da število psov v državi narašča, pri čemer si marsikdo še vedno omisli ljubljenčka in/ali čuvaja, ne da bi se jasno zavedal odgovornosti, ki jo s tem prevzema. Skladno s temi trendi narašča tudi pritisk na zavetišča, ki morajo skrbeti za vse več zavrženih in zaseženih živali ter tako opravljajo najtežji in najbolj umazan del dostojne oskrbe čutečih bitij, ki jih ščiti tudi ustava. »Hrana, voda, plače zaposlenih, oprema, zdravila, cepiva, čipi, vzdrževanje in obnova boksov … Vse to seveda stane. Pozimi samo za elektriko odštejemo dva tisoč evrov na mesec,« razloži Nastja Jagličić Korpič. Mala hiša se financira s sredstvi, ki ji jih po sklenjenih pogodbah plačujejo občine za oskrbo psov, najdenih na njihovem ozemlju. Za pse, ki so bili odvzeti lastnikom, pa prvih 30 dni oskrbe krije uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin; če v tem času niso oddani v posvojitev, mora zavetišče zanje skrbeti na svoje stroške. Šele če je kuža tudi po 120 dneh še kar pri njih, začne veterinarska uprava spet plačevati zanj. Nekaj primaknejo tudi velikodušni donatorji, na primer družbi Krka in DM.

Ko stopim iz Male hiše, mi buhne v obraz nov val zaštrenanih pasjih glasov. Rex, Iska, Zita, Rolf, Lili in druščina vsak zase nemirno tekajo po svojih boksih ter v pasjem jeziku nagovarjajo tujca, ki je zmotil njihovo rutino. Kaj neki mi sporočajo? So jezni name ali pa zgolj opozarjajo nase, mi grozijo in me podijo proč ali pa mi kličejo, naj se jih vendar usmilim in vzamem s seboj? Postanem pred avtom in jih nekaj trenutkov od daleč opazujem čez ograjo, ko tiščijo smrček k rešetkam. Devetnajst psov, devetnajst ogledal naši skupnosti. Bog ve, kaj bi mi povedali, če bi lahko.

Več podobnih zanimivih vsebin preberite v novi izdaji revije Jana