In tako primerjajo leto 1975 z letom 2025. Točno pred 50 leti je namreč kanibal Eddy Merckx, ki je bil spomladi na vrhuncu svojih moči, doživel svoj prvi poraz na Dirki po Franciji, kar je bil uvod v njegov zaton. Pred začetkom Toura 2025 se v francoskih glavah poraja vprašanje: lahko Tadej Pogačar doživi podoben scenarij? Vzporednice so enostavne, a zelo pomenljive ... Na francoskem Eurosportu so se poglobili še v Tour 1975 in lekcije, ki jih prinaša leto 2025 za »Pogija«.
Preberite tudi:
##ARTICLE-1829876##
Vzporednice med "kanibaloma"
Vsi se sicer trudijo izogniti primerjavam (ki pogosto ne povedo prave resnice), a natanko pol stoletja narazen se skozi dirko za dirko in sezono za sezono rišejo neverjetne vzporednice med Eddyjem Merckxom in Tadejem Pogačarjem. Lani, ko si je »kanibal sodobnega časa« priboril trojno krono – Giro, Tour in svetovno prvenstvo – so lahko omeniliše Stephena Rocha, ki mu je to uspelo leta 1987, potem ko je Merckx to dosegel prvi v zgodovini leta 1974.
Neverjetni dosežki
Leta 2025 pa slovenske zvezde ni več mogoče primerjati z nikomer razen z belgijsko ikono. Na boljše… ali slabše, se sprašujejo Francozi.
Z mavrično majico na hrbtu, rumeno v omari kot branilec naslova z lanskega Toura in s stopničkami na vseh spomenikih – od Sanrema do Liègea – je Tadej Pogačar pomlad 2025 zaključil na ravneh, ki jih je pred njim dosegel le Merckx leta 1975.
Časi se spreminjajo
Tudi najbolj požrešni »kanibali«, vajeni največjih in najokusnejših zmag, na koncu ugriznejo v prah. Do zdaj je Pogačar predvsem užival v slavi. Njegov prvi nastop na Touru leta 2020 je prinesel osupljivo zmago. Merckx je podobno zablestel leta 1969. Slovenski šampion je dodal še zmago leta 2021, nato pa je dvakrat klonil pred Jonasom Vingegaardom, preden je lani ponovno osvojil Tour – in takrat resnično dosegel tisto avro »kanibala«, ki so mu jo napovedovali od začetka kariere.
Merckx je bil nedotakljiv
Merckx je bil praktično nedotakljiv: po debiju leta 1969 je dosegel štiri zaporedne zmage, izpustil je le Tour 1973, ko je raje zmagal na Vuelti in Giru. Leta 1974 je spet prevladoval: 8 etapnih zmag, vodstvo od prologa v Brestu, in več kot 8 minut prednosti pred Poulidorjem v Parizu.
Leta 1975 pa je Tour štartal v Belgiji (Charleroi) in prvič končal na Elizejskih poljanah. Zmagal je Francoz Bernard Thévenet. Merckx je bil favorit za svoj šesti naslov, s katerim bi prehitel Jacquesa Anquetila. Na poti so mu stali znani obrazi – Francoz Raymond Poulidor, množice gledalcev, ki so postajale vse bolj sovražne do prevlade Belgijca. In podobno je že lani lahko občutil Pogačar, Francozi hitro začnejo sovražiti serijske zmagovalce, če niso Francozi.
»Rumeni Mao« napaden s strani množice
Že leta 1969 je novinar Antoine Blondin Merckxa označil za »rumenega Maa«. Poulidor je tedaj dejal: »Vladavina Merckxa bo trajala še dlje kot do leta 1975…«
Danes Vingegaard pravi, da je Pogačar »eden najboljših kolesarjev vseh časov«. Fantje iz Visma-Lease a Bike še vedno upajo, da bodo uspeli premagati Slovenca – kljub bolečemu porazu, ki so ga doživeli na kriteriju Dauphiné. Večina kolesarjev pa brez zadržkov priznava Pogačarjevo premoč.
Gledalec ga je udaril v jetra
Merckxova prevlada se je zdela popolna, preveč za mnoge gledalce, kar prikazuje tudi dokumentarec Autour du Tour, ki ga je posnel Jacques Ertaud. Neka ženska vpije: »Kreten Merckx! Spet je prišel ta baraba.« »Ni naš,« doda nek moški. »Dovolj ga imamo!« zaključi drug. In od besed k dejanjem: na 14. etapi med Aurillacom in Puy-de-Dôme »roka izmed množice udari Merckxa v jetra«, je pisala kronika. »Zmanjkalo mu je sape, Tour je končal popolnoma izčrpan.«
Tožil napadalca
Merckx je pozneje izsledil napadalca – petdesetletnika, ki je poskušal zanikati dejanje, čeprav so ga kamere jasno posnele – in dosegel njegovo obsodbo. A rumeno majico je izgubil proti Pra-Loupu, kjer ga je Thévenet dobesedno »požrl«. Več kot tekmeci je bil odločilen prav gledalec – strahopetec, ki je prvi resno zamajal Merckxovo vladavino.
Tudi Pogačar čuti pritisk
Vingegaard ne vzbuja takšnih čustev kot Poulidor. »Remcomania« je zmerna. A lani je gledalec vrgel čips v obraz Pogačarja (enako je doživel Vingegaard nekaj trenutkov kasneje). »Bilo je nenadno in zelo blizu,« je dejal Slovenec. »Za sekundo je moje telo zapadlo v paniko.«
Spomnimo se tudi bidona, vrženega v obraz van der Poela na letošnji Pariz–Roubaix ali sovraštva, ki so ga v preteklosti doživeli kolesarji Sky.
»To je gnusno,« je dejal Merckx. »Že so me žalili, a nikoli udarili.«
Na srečo se takšna agresija nikoli ni več ponovila. A spomnimo se – kolesarski uspeh ni odvisen zgolj od telesne pripravljenosti ali železne volje – tudi največji šampioni so ranljivi.
»Vsaka sezona je bila do zdaj boljša od prejšnje,« je ob koncu 2024 dejal Pogačar. Merckx bi lahko isto rekel leta 1974.
Komentarji