Nejc, najprej čestitke za končan študij igre v Manchestru in za selitev v London. Zakaj ta odločitev?
Iskrena hvala! Pravzaprav še vedno komaj dojemam, da se mi je po toliko letih uresničila želja po tej diplomi. Tudi živeti v Londonu so bile vedno moje sanje, in čeprav sem sprva načrtoval, da bom še eno leto ostal v Manchestru, kjer poznam več ljudi in sem bolj domač, se selitev v prestolnico, ki se bohoti s svojo raznolikostjo in za tujce nudi še toliko več priložnosti, zdaj zdi kot edina prava poteza.
Kako pa je potekala selitev?
Moram priznati, da je bila kar hektična. Odločitev je padla iznenada, ko sem potrdil sodelovanje v projektu I Am Harvey Milk, in sem namesto novega stanovanja v Manchestru začel na daljavo iskati novo bivališče v Londonu. Stanovanja tam tako hitro pohajajo, da sem moral najem potrditi v roku ene ure, sicer bi ostal še brez tega, selil pa sem se čez dva dni. Tako je nekaj mojih stvari še vedno pri prijateljih v Manchestru in jih bom postopoma selil na jug.
Gledališče West End je glavno profesionalno gledališče, ki se uprizarja v velikih gledališčih v londonskem West Endu in blizu njega. Skupaj z gledališčem Broadway v New Yorku gledališče West End predstavlja najvišjo raven komercialnega gledališča v angleško govorečem svetu.
Zdaj ste tudi uradno šolani igralec, kako pa je kaj z delom v Londonu? Kako ste se znašli v londonski gledališki sceni, ki velja za eno najbolj konkurenčnih na svetu? Ali potrebujete agenta? Kako poteka tam delo igralcev?
V londonsko gledališko sceno šele dobro vstopam, zato še iščem svoje mesto. Vesel sem, da poznam nekaj ljudi, ki so na njej že bolj uveljavljeni, in me lahko usmerjajo z nasveti. Ne moreš pa pričakovati, da boš uspel kar čez noč. Če hočeš uspeti v tem poslu, moraš imeti ogromno potrpljenja in predanosti, marsikdo pa kar hitro obupa. Z agenti je iskanje dela bistveno lažje, saj na marsikatere avdicije lahko prideš le prek njih, ni pa nemogoče uspeti na drugačen način. Sam ga za zdaj še iščem. Poleg tega je pametno, da si v zgodnjih fazah kariere najdeš še službo za zraven, s katero boš preživel, tudi če igralskega dela nekaj časa ni. Sam imam to srečo, da še vedno prevajam risanke za slovenski trg, v Londonu pa sem tudi v iskanju obstranske službe.
No, vi ste kaj kmalu dobili sodelovanje pri projektu, ki je pred dnevi navdušil na West Endu. Koncertna izvedba muzikala I Am Harvey Milk, in to celo evropska premiera. Kako ste prišli do priložnosti sodelovati pri tem projektu? In kakšno vlogo ste imeli?
Sodelovanje v tem projektu je bila res neverjetna izkušnja. Bil sem del 50-članskega moškega zbora, za katerega so razpisali odprto avdicijo – tako, na katero se lahko prijaviš brez agenta, in uspešno sem jo opravil. Še toliko bolj sem bil vesel, ker sem bil kot igralec obdan s samimi šolanimi pevci in muzikal igralci. Ker je bilo to delo izvirno napisano za San Francisco Gay Men's Choir, ima zbor ogromno vlogo in pravzaprav največji pevski delež.
Imeli ste možnost sodelovati s samimi mojstri muzikala, tudi nekaterimi zvezdniki. S kom vse in kako ste to doživljali?
Celotna izkušnja je bila nadzemeljska. Po opravljeni diplomi ne pričakuješ, da boš kar spoznal idole iz svojega otroštva. Nastopili smo v Cadogan Hall, kamor sem na koncerte zadnja leta hodil poslušat svoje idole s celega sveta. Glasbo za ta projekt je napisal Andrew Lippa, ki je napisal tudi Addamsove, enega izmed prvih muzikalov, ki so mi bili ljubi. Biti v istem prostoru z njim, poslušati njegove zgodbe in dobivati povratne informacije se je zdelo kot iz drugega sveta. Še zdaj ne morem verjeti, da sem si delil oder z broadwaysko zvezdnico Sierro Boggess, ki mi je kot naslovna vloga v Disneyjevem muzikalu Mala morska deklica pred 17 leti vzbudila ljubezen do muzikala. V I Am Harvey Milk je skladba z naslovom »You Are Here« (v prevodu Tukaj si), in vsakič, ko je Joel Harper-Jackson, naš Harvey, zapel besede »Tvoj stari jaz ne more verjeti, da si tu«, sem bil ganjen do solz. Mislil sem si: »Resnično sem tu in živim trenutke, na katere sem toliko časa upal.« Še zdaj imam kar kurjo polt, ko govorim o tem.
Kakšen pa je bil vaš prvi vtis o delu s svetovno znanimi umetniki, med drugim tudi zvezdnico Vanesso Williams? Ste imeli priložnost z njo osebno spregovoriti?
Žal je bila Vanessa Williams edina, s katero nisem uspel spregovoriti, kljub temu da sem ljubitelj njenega dela, že odkar je zaigrala v seriji Grda račka. Na splošnem pa je delo s temi umetniki vse, kar bi si človek želel. Profesionalnost je na višku in ni prostora za ego.
Je res, da ste spoznali tudi sira Iana McKellena, filmskega superzvezdnika, ki je med drugim igral slavnega Gandalfa v Gospodarju prstanov?
Res je. Sicer za pičlih nekaj minut, ampak komaj smo verjeli, da se to dogaja. Sir Ian McKellen je bil v publiki, ker je tudi pokrovitelj organizacije Stonewall, kateri je šel celoten izkupiček od prodanih vstopnic. Po predstavi nas je obiskal v zaodrju in nam vidno ganjen čestital. Tisti, ki smo bili malo bolj vztrajni, smo uspeli z njim reči še nekaj besed več.
Glede na to, da je bil ta koncertni projekt velik zalogaj, kakšne izkušnje ste pri tem pridobili? Kaj vam je bilo pri tem projektu najbolj všeč in kaj se vam je zdelo najzahtevnejše?
Projekt je bil res velik zalogaj, saj smo igralci celoto sestavili v pičlih pet dneh, šesti dan smo priključili orkester in naslednji dan dvakrat nastopili. V takem primeru se še bolj navadiš samodiscipline, ugotoviš, kako pomembna je predpriprava, in treniraš hitrost učenja na pamet. Zanimivo je, da mi najzahtevnejše ni bilo nič v zvezi s samim delom, saj sem v procesu nenormalno užival in vsrkaval znanje našega režiserja Kirka Jamesona in dirigenta Jonathana Gilla, ampak tisto, kar pri takem projektu pride ob delu – mreženje z novimi ljudmi, v čemer res ne blestim. Morda je to nekaj, na čemer moram delati do naslednjega takega projekta.
Kaj pa v prihodnje, kakšni so vaši prihodnji cilji in sanje, odkar ste se preselili v London in začenjate novo poglavje v karieri?
Sanje so seveda, da bi v prihodnosti dokaj redno deloval na West Endu, tako v igrah kot muzikalih, mogoče kdaj tudi v kakšni naslovni vlogi, hkrati pa se mi zdi izjemno pomembno, da krotim pričakovanja in ostajam hvaležen za to, kar sem že izkusil. Po takšnem projektu, ki je za mano, se lahko zgodi, da nekaj naslednjih ne bo tako »glamuroznih«, a mislim, da mora glavna skrb biti, da neprestano ostajam v »igralski formi«, tudi če ne bom takoj dobil novih priložnosti.
Poleg igre in petja – kako se sproščate in kaj vas navdihuje v prostem času? Verjetno ne hodite samo od avdicije do avdicije …?
Ustvarjanje še vedno zavzema ogromen del mojega časa, tudi prostega. Lepo je, če lahko svojo ljubezen spremeniš v poklic, kot se je to zgodilo pri meni. Tako tudi ko poslušam glasbo ali gledam kakšen film, velikokrat iščem navdih v tem. Glede na to, da živim v velikem mestu, pa poskušam čim večkrat tudi pobegniti v naravo – no, ali pa vsaj park, da si zbistrim glavo.
»Sanje so seveda, da bi v prihodnosti dokaj redno deloval na West Endu, hkrati pa se mi zdi izjemno pomembno, da krotim pričakovanja in ostajam hvaležen za to, kar sem že izkusil.«
V Sloveniji ste ustvarili veliko muzikalov – Moje pesmi, moje sanje, Pepelka, Druščina, Mala nočna glasba in druge. Se boste še kdaj vrnili za kakšno novo predstavo ali je London zdaj vaš oder? Bi morda že lahko razkrili, ali pripravljate še kakšne projekte?
Rad bi našel zdravo razmerje med ustvarjanjem v tujini in doma. V Londonu iščem predvsem igralske projekte, medtem ko za domače odre rad tudi režiram in publiki približujem še nepoznane muzikale. Tako me v Sloveniji 30. maja drugo leto čaka kar obsežen projekt – veliki koncert, ki smo ga naslovili Naše pesmi, naše sanje in bo obeležil 10 let izvajanja muzikalov v Radomljah. Več kot 30 solistov bo ob podpori zbora KID Limbar in spremljavi dveh orkestrov, Godbe Domžale in Simfoničnega orkestra Domžale-Kamnik, pod taktirko Simona Dvoršaka v Poletnem gledališču Studenec izvedlo nekaj najbolj priljubljenih skladb iz preteklih produkcij, ki sem jih režiral in prevedel. Prav tako v okviru naslednjih dveh let načrtujem premiero, ki bo podobna muzikalu Mala nočna glasba, ampak podrobnosti naj za zdaj ostanejo skrivnost.
Kakšen nasvet bi dali mladim igralcem iz Slovenije, ki sanjajo o karieri v tujini?
Četudi vas je strah, zgrabite vsako priložnost za nadgradnjo svojega znanja, ki se vam ponudi, in se ob tem ne primerjajte z drugimi. Vsak je edinstven in ima svojo pot. Vztrajnost in neprestano razvijanje talentov vas bosta prej ali slej pripeljala do želenega cilja.
Komentarji