Pri Davidu Krulčiču že ob prvem stiku opaziš primorsko sproščenost, komunikativnost in smeh. Njihovo domovanje v Strunjanu, tik ob znameniti kolesarski progi Parenzana, je obdano z zelenjem, vinogradi, sadovnjaki in polji. In obiskovalcu je takoj jasno, da je to prav poseben kraj, kjer človek najde svoj mir. »Na svoje sem odšel, ko sem bil star sedemnajst let, trinajst let pozneje, ko sem se razšel z dekletom, sem se vrnil tja, kjer sem vedno dobrodošel – domov. Takrat mi ni bilo lahko, bil sem prizadet, potreboval sem svoj mir in čas zase, kar so domači razumeli. Poleg tega smo se morali spet navaditi drug na drugega. Doma namreč poleg mame živi tudi sestra Patricija z družino,« se predstavi David. Patricija pa doda: »Z bratom se od nekdaj dobro razumeva, saj sva skupaj odraščala, se igrala, se podila po okoliških njivah. Ker je bila naša hiša na samem, sva imela samo drug drugega. Včasih sva se tudi malo zravsala, tako kot vsi otroci. Ko so prišla najstniška leta, sva šla vsak po svoje, a še vedno je ostala ta bratsko-sestrska naveza. Ta vez je zelo močna in dobro se zavedava, da se lahko zaneseva drug na drugega.« Patricija se zelo rada spominja anekdot iz njunega otroštva. »Ko je bil David še majhen, jaz pa že v šoli, saj sem pet let starejša, se je nekega dne odločil, da bo šel z mano v šolo. Ko sem pešačila do Strunjana, od koder nas je vozil avtobus v šolo v Lucijo, je stekel za menoj, še prej pa je vzel torbo, v katero je spravil plenico.« Temperamentna Primorka še prizna, da se je njuna vez z bratom, ko je živel v Kopru, malo razrahljala, a so se vsi povezali, ko so pred leti izgubili očeta. »Ko se je David vrnil domov, sem mu bila vedno na voljo za pogovor. A saj veste, kakšni so moški. David je vse to raje sam predelal in vesela sem, da je spet pripravljen na ljubezen.«
David je v življenju izkusil marsikaj. »Moja prva služba je bila v Luki Koper, kjer sem delal na pretovarjanju in premaknil na tisoče avtomobilov. Potem sem nove izzive iskal v drugem poslu. Kot negovalec sem se zaposlil v domu upokojencev v Izoli, kjer sem ostal šest let. Tam sem delal tudi med pandemijo, ko nam ni bilo lahko. Letos junija pa sem se odločil na nov izziv. Zaposlil me je prijatelj in zdaj sem večino časa na terenu in montiram klimatske naprave, napeljave za centralno ogrevanje, toplotne črpalke, opravljam vodovodne inštalacije, skratka vsega po malem.«
Si pa kljub natrpanemu urniku rad vzame čas za druženje. »Rad imam ljudi, sem zelo zgovoren in najboljše se počutim, kadar ljudem med pogovorom gledam v oči,« pravi fant, ki ima kar nekaj dela tudi v domačem oljčniku, ki mu ga je zapustil oče, najbolj vesel pa je, da lahko pridela odlično olivno olje, ki je vse bolj cenjeno. Ko je doma, mu družbo delata dva kosmatinca, na katera je zelo navezan – šestletna Luna, ki je imela v prvem leglu kar enajst mladičev, od katerih je obdržal Maksa, ki je zdaj star poldrugo leto. »Psa sta pasme cane corso in sta odlična čuvaja. Do vhodnih vrat na dvorišče lahko pride vsak, naprej samo povabljeni, zato hišnih vrat nikoli ne zaklepamo. Psa sta v družbi katerega od družinskih članov zelo miroljubna, le pustiti je treba, da obiskovalca ovohata in potem je vse v redu. Sta pa zelo ljubosumna drug na drugega, zato moram obema izkazovati enako mero pozornosti.«
Pri Krulčičevih za dobro vzdušje skrbita tudi nečakinji in dve papigi pasme sivi žako – Koko in Bela, ki celo govorita, a najraje takrat, kadar sta sama. Skratka, David Krulčič ima vse, kar si srce poželi, manjka mu le še tista pika na i. Jo bo našel v šovu Ljubezen po domače?