Verjetno tudi zato, ker mu je ves čas uspelo ohranjati pokončno in pošteno držo, ki je plod obilice znanja, kritično-analitičnega pogleda in zdravega človeškega razuma. In zaradi katere zna argumentirati, zakaj so vladne odločitve slabe. »Univerza ne pristaja na boj za preživetje, ker je koristna za družbo in državo samo v primeru, da izobrazi kvalitetne in kompetentne diplomante. Zato si bom vedno prizadeval z vsemi silami, da nikomur ne bo uspelo znižati kakovosti Univerze v Ljubljani ter drugih slovenskih izobraževalnih in raziskovalnih zavodov.«
Kakšen je bil vaš izziv ob kandidaturi za rektorja, morda narediti univerzo naprednejšo? Ste morda že takrat slutili, da se bodo zgodile spremembe, ki smo jim priča?
Ne, teh sprememb nisem slutil, iskreno priznam. Me je pa jezilo upravičeno in neupravičeno javno nerazpoloženje do bolonjske reforme. Vedel sem, da je bilo pred njo nujno, da se programi obnovijo; ne bom rekel, da so bili vsi zastareli, a zagotovo so nekateri potrebovali prenovo. Na univerzi se stvari dogajajo počasi, ker hitrih sploh ne prenese, saj je konzervativna inštitucija – a v žlahtnem pomenu besede. Motilo pa me je in me še vedno, ker je bolonjska reforma prikazana kot čisti neuspeh, kot nekaj nepotrebnega, vsiljenega, kar ne prinaša nič dobrega.
No, študentje niso navdušeni nad celodnevnimi obveznostmi in luknjami med predavanji.
Ne vem, ali to drži, saj smo ravno naredili analizo, ki bo objavljena v knjigi Bolonjska reforma po ljubljansko: anketa med deset tisoč študenti, ki so kritični – in takšni tudi morajo biti, sicer bi bilo nekaj hudo narobe z njimi, je pokazala, da niti približno ni res, da je celotna reforma popoln fiasko. Lahko pa postane, če država ne bi spremljala izvedbe z ustreznimi finančnimi sredstvi; lahko bi se celo zgodilo, da je Slovenija kot prva država v Evropi ne bi izpeljala do konca.
Študentje ne vedo, kaj jih čaka: po treh letih študija tako rekoč ne bodo usposobljeni, morali bodo delati magisterij. Kaj se bo zgodilo, če bo plačljiv, sploh ker že zdaj ni poceni in mora marsikdo ob študiju delati?
Seveda so v Sloveniji vedno bili in bodo ljudje, ki pripadajo takšnemu socialnemu razredu, da ob šolninah njihovi otroci ne bi mogli študirati. Vem iz lastne izkušnje: meni je oče umrl eno leto, preden sem maturiral, in sem moral ves študij tudi ob štipendiji Inštituta Jožef Stefan delati. To sploh ni bilo slabo, velikansko srečo sem imel, da sem lahko delal na inštitutu, veselilo me je, a tudi v tistih časih, ko so imeli vsi službo, niso mogli vsi študirati. Danes je takih veliko več, zato pritrjujem vašemu stališču: če bi danes uvedli šolnine, bi izločili znaten del mladih ljudi.
To je nedopustno! Vi ste imeli štipendijo, delali ste in študirali, a bolonjski študij zahteva skorajda celodnevno prisotnost na fakulteti, če poleg tega študenti še delajo, ker morajo, jih namerava država udariti po žepu pri študentskem zaslužku z davkom – sploh če imajo še štipendijo.
Zadeli ste žebljico na glavico. V tej državi se v tem trenutku hote ali nehote – če je nehote, je še slabše – uničuje socialna država. Uničujejo se predvsem izobraževanje, znanost in zdravstvo.
In kultura.
Ne znam si predstavljati znanosti brez kulture, izobraževanja brez kulture: zame je kultura pogoj, da sploh imamo kvalitetno izobraževanje in znanost. Uničuje se javno dobro, in to je nedopustno! In ni dobrega razloga, da se to počne. Zagovarja se z varčevanjem. Pa poglejmo številke: v visokem šolstvu, da ne bi bilo res velike škode, bi se dalo privarčevati morebiti največ dvajset milijonov. Eno brezpilotno vojaško vohunsko letalo pa stane med pet in deset milijonov evrov – pa smo ga kupili! Ob sočasnem varčevanju v visokem šolstvu! Nekdo mi mora sedaj razložiti, kakšna je strategija te vlade za prihodnost države! Če kdo misli, da smo na področju visokega šolstva karkoli privarčevali, se moti, resnica je nasprotna.
Komentarji