Šrajfmajči se je elegantno pripeljal s kolesom, ki so mu ga pred leti podarili Dündeki iz Dünde vesi, pred vrt pod kostanji, ga naslonil na ograjo, stopil med mize. Usedel se je, pridružil Cari, ki se je zastrmel v dno svojega skoraj izpitega pivskega vrčka.

»Kaj je novega?« je vprašal prišlek.

»To bi ti moral vedeti, saj raznašaš tute po mestu kot nekoč Cincrlica svoje bolhe,« je rekel Cara in dodal: »Novo pa je to, da boš plačal pivo, če si se že prikelil v družbo.«

Šrajfmajči se je neudobno presedel, rekel pa ni nič. Iz torbe je potegnil anketne liste in jih položil pred sabo. Ko je Rezika prinesla pivo, ko je Cara naredil dolg požirek, ko si je obrisal usta, je vprašal: »Kakšna dokumentacija je to? Popis prebivalstva?«

Preden je sobesednik lahko odgovoril, je prišel na vrt Cota, se usedel in bentil: »Zdaj več niti mimo spomenika ne moreš. Zagradili so ga, nekaj prekopavajo …«

Šrajfmači je o tem vedel vse in še malo več: »Renovirajo ga, saj je star kot zemlja. Zadnjič je pihal severni veter in sklatil s spomenika Leninov orden.«

Cara in Cota sta v en glas vprašala: »In kje je zdaj? Bakreni je, baker pa ima na Odpadu visoko ceno.«

Šrajfmajči se je razslinil. »Ravno zdaj ga nameščajo nazaj. Spomenika ne moreš kar tako prodati.« Potem je malo premolknil, malo spil, tiho dodal: »Lahko pa ga podreš.«

Cara in Cota sta dvignila pogled od pivskih pen. »Smo že imeli tak primer. Odstranili smo židovsko pokopališče, naredili spominski vrt, zdaj se tam ob večerih drogira mestna mladina!«

Šrajfmajči je imel zastarele predsodke, zvoščene kot sedalo na poklonjenem kolesu. »Pri nas ni več Judov, pa je pokopališče odveč!«

Cota je naročil pivo: »Kako ne?! Vsaj tri poznam, Judita stanuje v moji bližini. In kje bo pokopana, če ne na židovskon cintori!« Bil je jezen, da je odpihnil pene in na dušek izpil, kar je ostalo v vrčku. »Kakšna država je to, ki živemu človeku odvzame njegovo poslednje počivališče!?«

Šrajfmajči se je znašel v škripcih: »Saj imamo navadno pokopališče. Na njem ležijo ljudje različnih veroizpovedi, celo neverniki!«

Cara je nasprotoval: »A zdaj boš ti odločal, kje bo kdo pokopan, kje bo kdo počival v miru!?«

Šrajfmajči je bil izgubljen. Počutil se je, ko da se je usedel na napačni vlak in odhajal nekam, kamor ni želel. »Naj počivajo v miru vsi, ki so si to zaslužili! Prišel sem na vrt zaradi popolnoma drugih stvari. A vidva vesta, da mislijo podreti naš spomenik!?«

Cara in Cota sta pogledala sobesednika s pogledi, ki niso obljubljali ničesar dobrega. »A lahko ponoviš, morda sem slabo slišal!« Cara je bil pretresljivo presenečen, lovil je zrak, mahal Reziki, iskal ustrezno besedo. Cota mu je priskočil na pomoč: »To pa ne bo šlo! Res je, spomenik so zgradili Rusi, padarek Stalina, stražita ga kip Rdečearmejca in kip partizana. Ta dva sta osvobodila Düplince in našo županijo. Na Muri je padlo toliko Rusov, da so jo s svojimi mrtvimi trupli zajezili.« Cota je končal zgodovinsko učno uro, Cara pa je postavil piko na i: »Večna jim slava!« In je v znak osvoboditeljem vstal, Rezika pa je takoj prinesla nove vrčke točenega piva. »Ne boj se, tokrat bo plačal Šrajfmajči.«

Šrajfmajči pa ni prišel pit, marveč delat: »Če sta za to, da se spomenik podre, se podpišita v rubriko DA, če nista za podiranje, pa v rubriko NE.«

Cara je vprašal: »Zakaj tako čez noč, brez javne razprave, brez referenduma? Je to spet kakšna županova domislica, da bi pri gradnji novega spomenika ukradel toliko gradbenega materiala, da bi bilo dovolj tudi za njegov spomenik!?«

Šrajfmajči je poslušal in ni verjel, da sta pivca za mizo tako nerazgledana. »A nista prebrala, da bo prišel ameriški predsednik k nam na obisk!? Če bo videl ruski spomenik, bo mislil, da smo bili, smo in najbrž še bomo del Rusije?! Bila bi politična blamaža, boksarski udarec v oko Evrope. Američani bi se nas odrekli, evropski fondi bi usahnili!«

Cota je naivno vprašal: »A je to kakšna nova politika? Državna ali županova? Če je državna, je blesava, če je županova, ga je treba poslati v maloro. A veš, zakaj?«

Človek, ki se je že nekaj let vozil s podarjenim kolesom, je vstal, ko da bi hotel oditi. Rezika, ki ga je videla, je to razumela kot naročilo za še eno rundo.

Cara ga je prijel za hlačnico, potegnil nazaj na sedež: »Nikoli nisi mislil s svojo glavo! Župan ti daje napačne informacije, izkorišča tvoje neznanje. K nam ne bo prišel na obisk ameriški, marveč ruski predsednik! Bil je že dvakrat pri nas, mislil je, da je prišel na svojo dačo, tako majhna se mu je zdela Slovenija, ker naše razprostranjene županije ni obiskal. In zdaj bi vi rušili ruski spomenik! A bi res radi vsi končali v Sibiriji!?«

Šrajfmajči je prebledel. Ker je agitiral za podrtje ruskega spomenika, bi lahko prišel ob kolo: Rusi so po vojni jemali ročne ure in konje, kaj ne bi kolesa! Začel je pospravljati aktualne anketne liste, zgrešene vprašalnike z mize in tako naredil prostor za še tri vrčke piva. Cara in Cota sta bila živahna, rešila sta ruski spomenik, Šrajfmajči pa se je žrl, ker ga je župan poslal v osje gnezdo, na vrt pod kostanje. »Vedno se bo našel kdo, ki bo podiral, in drugi, ki bo gradil. Na tem gradbeništvu, domači zidarski obrti, stoji ves svet.«

Cara se je dvignil in začel peti znano rusko pesem v düplinščini: Zacvetele Rantašove grüške, zacvetel je Rantašov tobak … Pesmi ni končal, ker se je pojavil Cincrlica in zaustavil Carin vinski alt.

Šrajfmajči je izkoristil gnečo pri mizi, naglo smuknil do kolesa, se odvijugal po glavni ulici. Čez nekaj metrov je klavrno padel, se pobral, raztrosil anketne lističe, izginil v županijskem uradu.

Mali slovar: tute – čenče; prikeliti – prilepiti, prisesti; razslinil – razgovoril; zvoščen – oguljen; židovski cintor – judovsko pokopališče; padarek Stalina (rus.) – darilo Stalina; malora – vrsta kletvice, fraza; grüške – hruške odvijugal – odpeljal; tij – ti; kopanja – korito

Cincrlica je prav tako kot pred njim Šrajfmajči vprašal: »Kaj je novega?« Cara ga je pogledal: »To bi ti moral vedeti, tij si pri kopanji.«

Cincrlica je zamahnil z roko, Rezika je spet mislila, da je tokrat on naročil pivo, ter rekel: »Ah, to! Še preden bo ruski predsednik obiskal naš kraj, bomo župana prisilno izolirali, da ne bi začel v tem delu Evrope podirati spomenika žrtvam fašizma.«

In Cota je stopil na mizo, se začel dreti, da je odmevalo pod kostanji: »Dol s fašizmom! Dol s kapitalizmom!«

Rezika, ki je prinesla pivo, pa se je zadrla: »Dol z mize!«

In veselice s petjem inozemskih pesmi, rušilnega nagovarjanja je bilo za ta dan konec.