Za Mojco Funkl, cenjeno in večkrat nagrajeno igralko Mestnega gledališča ljubljanskega ter mamo dveh (skoraj) najstnikov v najboljših letih (srečanje z abrahamom jo čaka naslednje leto), je stopanje iz cone udobja način življenja. Njen moto je: delo, delo in še enkrat delo.
Gledalci smo Mojco vzljubili v številnih vlogah v serijah, predstavah in filmih, najbolj pa se nam je vtisnila v spomin kot navihana Dora v Usodnem vinu in Sonja v Reki ljubezni. Igrala je tudi v TV-nadaljevankah Čista desetka, Sekirca v med in V imenu ljudstva 3, v Špas teatru jo ta čas lahko gledate v predstavah Kako se znebiti bodočega moža in Ženska: ljubezni, izgube, obleke, v njenem matičnem gledališču pa igra kar v šestih uprizoritvah. Že več kot dvajset let vodi gledališke in improvizacijske delavnice.
Ženeta jo nepoboljšljiva radovednost in otroški duh, ki ga je ohranila v sebi. Prav navdušujoče je odkrita, tudi ko spregovori o stvareh, ki bi jih mnogi radi zamolčali. Denimo o tem, kako se je spopadala s kadilsko razvado: »Dolgo je že, kar sem podlegla tej razvadi. Enako dolgo pa traja tudi moj boj, da se je rešim. Vmes sem nekajkrat že nehala kaditi, pa znova zapadla tej omami. Upam, da mi je zdaj trajno uspelo.«
Mojco je te dni kar zahtevno ujeti, saj je razpeta med obveznostmi v domačem gledališču in na gostovanjih. Zasmeje se: »Novo leto, stara gneča.« Seveda pa najde tudi čas za sinova, ki mamo še precej potrebujeta. Z njima je samo mama, v vsem preostalem času pa raziskovalka gledališke umetnosti in življenja.
Magičnost gledališča jo je privlačila že od malega. Prve korake je naredila še pred študijem dramske igre in umetniške besede na AGRFT, ko je pravljičnih sedem let brusila svoj umetniški diamant v Improligi, prvenstvu improvizacijskih skupin, in bila celo izbrana za najboljšo improvizatorko sezone. To je bila zelo dragocena izkušnja. Ravno tako povabilo pred leti v šov Zvezde plešejo.
Igralka, plesalka in še marsikaj
»Kot otrok nisem obiskovala plesne šole, v študentskih letih pa sem šla le na kakšen kratek poletni tečaj. Nekaj sem se o plesu podučila v Gilšu in pri Barici Blenkuš, da sem se nekoliko sprostila ter se naučila dobro počutiti v svojem telesu. Tako kot nekateri drugi imam tudi jaz nekaj težav pri tem, da se sprostim in prepustim glasbi. Največ sem pridobila pri improvizatorjih, kjer je bilo treba v treh minutah pokazati, kar je od tebe zahtevalo občinstvo.« Čeprav je v gledališču, na televiziji in filmu odigrala kopico vlog, je še posebej veliko simpatij gledalcev dobila pred leti, ko se je pogumno odzvala povabilu v oddajo Zvezde plešejo in dokazala svojo vsestransko nadarjenost.
Strogost in strah te ohromita
»Takrat se mi ni niti sanjalo, kako so me našli in povabili v oddajo. Sodelovanje je bilo zame veliko vznemirjenje, pa tudi izziv, saj nisem vedela, kaj pričakovati. Prepustila sem se in bila vesela, da sem se lotila še enega izziva,« pove Mojca, ki je od nekdaj zaupala v to, da se človek lahko nauči vsega. Treba se je le odločiti, nato pa truditi in ne biti prestrog do sebe. Kajti potem te zajame strah in nočeš ničesar poskusiti, saj se ti zdi, da ti ne bo uspelo. Tega pa nikakor ne želi.
Samo brez občutkov krivde!
Igralka je zelo odkrita v umetnosti in tudi zasebno. Zato brez težave spregovori tudi o svoji kadilski »karieri«. »Saj vem, da ni zdravo kaditi, vendar se temu nisem mogla upreti. Začela sem čisto brez zveze na faksu, ko smo s sošolci sedeli v lokalu ob kavi in se veselo družili. Tam so imeli tudi promocijo cigaret. Treba je bilo nekaj uganiti in za nagrado si dobil škatlico cigaret. Najprej sem iz firbca pokadila eno ali dve, potem pa je to žal postalo razvada. Imam veliko prijateljic, ki jim dolga leta uspeva samo občasno, na kakšni zabavi, pokaditi samo eno. Pri meni žal ni bilo tako,« prizna.
Vmes je kar nekajkrat nehala, pa jo je spet premamilo. »Pred sedmimi leti sem si kupila elektronsko cigareto. Nekaj časa je bilo bolje, uživala sem manj nikotina. A zaradi zdravja sem se želela posloviti tudi od te. Nekaterim gre opuščanje starega in lotevanje novega dobro od rok, meni pa je nove navade težko usvojiti,« prizna. Prvega januarja lani je iz trme nehala tudi s tem.
»Nisem človek drastičnih odločitev. Nisem si rekla, zdaj bom pa res nehala. Zadala sem si, da en dan tega ne bom počela. In potem naslednji dan spet. In tako sem vztrajala najprej mesec dni. Želja po nikotinu je sčasoma usahnila. Vendar ni bilo preprosto. Z nikotinom je tako, da te bodisi dvigne ali pa zamori. Mene je 'usekal' tako, da sem bila razdražljiva in nervozna.«
»Zavedam se, da ne bom dosegla perfekcionistične ideje o popolnem prehranjevanju in zdravju, ki jo imam v glavi. Raje kaj dobrega pojem brez občutkov krivde. Zavedam se, da je življenje kratko. Treba je vedeti, katere bitke biti sam s seboj.«
Zdaj občasno kadi po službeni dolžnosti – v dveh predstavah mora namreč prižgati cigareto. »Vendar s tem nimam težav. Po zakonu lahko kadimo le zeliščne cigarete. Ko pade zastor, ne čutim več nobene potrebe ne po cigaretah ne po nikotinu. In tako mi je lepo. Iz lastnih izkušenj pa lahko pritrdim, da človek pridobi kakšen kilogram, ko neha kaditi. Vseeno vztrajam in s svojo ovnovsko trmasto naravo seštevam dneve, ko mi uspe ne poseči po nikotinu. Kljub kakšni blazinici okoli bokov ali trebuha. S tem se ne obremenjujem in sem se nehala 'bičati', če sem se morebiti kdaj pregrešila. Zavedam se, da ne bom dosegla perfekcionistične ideje o popolnem prehranjevanju in zdravju, ki jo imam v glavi. Raje kaj dobrega pojem brez občutkov krivde. Zavedam se, da je življenje kratko. Treba je vedeti, katere bitke biti sam s seboj,« sklene pogovor.
Komentarji