Po izkušnji v zaporu pravi, da so tisti, o katerih se v medijih najgrše piše, še najbolj fer

O vsem tem so se pri reviji Jana pogovarjali s 35-letnim Ljubljančanom, poimenovali so ga Gregor, ki zaključuje pogojno kazen zaradi povzročitve hudih telesnih poškodb. Obsojen je bil na štiri leta in pol zapora.

Po tem, ko je človeka, ki mu je dolgoval denar, dvakrat močno udaril, je Gregor slišal, da mu je njegov drugi udarec usodno poškodoval eno oko. Kakšen mesec po pretepu je prišlo k njemu domov kakšnih 20 policistov. "Ko sem pogledal skozi kukalo na vratih, so stali po stopnicah gor in dol. Povabil sem jih naprej, potem pa so me odpeljali v pripor. Na sodišču so mi najprej ponujali tri leta za priznanje obtožnice. Ker so mi očitali, da sem ga še zarezal s kozarcem, kar ni bilo res, krivde nisem priznal in začelo se je sojenje. Čeprav smo dokazali, da kozarca ni bilo, je bila na koncu kazen za polovico višja!" začne zgodbo Grega, ki pravi, da je v zaporu spoznal, da je naš pravosodni sistem kot loto – nikoli ne veš, kakšno kazen boš dobil. "Bolj lažeš, boljše prideš skozi, pa čeprav vejo, da lažeš! Čim pa priznaš nekaj, je vse najslabše …" so njegove izkušnje.

Mir in higiena

Tretjino svoje kazni je odslužil v priporu, ker je sojenje tako dolgo trajalo. Na Povšetovo je prišel brez vsega, saj ni pričakoval, da bo moral ostati. "Večinoma ostanejo vsi notri, tudi nedolžni čakajo vsaj pol leta, da se na sodišču začne kaj obračati. Prišel sem v sobo, kjer smo bili štirje. V zaporu ima vsak svojo omaro in osnovne pripomočke za higieno. Imel sem srečo, da so me zaprli s čistimi ljudmi. Higiena je zelo pomembna, saj so tam tudi taki, ki ničesar ne čistijo, še sebe ne. Mi smo se takoj dogovorili, da je vsak dan drug počistil. Sicer pa so notri vsi izjemno radovedni, tudi jaz sem moral malo potipati, kakšna je hierarhija."

Grega pravi, da v resnici večina pripornikov ni nevarnih, seveda pa to ne pomeni, da ni provokacij. Sam jih je bil deležen že zato, ker je Slovenec, saj so ti v zaporu v manjšini. "V obtožnici so me predstavili kot najhujšega divjaka, kar jih je videl svet. To sem izkoristil tako, da sem obtožnico enkrat 'pozabil' na hodniku, da so jo vsi prebrali, saj nisem želel konfliktov. To je bil najboljši način, da jih že vnaprej zaustavim. In treba je jasno pokazati, da nisi naslov za provociranje, če želiš mir."

Vsi vedo vse

V zaporu namreč ni prostora za umik pred drugimi. Časa je toliko, da te ves čas kdo opazuje, zato nobena stvar ne ostane skrita, pripoveduje Gregor. "Vsi vedo vse – tudi to, kakšno prebavo imaš. Prav zato sem spoznal, da ne smem soditi knjige po platnici in da nikomur več ne verjamem na prvo žogo. Ker vsi lažejo, zaposleni pa še najbolj."

V priporu imaš možnost opravljati različna dela, za katera v večini dobiš okoli 30 ali 40 evrov na mesec, knjižnica pa je plačana bolje, saj je težje dobiti kadre, ki obvladajo slovenski jezik. "Največja fora je, ker vsi pravijo, da imaš v zaporu vse zastonj, a to sploh ni res. Cene v kantini so močno pretirane," nas poduči in doda, da je tisto, kar imaš na voljo za higieno, res goli minimum. "Če hočeš preživeti, moraš delati, da kaj zaslužiš. V vrečki ti dajo tri gate (če nimaš svojih), ščetko, pasto, trdo milo, peno za britje, običajno žiletko."

Omemba britvice nam poraja dvome o varnostnih ukrepih, ampak zaporniki dobijo tudi tuno v konzervi. "Tako da če kdo želi narediti problem, ima precej ostrih stvari na voljo. Toliko o varnosti!"

Uspavalna tableta, dragocenost

Omenil je tudi zanimivost, da je zelo donosna menjalna valuta uspavalna tableta. "Večina, ki pride, ne more spati, kar je logično. Ko se zaprejo tista masivna vrata, te res stisne … Zato zdravnik (psihiater) predpiše tablete, ampak mnogi jih preprodajo po pet evrov za tableto, da si kupijo recimo cigarete, kakšna tretjina zapornikov pa je od njih odvisna." Na vprašanje, ali je v trenutku, ko so se vrata zaprla, tudi kaj jokal, odgovarja: "Stiska je grozna, tudi kakšna solza priteče. Zelo hitro sem se zavedel, da se moram umiriti, urediti najprej glavo, pri čemer so mi pomagale knjige. Notri imajo kakšnih 7000 knjig, ampak je večina plesnivih, saj so še iz časa Jugoslavije," razloži Grega, ki je hitro spoznal, da si želi delati v knjižnici, saj je to delo plačano sto evrov na mesec. Izvedel je, da imajo knjige v popolnem neredu, saj so knjižnico selili in še program se jim je sesul, zato je takoj, ko je dobil računalnik, ustvaril program, da je potem dobil tudi to službo. Tako si je privoščil kakšne nakupe, malenkosti in priboljške (kosmiče, sladkarije …), ki zaprtemu za zidovi vzbudijo nekaj malega lepih občutkov. Za vsako stvar, ki si jo želiš, moraš dobiti odobritev, nanjo pa čakaš vsaj dva tedna. Malenkosti, kot so pisarniški material (kuliji, svinčniki, papir) in izdelki za nego (škarjice, pinceta, pilica, zobna nitka) so v zaporu neprecenljivi.

Zaporniki ne smejo imeti dostopa do spleta, zato pregledajo računalnike enkrat na mesec. "Predstavljajte si življenje kot pred štirimi desetletji – tako nekako je notri. Telefonska govorilnica je strašno draga (5 evrov za 10 minut), a to je edina možnost za redne stike z bližnjimi. Najbolj noro pa je, da so me kmalu začeli pazniki spraševati, ali si lahko sposodijo pisalo in papir. Razmere so katastrofalne." Glede odnosa s pazniki pravi, da ni bilo težav: "Če si ti dober, so tudi oni v redu."

Panični napadi na prostosti
Od polovice prestane kazni naprej je imel pravico do izhodov. »Že ko prvič sam stopiš na drugo stran ograje, je nepozabno. »Spet sem bil med 'normalnimi' ljudmi. Ampak dejstvo je, da je normalno okolje za zapornike velik šok. Ko sem prvič prišel v veliko skupino, sem imel celo panične napade. Še danes se kdaj pojavi občutek tesnobe.«

Kazen ali nagrada?

Do konca pripora, ki je trajal 17 mesecev, je delal v knjižnici in imel svoj mir, dobil pa je tudi samostojno celico, tako da se je lahko umaknil od vsak dan istih pogovorov glede obtožnic in kaj je kdo zakrivil. Ker je vseeno slišal vse podrobnosti za vsakega od 'kolegov', danes trdi: "Ni odvetnika, ki ti bo res pomagal, ne glede na denar, ki ga računa. Čakal sem, da mi bo odvetnik uredil stvari, a zdaj vem, da bi bilo bolje, da bi se branil sam." Sicer pa je bila tudi pot do samske sobe dolga. "Ves čas ti govorijo, kaj vse moraš narediti, se dokazati, da boš dobil to 'nagrado'. Po drugi strani so tiste, ki so naredili izgred, takoj zaprli tja. Zato sem v nekem trenutku vprašal načelnika, ali bi bilo lažje, če storim kak prekršek, ker bom potem takoj dobil svojo sobo. Spoznal sem tudi to, da lepo obnašanje v priporu nič ne šteje – moja kazen ni bila nič manjša, čeprav so do razsodbe že videli, da ne povzročam težav. Dogaja se kup krivic, saj tisti, ki smo neproblematični, v resnici pridemo slabše skozi. 'Nevarnejši' priporniki, ki se jih več kot očitno bojijo, dobijo zelo hitro vse, kar si želijo, tako si zaposleni iz strahu kupijo mir. Meni pa kljub hudi astmi niso dovolili antialergijske odeje, čeprav sem ves čas kašljal. V zaporu se pokrivajo z zelo starimi odejami."

Kaos v glavi

V priporu je tako kot vsi tam nosil svoja oblačila, ki so mu jih prinašali domači, opral pa si jih je na roke, saj se mu je kot še mnogim, ki so imeli višje standarde higiene, zdelo to bolj varno, kot da bi njihov tekstil prali skupaj s kakšnimi kosi garderobe odvisnikov z različnimi boleznimi. "Ko sem bil končno sam v sobi, sem si potem lažje obešal oprano perilo. Sicer pa sem bil osredotočen na knjižnico, kar mi je res pomagalo, da sem bil bolj miren. V prvih treh mesecih sploh nisem vedel, kaj sem prebral – tak kaos imaš v glavi. Vsak dan sem tudi poskrbel, da sem nekako prišel do več gibanja kot tisti zapovedani dve uri na dan, da se ne počutiš kot ujeta miš. Tako sem lahko v svoji sobi že zjutraj naredil trening, v skupinski za to ni prostora. Če tega ne bi počel, bi me še bolj bolel hrbet, saj so jogiji tako slabi, da je nov po enem mesecu že luknjast. Ves čas imaš težave s psiho, ampak jaz sem vedno, ko sem ugotovil, da me nekaj vrže iz tira, vzel to kot izziv, tako da sem v tem času veliko naredil na sebi. Zelo je bilo pomembno, da sem imel strukturiran dan: vadba, knjižnica, branje …" pravi Gregor, ki je danes ponosen, da tistega časa ni vrgel stran, da ni v želji po pozabi samo otopel čutov, ampak je celo postavil nov posel s partnerico, ki jo je spoznal vmes in s katero danes živi.

Soba z razgledom 

Na Dobu Grega ni iskal zaposlitve, saj je bila knjižnica že zasedena, večina zapornikov pa dela v livarni. "Tisto pa je izkoriščanje! Vsi so čisto črni, tako da, ali kdo sploh ve, kaj tam dihajo? Jaz zaradi astme tega nisem smel, še dobro. Je pa tako, da tistih, ki so dobri delavci, zaradi tega ne izpustijo pred koncem kazni, saj imajo tako najbolj bedno plačanega delavca – na mesec dobijo 250 evrov, za 12 ur dela na dan!" pripoveduje Gregor, ki je soobsojencem pomagal pri izobraževanju, nekatere nepismene je učil tudi pisati.

Enajst mesecev je preživel zaprt v sobi s 14 ljudmi, in ugotovil, da se je najboljše družiti s tistimi, ki imajo visoke kazni, ker so običajno bolj urejeni in umirjeni kot drugi. "Po nekem času za rešetkami spoznaš, da so tisti, o katerih se v medijih najgrše piše, še najbolj fer. Kaj je kdo naredil, pa itak ni pomembno – nihče ni notri brez razloga. Do mene so bili sozaporniki prijazni, saj so ugotovili, da sem pripravljen pomagati, pa še računalnike sem popravljal. Tujcem in neveščim pisanja sem pomagal pri birokraciji in podobno. Situacija se je popravila, ko so me zaradi vzornega vedenja prestavili v polodprti režim v zaprtem delu Doba, kjer so samske sobe in imaš poleg tuša, omare in lepega razgleda na naravo (gledal sem celo srne), še pralni in sušilni stroj, kuhaš si lahko … Sicer je bila hrana slaba – preveč moke dajo v vse. Ampak na srečo so mi dali več zelenjave, pri mesu pa ima vsak svojo porcijo, saj je meso odmerjeno na osebo."

Zadnjih devet mesecev zapora je Grega preživel na Odprtem oddelku Puščava, kjer pa lahko imaš svoj telefon in internet, tako da je lahko še bolj sodeloval z zunanjim svetom in si ustvaril možnosti za posel.

Z uspavanimi ni težav

Opozoril je na poniževalen odnos paznikov do obiskovalcev v zaprtem delu zapora. "Kot bi bili tudi oni zaporniki ... Gospa pride na obisk k sinu, pa jo slečejo. Moj občutek je, da imajo še najraje, da so zaporniki na terapiji, torej bolj kot ne uspavani, da z njimi ni težav. Človek, zaprt že deset let, je imel pravico do invalidske pokojnine, ampak smo mu to uredili kar obsojenci, ker osebje nima interesa za to, saj te imajo lažje v šahu, če nimaš denarja. Službe, ki naj bi bile temu namenjene, niso odzivne."

Nikoli ga niso vprašali, kaj je počel zunaj ob izpustu, in pozna zapornika, ki je med izhodi spal zunaj, na prostem. Zato ni presenečen, da ljudje brez socialne mreže med izhodi spet povzročajo kriminalna dejanja.

Za konec smo ga povprašali še, ali kdo razmišlja o pobegu. "Priložnosti je veliko, sploh na namenskih izhodih že od pripora naprej (zdravnik, medicina dela …). Dejstvo je, da nihče ne bo tekel za tabo. Seveda pa imajo zaporniki različne stopnje varnosti, tako da sem šel prvič na sodišče s pasom in lisicami – kar seveda ne pomaga narediti vtis na sodnika, prav nasprotno. Očitno je to tudi namen: kot vklenjena žival se res težko predstaviš v normalni luči. Čas za rešetkami mi je odprl oči. Prepuščen si sam sebi. Se pa znotraj formulira skupnost, ki si kljub razlikam pomaga med sabo. Če se ne zapletaš v konflikte in ne iščeš težav, ni nevarno."

Več podobnih zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Jana