»Začnimo z odnosom, ki ga imamo s sabo,« pravi. Svetuje, kako se rešiti oklepa izgorelosti, ki ga je tudi sama uspešno strla in se prebudila v polnost življenja. Pa o tem, kako pomembno je, da prebujamo žensko energijo. Maja se ob intuitivnem svetovalnem delu posveča tudi raziskovanju naše psihe v spremenjenih stanjih zavesti. Trenutno obiskuje študij psihedelične terapije na Inštitutu Katabasis.
Energijsko pestro pletje
Napetost, ki jo občutimo zadnje čase, je posledica energijskega dogajanja. Vrhunec se dogaja to poletje, meni intuitivna svetovalka in terapevtka, Maja Tratnik. »Življenje je sestavljeno iz vzponov in padcev, je nekakšna spirala, po kateri se ves čas dvigamo. Spremembe so edina stalnica v naših življenjih, kot pravi znani rek, in nanje se moramo navaditi. Sploh letošnji julij je bil energijsko zelo pester. Sedmega julija se je namreč začel zelo pomemben energijski cikel, ki bo trajal do konca septembra. V ospredju so odnosi, ker je letošnje leto zaznamovano z odnosi. Ne samo odnosi, ki jih imamo z drugimi, zelo pomemben je odnos, ki ga imamo s sabo. Ta je temelj za vse naše nadaljnje odnose, zato je pomembno, da je ta odnos čist in zgrajen. Skratka, poletje bo energijsko pestro, primerjam ga lahko z razburkanim morjem. In od nas je odvisno, ali bomo svojo barko prilagodili valovom ali se jim bomo dovolili potopiti. Od nas je torej odvisno, kaj se bo zgodilo z našo barko; če bomo osrediščeni in povezani s svojim bistvom, se bomo znali spoprijeti z valom, sicer bomo imeli težave. Opažam, predvsem pri svojih klientih, da se zadeve v odnosih zelo zaostrujejo že od korone, to poletje pa so, kot sem že omenila, dosegle vrhunec. Zdaj se bo pokazalo, koliko smo naredili na sebi in svojih odnosih in koliko smo si pri tem zatiskali oči pred izzivi, vezanimi na odnose. Ljudje se zelo radi zadržujemo v coni udobja. Čeprav cona udobja za nas ni dobra, raje vztrajamo v njej, ker jo poznamo, kot da bi se premaknili iz nje in v življenju nekaj spremenili. Raje denimo vztrajamo v nezdravem odnosu, ki nas ne osrečuje in izpolnjuje, kot da bi odšli iz njega. V nekaterih neudobnih situacijah vztrajamo toliko časa, dokler nas vesolje ne prisili, da izstopimo iz njih. Lahko rečem, da včasih prav čakamo na brco vesolja. Ljudje namreč raje in lažje ostajamo v vlogi žrtve, kot da bi sprejeli odgovornost za svoje življenje in nekaj naredili iz njega. In teh brc, ki jih omenjam, bo v tem času veliko. Če se ne bomo prebudili in se dvignili iz vloge žrtve, če ne bomo začeli osebno rasti, se nam ne bo dobro pisalo. Na ta svet smo namreč prišli, da bi uživali življenje v vseh njegovih odtenkih. Večina ljudi pa sploh ne uživa življenja, saj se ves čas zadržuje v raznih strahovih in se vrti v začaranih krogih. Pravzaprav sploh ne znamo uživati v življenju, saj smo si glede užitka postavili zelo visoka in precej materialistično naravnana merila. Vendar je pravi užitek biti prisoten v sedanjem trenutku; užitek je, ko na primer uživamo v zvoku škržatov, v vonju borovcev … In najtežje je samo biti in uživati v trenutku, saj nas je družba prepričala, da za užitek potrebujemo ne vem kaj vse. V resnici pa ne potrebujemo ničesar, razen pristne prisotnosti v trenutku,« je prepričana sogovornica. Spodbuja nas, da začnemo uživati v sedanjem trenutku, da se prepustimo drobnim radostim, ki nas bodo naučile polnega in doživetega bivanja. Spodbuja nas tudi, da se ne ustrašimo pred izzivi, da jih sprejmemo kot dinamiko življenja ter spremenimo pogled nanje. Velika moč, kar se kakovosti bivanja tiče, po mnenju sogovornice tiči ravno v našem odnosu do situacij.
Kot vožnja z vlakcem smrti
Po njenem mnenju je bila epidemija, kot je že omenila, nekakšna prelomnica. »Takrat nam je vesolje reklo, da je dovolj skrivanja in tajenja in da je končno čas, da se soočimo sami s sabo. Ko smo izgubili službe in razne dnevne pobege, ki so nam onemogočali, da bi se soočali s sabo, smo bili prisiljeni pogledati vase. Zelo težko je namreč pogledati vase, če smo ves čas osredotočeni na zunanji svet, na zunanje delovanje, zunanjo komunikacijo itd. Ko je prišla korona, zunanjega dogajanja ni bilo več in bili smo prisiljeni v soočanja s sabo. Prisiljeni smo se bili posvetiti sebi, čeprav osebnostno rastemo ves čas, vse življenje, in tovrstno delo ni nič posebnega, saj je način življenja. Ljudje zmotno mislijo, da je delo na sebi nekakšna časovno omejena misija, po kateri bo, ko jo bodo izpolnili, življenje popolno in lahkotno. Vendar ni tako, saj se življenje ves čas dogaja, ves čas so izzivi in lekcije, ki jih moramo usvojiti. Pripravljeni moramo biti na nenehno osebnostno rast, hkrati pa se moramo znati zavedati trenutka tukaj in zdaj in v tem uživati. Težava, ki nam pride na pot, nam ne sme vzeti volje in poguma, vzeti jo moramo kot izziv. Ko mi je bilo pred tremi leti zelo težko, med epidemijo sem namreč izgubila vse svoje službe, saj so bile vezane na delo z ljudmi, so se stvari, ki sem jih leta odrivala, naenkrat zgrnile name. Doživela sem čustveno izgorelost, imela sem panične napade, anksioznost, lotila se me je kronična nespečnost, ki je trajala več mesecev itd. Kar sem doživljala, je bilo brutalno, niti predstavljala si nisem mogla, da je kaj takega sploh mogoče. Svoje takratno stanje lahko slikovito ponazorim z vožnjo z vlakcem smrti, na katerega so me neprostovoljno vrgli in za katero nisem vedela, ali se bo sploh kdaj končala. Sploh opažam, da se ljudje, ko doživijo podobna stanja, ujamejo v zanko z vprašanjem, ali bodo sploh še kdaj v redu, ali bodo morda morali vse življenje jemati zdravila. Strah, kaj se bo zgodilo z nami, je kot olje na ogenj, saj stanje le še poslabša. Zato razumem ljudi, da se v čustveno zahtevnih okoliščinah ustrašijo, da ne bodo zmogli dalje, zato si pomagajo z raznimi zdravili. Vendar zdravila niso dovolj, kratkoročno res pomagajo, vendar je dolgoročno treba najti notranjo moč in voljo ter imeti podporo okolice in bližnjih, da lahko izplavaš iz težkih razmer in zaživiš na novo. Ljudje se pogosto obračajo name po nasvete, saj jim moja zgodba pomaga pri spopadanju z njihovimi težavami. S svojo zgodbo čustvene izgorelosti želim ljudem sporočiti, da v tem niso sami, da obstaja rešitev in da ne smejo izgubiti upanja. Meni je tudi zelo pomagalo spoznanje, da nisem edina v takem položaju, da si lahko medsebojno pomagamo in se spodbujamo.«
»Dovolj imam!«
Maja pove, kako se je dvignila z dna. »Ko sem nekega dne spet ležala na tleh v paničnem napadu, ko se mi je vrtelo od vseh hudih in strašljivih misli, sem se nenadoma odločila, da imam vsega dovolj. In točno to sem si tudi rekla: Dovolj imam! Dvignila sem se s tal in začela počasi hoditi po sobi sem in tja. Pri tem sem si ves čas odločno ponavljala, da je imam dovolj, da ne želim več biti v taki situaciji, da želim živeti! Opazila sem, da strašne misli izginjalo, naenkrat jih ni bilo več. In vedela sem, da zmorem. Res je, da se še vedno tu in tam vrnejo, vendar zdaj znam z njimi.« Njeno glavno življenjsko učenje, ki so ga prinesle težke situacije, je bilo naučiti se reči ne brez slabe vesti, in spoznanje, da ni treba ugajati. A ta proces, kot prizna, še traja. »Vendar danes že znam, če se tako izrazim, zarenčati, kadar kaj ni v skladu z mano. Včasih tega nisem znala, ker se to pač ni spodobilo. Naučena sem bila, da smo ljudje ves čas prijazni, ustrežljivi in na voljo drugim. Naučiti se postavljati meje je bilo zame ključno. In kar ne morem verjeti, da je ravno to, da nisem znala postavljati meja, povzročilo vse težko, kar se mi je dogajalo. Šele ko sem zorela, si ustvarila družino, sem začela spoznavati svoje vzorce, ki sem si jih pridelala skozi življenje. Začela sem se jih zavedati in jih ozaveščati, začela sem jih presegati. Zato pravim, da se moramo naučiti biti to, kdor v resnici smo. In ta proces je prava umetnost, ki traja vse življenje. Pri meni je bilo to kot nekakšno odvajanje od starih delov sebe, ki nikoli niso bili v resnici jaz. V mislih imam predvsem vzorce in prepričanja prednikov in okolice, po katerih sem živela. Šele od svoje izkušnje z izgorelostjo v resnici čutim svojo dušo in grem za svojim notranjim glasom. Zato bi vsem priporočila, da bi znali postavljati meje, da bi znali biti zdravo egoistični, da bi torej znali sebe postaviti na prvo mesto. In ne izogibajmo se težavam in strahovom; da bi jih uspešno rešili, moramo iti naravnost skoznje.«
Moč ženske energije
Sogovornica dela večinoma z ženskami. »Zato spremljam ta naš ženski razvoj. Na delavnicah postavitve družine sem dobila jasen vpogled v svojo žensko družinsko linijo, videla sem, kakšne izzive so prestale in zakaj so ravnale, kot so. V preteklosti smo bile ženske precej zatirane, nismo imele pravic itd. Trenutno, v sodobnosti, pa se dogaja nov preobrat, ko ženske posegamo na območje moških energij. Vendar je pomembno, da smo v ravnovesju na vseh področjih. Ženske pa smo se trenutno preveč pomaknile proti moški energiji; menimo, da vse zmoremo same in da moških v svojem življenju skoraj ne potrebujemo. In ni čudno, da smo zadnja leta prav zaradi omenjenega priče porastu izgorelosti med ženskami. Tudi sama sem jo doživela. Ženske moramo spoznati, da smo v moški energiji, zato je prav, da znova začnemo prebujati žensko energijo – s katero se začnejo prebujati srčnost, subtilnost, nežnost, notranja moč, mehka energija – in skoznjo zasijati navzven. Zasijati moramo kot ženske in ne kot napol moški. Sprejeti se moramo v vsej svoji ženstvenosti in hkrati ves čas osebnostno rasti, se razvijati in graditi. Ko začnemo delovati tako, se vse v našem življenju postavi na svoje mesto,« še pravi intuitivna svetovalka in terapevtka Maja Tratnik.
Še več lepotnih, modnih, zdravstvenih in prehranskih nasvetov najdete v priljubljeni ženski reviji BZ (Bodi zdrava), ki jo lahko kupite tudi v prodajalnah dm po vsej Sloveniji.
Komentarji