Delam z več predstavniki generacije Z in lahko mirno rečem: ni nič bolj naporno delati z njimi kot z drugimi generacijami. Vsaka generacija prinese nekaj novega, zamenja pravila igre – a ob tem ne smemo pozabiti na osnovno pravilo sodelovanja: ljudje niso stereotipi.
Smo različni. Včasih se strinjamo, včasih ne. A če je v odnosu prisotno spoštovanje, lahko vedno najdemo skupni jezik.
Pa poglejmo nekaj najpogostejših predsodkov, ki jih o generaciji Z še vedno slišimo – in zakaj jih je morda čas postaviti pod vprašaj.
1. So leni in nepripravljeni na trdo delo
Sama nimam teh izkušenj z njimi. Res pa je, da ne verjamejo več v trpljenje kot pogoj za uspeh. Želijo delati pametneje, ne več. In da, želijo vedeti, zakaj to delajo. Če naloga nima smisla, ne bodo avtomatsko stisnili zob – ampak bodo vprašali, ali se da drugače. Želijo videti napredek in poznati nagrado za svoje delo.
Opažam pa, da imajo nekateri čas koncentracije krajši in prav zabavno je opazovati kolega, ki dejansko ne zdrži biti skoncentriran dlje časa. Na začetku sem mislila, da me heca, ko je večkrat vprašal po isti strani ali rekel, da mu česa sploh nisem povedala, Ko sem ugotovila, da dejansko ne zmore poslušati več kot 30 minut v kosu, sem predajo dela prilagodila. Zdaj se veliko bolje razumeva in tudi delo je opravljeno.
2. Ne znajo sprejeti kritike
Tudi to ne bo držalo. V resnici jo znajo – ampak ne prenašajo poniževalnega tona, pasivne agresije in podtikanj. Želijo jasno, iskreno in spoštljivo povratno informacijo. Če jim želite dobro in znate prisluhniti tudi vi njim, bodo z veseljem poslušali vaše mnenje.
Če pa boste do njih pokroviteljski, se bodo pred vami zaprli, kot školjka. Od njih boste dobili točno tisto, kar želite slišati z zlaganim nasmeškom. Mislili si bodo svoje, delali bodo po svoje, z enim očesom bodo iskali novo priložnost in ko bo le-ta prišla, bodo skočili tja - brez da bi vam povedali resničen razlog.
3. So nelojalni
Mislim, da lojalnost razumejo drugače. Niso morda lojalni podjetju, pač pa so veliko bolj lojalni sebi. Če delovno okolje ne ponuja nobenega smisla, razvoja, zaupanja ali spoštovanja, bodo odšli. Mislim, da so precej pogumni in da jih ni strah, postaviti se zase. To ni pomanjkanje lojalnosti – to je zdrava meja. Morda bi se lahko od tega kaj naučile tudi starejše generacije.
4. So ves čas na telefonih
Poslušala sem podcast o mladih in digitalnih orodjih. Gospa, ki je govorila o svojem pogledu na mlade generacije in njihovo povezanost z digitalom, je postavila zanimivo teorijo, da vsaka nova generacija prinese svoj napredek. Za današnje mlade generacije so to digitalna orodja. Z njimi so odrasli in to je njihov način komunikacije.
Predlagala je, da se starejši poskušamo vživeti, kako je bilo nam in kolikokrat smo se počutili nerazumljene, neslišane in obsojane, ker nismo bili taki kot starejše generacije. Danes mi mladim delamo enako.
Mladi danes so digitalno pismeni, hitro najdejo informacije in se znajo povezovati čez meje, formate in generacije. Morda včasih drugače, kot smo navajeni – a to ne pomeni, da slabše. Veliko se lahko naučimo od njih, še posebej, ko je potrebno kaj najti, ali stopiti v stik s komer koli, kjer koli po svetu.
5. Nočejo delati od 9-ih do 5-ih
To po izkušnjah lahko potrdim. Zgodnje jutranje ure niso prijatelji ljudem generacije Z, ki jih poznam. So pa zelo produktivni zvečer in ponoči. Ker jim res ne manjka odgovornosti in tudi ponosa nad dobro opravljenim delom ne, jim morda lahko nehamo težiti z strogimi urniki, ki na mnogih delovnih mestih ne služijo ničemer drugemu, kot nadzoru.
Fleksibilnost in zaupanje sta novi valuti. Če smo dobro postavili svoje cilje, postavili točke kontrole, ki ne dušijo, in imamo jasno postavljena pravila poslovanja, potem lahko mladim zaupamo vsaj toliko kot starejšim generacijam.
Za Generacijo X je veljalo, da si “priden”, če si začel delati zgodaj zjutraj in delal cel dan. Štele so ure. Spomnim se časov, ko so iz centrale v tujini našega šefa poklicali vsak dan okrog 18. ure na stacionarni telefon - če se ne bi oglasil, bi imel težave. To danes zagotovo ne bi več šlo čez.
Mladi danes ob svojem času opravijo ravno toliko, kot so dogovorjeni, da opravijo, zakaj bi potem samo zaradi tega, ker ne želijo niti ob določeni uri na neki lokaciji, bili vredni manj? In če nekdo opravi svoje delo od 7.00 do 11.00 in nato spet od 16.00 do 19.00, zakaj bi bil to problem?
6. Hočejo takojšnje napredovanje
Sama imam bolj izkušnje, da v resnici ne želijo vodstvenih pozicij. Take odgovornosti nočejo. Hočejo pa vedeti, kam vodi njihovo delo. Hočejo priznanje, ki je konkretno. Želijo zaupanje. Poznati hočejo končni cilj. Na začetku potrebujejo vodenje, mentorstvo in coaching. Ambicija ni problem – je gonilo. Če jim pokažemo pot, bodo hodili. Če pa jim rečemo “samo delaj in bo že prišlo”, bodo odšli.
7. Ne razumejo avtoritete
Podobno kot lojalnost, mislim, da tudi avtoriteto razumejo drugače. Ne priznavajo slepe avtoritete. Vodjo spoštujejo, če jih navdihuje, podpira, spoštuje, jim zaupa in ne, če ima zgolj višjo funkcijo ali več službenih let.
Zato tudi predstavljajo izziv vodjem. Vodenje teh generacij zahteva veščine dajanja povratne informacije, gradnje zaupanja, dobro postavljen proces s kontrolnimi točkami, ki vodji dajejo oporo in zaupanje, da bo delo opravljeno.
Gre bolj za sodelovalni odnos, kot nujno za odnos nadrejeni - podrejeni. Zahteva tudi jasno postavljena pravila, ki se jih je potrebno držati. Seveda pa morajo biti jasno skomunicirana in postavljena v naprej. Predvsem jasna komunikacija se mi zdi v družbi politične korektnosti največji izziv.
8. Ne znajo komunicirati
Seveda znajo komunicirati. Lahko pa je njihov način komunikacije drugačen. Uporabljajo lahko pisano besedo, z video ali meme po telefonu. To morda ni nujno poslovna komunikacija, vendar pa niso neumni in v poslovnem svetu jih lahko naučimo primerne komunikacije. Primerne, ne prisiljene.
Tudi tukaj sta zelo pomembna jasna povratna informacija in pogovor. Morda lahko vključimo njihov način komunikacije in sprejmemo spremembo načina komuniciranja, ki ga lahko izkoristimo – ali pa mu neskončno kljubujemo.
9. So razvajeni
Morda pa samo nočejo več delati 60 ur na teden za zahvalo in bone za malico. Imajo druge prioritete – in boljši radar za prepoznavanje nesmisla. Cenijo svoj čas, svoje hobije. Pomemben jim je čas zase. To ni nujno slabo.
10. Ne zmorejo dolgoročnih obveznosti
Podobno kot pri lojalnosti in avtoriteti, mislim, da so do obveznosti drugače naravnani. Mislim, da so lahko zavezani k obveznostim, če čutijo, da njihov prispevek šteje. Če jih slišimo, vključimo in razvijamo, znajo biti zelo predani sodelavci. Ne bodo pa ostali tam, kjer so nevidni ali potisnjeni v kot.
Zakaj je pomembno sprejeti medgeneracijske razlike?
Ker generacija Z ni prihodnost – je sedanjost. Že danes so pomemben del timov, in v naslednjih nekaj letih bodo predstavljali največji delež delovne sile.
Namesto da jih poskušamo “popraviti”, jih raje poslušajmo. Namesto, da bi jih “popravljali”, jih učimo. In se vprašajmo:
Kaj lahko naredimo drugače – ne zato, ker moramo, ampak ker je morda čas za spremembo. Dovolimo si, da tudi oni nas česa naučijo. Morda nam bo tako vsem lažje.
***Klavdija Verlak, coach za osebno rast, pomaga ljudem, predvsem ženskam, da prepoznajo svoje notranje potenciale, razbijejo omejujoča prepričanja in odkrijejo svojo lastno vrednost.
Komentarji