Pri komaj 13 letih je Sean dobil diagnozo Hodgkinove bolezni, vrste limfoma, ki napada imunski sistem. Po naključju. Raka v četrtem stadiju so odkrili, ko je zdravnika obiskal zaradi zapletov pri poškodbi kolena. Hodgkinova bolezen je zelo redka pri otrocih, še posebej v tako agresivni obliki, kot jo je imel Sean. Zdravniki so mu dali manj kot 50 odstotkov možnosti za preživetje in mu napovedali le še nekaj mesecev življenja. Z dolgotrajnimi in napornimi kemoterapijami je Sean bolezen premagal, a nekoč odličen plavalec in vsestranski športnik je izgubil moč in kondicijo ter se zaradi zdravil močno zredil. Da je zares bolan, se je zavedel šele, ko so mu izpadli lasje. »Seveda veš, da nisi zdrav, a kot otrok ne razumeš, kako hudo je. Nekega dne pa sem se zbudil in moja postelja je bila polna las. Stekel sem v kopalnico in se zastrmel v ogledalo. Z roko sem si šel skozi lase, izpadali so v šopih. Čez nekaj minut sem se plešast sesedel na tla. Takrat me je zadelo. Ali se bom boril ali pa bom umrl!«
Druga diagnoza: Askinov tumor
Pičli dve leti pozneje, pri 16 letih, so mu diagnosticirali Askinov tumor, izjemno redko obliko raka pljuč, ki ima običajno zelo slabe možnosti preživetja. Tokrat so mu zdravniki dali le približno šest odstotkov možnosti za preživetje in 14 dni. Zdravljenje je bilo intenzivno in agresivno – kemoterapija, obsevanje, operacije. Njegovo telo je bilo tako šibko, da so ga morali dati v umetno komo za celo leto, da je zdravljenje sploh prenesel. Iz nje se je zbudil z le še enim pljučnim krilom.
Po dveh popolnoma različnih in nepovezanih rakih ter letih agresivnega zdravljenja je Sean končno lahko rekel – premagal sem raka. Vsaj za zdaj. A bolezen ga je trajno zaznamovala. Ne le v telesu, tudi v duši. »Dolgo dolgo o tem nisem govoril. Kako naj začneš? Na zmenku vprašaš, hej, kaj ti lahko naročim za večerjo, in, aha, raka sem imel dvakrat’? Kakih deset let sem to nosil v sebi nepredelano. In ja, bal sem se,« se spominja. Potem se je odločil, da mora nekaj storiti. »Spet sem stal pred ogledalom. Tokrat metaforičnim. Kdo sem? Kaj hočem? Bom pustil, da me bo rak določal? Ne! Soočiti se moram s to grozno stvarjo, ki se mi je zgodila, in vzeti nazaj nadzor nad lastnim življenjem!«
Tega se je lotil tako, da je spet stopil pred ogledalo. Pred njim je vsak dan 50-krat izgovoril najhujšo besedo, ki jo je poznal. Svojih šest črk, polnih travme (cancer – rak). »Najprej je bilo strašljivo. A vsakič, ko sem jo izrekel, je izgubila nekaj svoje teže, svoje grozote. Na koncu sem se smejal. Od sprostitve, od olajšanja.« V procesu soočanja je našel samega sebe. Želel je svojo izkušnjo uporabiti, da pomaga še drugim skozi črno brezno bolezni. Da jih navdihne in jim pokaže, da se da.
Prvi človek, ki je prebolel raka in stal na Mount Everestu
Pri tem ni bil malenkosten. Za prvi cilj si je zadal kar najvišjo goro sveta. Osvojil bo Mount Everest. Vsi so mu govorili, naj niti ne poskuša, da je to nemogoče narediti s polovico pljuč. A če Sean česa ne razume, je to beseda nemogoče. »Tudi po prebolelem raku si sposoben izjemnih dosežkov. Moral sem narediti nekaj res posebnega, da ljudem to pokažem.« Tako je z enim delujočim pljučnim krilom začel trenirati. Devet mesecev pozneje je bil v baznem taboru Everesta, pripravljen na pot na goro. In uspelo mu je – kot prvemu človeku, ki je preživel boj z rakom. Ta uspeh je bil prelomnica, ki mu je dala še več poguma. V naslednjih letih je osvojil najvišje vrhove vseh sedmih celin. Ustanovil je dobrodelno organizacije CancerClimber Association, kjer pomaga drugim bolnikom s podporo in motivacijo za premagovanje lastnih omejitev. »Na Kilimandžaru sem bil že 25-krat. Vsako leto peljem skupino ljudi, ki so preboleli raka. To je moja najljubša dogodivščina od vseh. Vsakič znova me navdihne, kaj jim ta dosežek pomeni. Vsakič znova se mi zahvalijo, da sem jih pripeljal do vrha. In vsakič znova jim povem, da jih nisem pripeljal jaz, sami so prišli do tja. To spoznanje jih presune. In to je tisto, kar želim pustiti za sabo. Navdih, upanje, moč in gotovost vase.«
Ko je ugotovil, da noben vrh ni previsok, če imaš voljo in disciplino, da ga dosežeš, si je Sean zadal nov cilj. Prismučati na oba pola, Severnega in Južnega. Pri tem je bila mentalna vzdržljivost enako pomembna kot telesna pripravljenost. Prvo, pravi, je razvil prav zaradi boja z boleznijo. »Bolnik z rakom ne dobi dneva dopusta od bolezni. Tam je. Vsak dan. In vsak dan znova si moraš reči, zmorem. Danes bo dober dan. Najboljši. To je naša največja moč – možnost odločitve, kaj bomo z vsakim dnem naredili. Ali bomo samo živi ali pa bomo živeli. In da, zame je vsak nov dan nov čudež. In vsaka velika stvar se res začne s prvim korakom. In kadar je težko, jih delam enega po enega. Še malo, samo še malo. Seveda imam kdaj dovolj, ne da se mi, nočem, skoraj ne zmorem. Ampak takrat se vklopi trma. Samo še en korak pa lahko!« In ob osvajanju zemeljskih polov je tako miselnost res potreboval. Velik del poti je moral prehoditi v izjemno nepredvidljivem vremenu in pri ekstremnih temperaturah ter paziti na vsako razpoko v ledu, ki bi lahko dobesedno pomenila konec poti.
Na svojih podvigih nikoli nisem sam
Sean je poleg svojih največjih podvigov opravil tudi kopico manjših, če tako sploh lahko rečemo najzahtevnejšemu triatlonu na svetu, havajskemu ironmanu. Trenutno se pripravlja na World Marathon Challenge, v katerem bo v sedmih dneh pretekel sedem maratonov na sedmih celinah. V najhujših trenutkih mu moč daje občutek, da nikoli ni sam, pravi Sean. »Tega ne počnem samo zase, počnem za vse, ki so se ali se še borijo z rakom. Želim jim pokazati, kaj vse zmoremo. Vem, da marsikdo sedi doma, sanja in upa, a ne zmore narediti prvega koraka. Ta je dostikrat najtežji, a nujen. Pri tem me spodbujajo ljudje z vsega sveta, moja družina, prijatelji, žena. To mi daje tisti dodatni poriv, da grem včasih čez svoje zmožnosti.«
Ker premika meje mogočega, je Sean prejel že več kot 20 nagrad in priznanj, med njimi nagrado ESPN never give up in nagrado Univerze Georgea Washingtona spirit of life skupaj z nadškofom Desmondom Tutujem. Njegovo delo se ne ustavi pri rakavih obolenjih, sodeluje tudi z dobrodelnimi organizacijami, ki podpirajo lokalne umetnike, šport med mladimi ter gibanje za boj proti ustrahovanju in samomoru med mladimi. Kot govorec in športnik s svojo zgodbo navdihuje ljudi po vsem svetu. Obiskal je že več kot 70 držav in vsakič znova je navdušen nad lepoto velikih in malih stvari, med katerimi živimo. »Recimo Ljubljanski grad,« pravi. »Za vas v Evropi gradovi niso nič posebnega. Meni pa se zdi noro, da se sprehajam med zidovi, ki so videli že stoletja zgodovine.«
Živite resničnega sebe
»Strah me je kač in pajkov,« se zasmeje Sean na vprašanje, ali ga je kdaj strah. »Sicer pa ne, ni me strah. Moj zadnji strah je bil vsakoletni pregled pri zdravniku. A kaj mi pomaga, če me je strah. S tem ne bom ničesar preprečil. Strah raje zamenjam za hvaležnost za vsak dan, ki mi je dan, in za neverjetne priložnosti, ki mi jih je bolezen prinesla. Ne le za to, da svoje življenje zaradi nje zagotovo živim neprimerno bolj polno, kot bi ga sicer. Tudi za to, da sem imel možnost spoznati sebe in se izoblikovati v osebo, kakršna sem.«
Prav to, živeti resničnega sebe, je za Seana največji blagoslov, ki nam ga življenje lahko da. »Toliko ljudi je osredotočenih na to, kar je udobno. Življenje se začne zunaj območja udobja, a strah jih zadržuje. Šele tam, ko se moramo potruditi, nekaj tvegati in napeti mišice, se začne tisto, kar nas resnično izpolni,« je prepričan. Kaj to je, ni pomembno. Za nekoga je to mir, za drugega denar, za tretjega šport ali dobrodelnost, četrti bi morda rad napisal knjigo. »Razmislite o svojih vrednotah,« ljudem polaga na srce. »Dobro razmislite! Izluščite pet stvari, ki vam v življenju največ pomenijo! In potem se ocenite na lestvici od ena do deset, kako dobro jih živite. Jaz sem se naučil sprejeti neudobje in se gnati do svojih meja. To me izpolnjuje. Ne bo vsakdo splezal na Mount Everest, a vsakdo ima svojo lastno goro v življenju. Ena mojih pomembnih vrednot je moj zakon. Svojo ženo želim podpirati na njeni življenjski poti, poskrbeti zanjo, ji stati ob strani. Zame so pomembni moji starši, moja 102-letna babica. Hecno, da sem pred časom ugotovil, da bi na tem cilju sam sebe ocenil le s sedmico. Potem sem se zavedel, da imam tu manko. Zdaj jih večkrat pokličem in obiščem, bolj se posvetim tem odnosom. To me dela srečnejšega.«
Drug drugega bi morali podpirati v svojih najiskrenejših željah, pa bi bil svet lepši kraj, je prepričan Sean. Strpnost je ena najpomembnejših besed v človeškem besednjaku. Mir in počitek, na drugi strani, pa sta besedi, ki sta mu tuji. Ko človek bere o njem, ima občutek, da ima njegov dan 35 ur. Si vsaj kdaj vzame čas in ne dela nič? Sean mora premisliti, preden odgovori. »Enkrat sva šla z ženo na izlet v Chitzen itzo v Mehiki. Pet dni sva samo postopala okrog in v visečih mrežah srkala margerito. Prvih nekaj dni sem bil precej živčen, potem sem se pa malo navadil,« se smeje. Žena Julissa ob tem rahlo zavzdihne. Gotovo ni lahko stati ob strani moškemu, kot je njen mož. »Kar izziv je, ja,« prizna z nasmeškom. »Ob človeku, ki je šel skozi stvari kot Sean, dvakrat premisliš, ali se boš nad nečim pritoževal. Kaj je moj glavobol ali moje skrbi v primerjavi s tem, kar počne on! Pa nikoli ne veš, kaj bo prinesel naslednji dan, česa se bo spet lotil. Vsekakor ni nikoli dolgčas. Po drugi strani se ob njem stalno učim česa novega o sebi in premikam svoje meje. Včasih tudi, ko jih nočem,« se smeje Julissa. Z možem potuje, kolikor le lahko. Ni pa športnica po srcu kot njen Sean. »Mama me zafrkava, vsakič ko se mu pri čem pridružim. Da sem včasih špricala telovadbo, če se je le dalo, zdaj pa tečem maratone in lezem na hribe.« Se pa še zdaj športnim podvigom raje izogne, prizna. »Na Kilimandžaru sem bila le enkrat. Raje ostajam v dolini, kjer ta čas hranim sto otrok plemena, ki naju je sprejelo medse. Svojih nimava, pa izkoristim to priložnost, da se napolnim v tem pogledu.«
Sean si ne predstavlja, da bi se kdaj čisto umiril. Morda nekoč, čez dolga leta, v hiši v Portoriku, od koder je njegova žena. A še preden je začel zdajšnjega, že razmišlja o naslednjem izzivu. »Rad bi splezal na Everest brez kisika. To bi bilo res nekaj!« se mu svetijo oči. In mislim, da vem, kaj bo naslednje novica o Seanu Swarnerju, čudežu medicine in človeških zmožnosti.
Več podobnih zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Jana
Komentarji