Mako Sajko je bil rojen 19. januarja 1927 v Tržiču. Je eden prvih slovenskih filmskih režiserjev s formalno izobrazbo iz režije, diplomiral je na Visoki filmski šoli v Beogradu leta 1959. Po študiju se je izpopolnjeval v Parizu in Münchnu, zatem pa sodeloval kot asistent režije pri Františku Čapu, Francetu Štiglicu, Janetu Kavčiču in Francetu Kosmaču.

Njegov opus obsegajo pretežno kratki in dokumentarni filmi z največkrat socialno tematiko. Kratki film Strupi (1964) je na mednarodnem festivalu v Gottwaldovu (današnji Zlin, Češka) prejel zlato medaljo za film in nagradi za scenarij in režijo, nagrajena sta bila tudi snemalec in avtor glasbe. Nagradili so ga tudi na mednarodnih festivalih v Karlovih Varih in v francoskem Toursu ter na 12. Festivalu kratkega filma v Beogradu, kjer je nagrado prejel tudi avtor glasbe. Na istem festivalu sta bila v kasnejših letih nagrajena tudi filma Muzej zahteva in Samomorilci, pozor! iz leta 1967. Leta 1969 je prejel nagrado Prešernovega sklada za "režijo dokumentarnih filmov, posebej za film Samomorilci, pozor!". Po burnem dogajanju ob filmih Samomorilci, pozor!, ki ga je tedanja oblast prepovedala, ker je dregnil v 'prepovedano' problematiko samomorov med mladimi Slovenci, in Narodna noša (1975), ki so ga tudi cenzurirali, je razočaran prenehal z ustvarjanjem filmov, se zaposlil in se posveti filmski vzgoji in stvaritvam najmlajših filmskih ustvarjalcev.

Znan po dokumentarcih

V šestdesetih in sedemdesetih letih je bil najvidnejši ustvarjalec dokumentarnih filmov. Na samosvoj, zanimiv in drzen način se je odzval duhu časa, ko se so polagoma začeli odkrivati tabuji in prevrednotenja vrednot. Njegovi filmi so odsev tega časa. Dotikajo se aktualnih tem, kot so bili mejni režimi, pogoji dela v tovarnah, tehnološki napredek in stranski učinki, zloraba kulturnih simbolov … Njegove filmske zamisli so bile univerzalne, celo vizionarske in so prehitevale čas. Čeprav njegovih kratkih filmov množično občinstvo ni videlo, so pa vseeno premaknili takratno državo.

V obrazložitvi Badjurove nagrade za življenjsko delo leta 2009 je komisija med drugim zapisala: "Mako Sajko, cineast, ki mu kamera nikakor ni samo orodje, temveč osnovno, subtilno, srčno in hkrati razumsko pomagalo pri udejanjanju samo njemu lastnih, vedno izrazno svežih, jasnih in glasnih zamisli."

Leta 2021 je dobil tudi še nagrado Franceta Štiglica.

Njegova nekdanja življenjska sopotnica je bila pisateljica Desa Muck, s katero ima hčerke Zalo, Urško in Ano Izo.