Od leta 1970, ko je bila več kot 70-odstotna, je splošna stopnja prehranske samooskrbe v Sloveniji do leta 2008 padla na približno 50 odstotkov, v zadnjem desetletju pa se je ta številka še zmanjšala. Tako je bila leta 2018 samooskrba z zelenjavo manj kot 40-odstotna, s sadjem manj 50-odstotna.
Marsikje je še slabše. Tudi v kmetijstvu. Pandemija je pokazala, da država ni sposobna niti tega, da bi povezala kmete in potrošnike. Medtem ko je strah, ali bomo dovolj samooskrbni, če se bodo zaprle meje, kmete spodbudil, da so povečali pridelavo zelenjave, na potrošnike ni imel posebnega vpliva. Še vedno so raje kupovali tujo zelenjavo v nakupovalnih centrih.
Tridesetletni Primož Turnšek, magister mikrobiologije, predsednik Društva za permakulturo in aktivni član gibanja Mladi za podnebno pravičnost, pove, da je glavni problem v tem, da država nima perspektive razvoja kmetijstva.
»Če želimo narediti korak naprej, je pomembno, da postane pridelava hrane sonaravna ter da pojemo več zelenjave in sadja. V Sloveniji pa je na prvem mestu še vedno živinoreja, kar zagovarjajo tako ministrstvo za kmetijstvo kot kmetijska zbornica in podobne institucije. Celo več, ministrstvo za kmetijstvo še vedno izvaja kampanje za spodbujanje porabe rdečega mesa, čeprav je dokazano, da njegovo uživanje škodi zdravju. Delež mesa, ki ga Slovenci pojemo, je izredno visok, večji v primerjavi z drugimi evropskimi državami. Velik problem je tudi, da ljudje ne kupujejo lokalno pridelanih živil. Hrana, pridelana v lokalnem okolju, ima po eni strani manjši ekološki odtis, krajši transport pomeni manjše onesnaževanje okolja in podnebja, po drugi strani pa je taka hrana tudi boljša. Krajše razdalje do potrošnika pomenijo, da sta zelenjava in sadje, ko ju obirajo, zrela in imata zato v sebi več vitaminov ter drugih koristnih snovi za naše zdravje. Ob vsem tem pa se krepi še lokalno gospodarstvo. Veliko manevrskega prostora še imamo na tem področju, od davčnih ukrepov, povečanja subvencij za manjše pridelovalce do vlaganj v kampanje, ki bi ljudi ozaveščale o zdravi prehrani.«
Čeprav je Slovenija stoodstotno samooskrbna z mesom govedi, perutnine in mlekom, na prodajnih policah lahko kupujemo predvsem uvoženo meso, pogosto vprašljive kakovosti.
Na žalost je ekonomski vidik pomembnejši od zdravja. To, da izvažamo naše meso in uvažamo slabše, ni dobro niti za ljudi niti za okolje. Zato v gibanju Mladi za podnebno pravičnost, pa tudi v Društvu za permakulturo, zagovarjamo drugačne pristope v kmetijstvu. Eden je regenerativno kmetijstvo, ki podpira pridelavo v skladu z varovanjem življenja na Zemlji. Ta gre z roko v roki z ohranitveno obdelavo tal. V Sloveniji že imamo nekaj takih, ki kmetujejo na ta način. Izpostavil bi Branka Majeriča z Dravskega polja, pionirja ohranitvene obdelave tal. Za obdelovanje 40 ha velike kmetijske površine uporablja samo osnovno kmetijsko mehanizacijo. Namesto enajstih ur, kolikor bi jih moral vložiti pri konvencionalnem načinu obdelave, on porabi samo dve. Ker v tla posega minimalno, se njegove njive višajo, zadržujejo več hranil, manjša je poraba gnojil, zemlja pa je zaščitena pred vremenskimi vplivi in omogoča enako pridelka kot v konvencionalnem kmetijstvu. Tudi uporaba fitofarmacevtskih sredstev je veliko manjša. Če bi konvencionalni kmetje kmetovali tako, zraven pa še upoštevali mešane posevke in kolobarjenje, fitofarmacevtskih sredstev skorajda ne bi več potrebovali. S tem bi veliko naredili tudi kar se tiče podnebnih sprememb. Po mojih izkušnjah pa odločevalci, na žalost, nimajo posluha za to. Tudi sistem subvencioniranja ne podpira inovativnih kmetov. Še najbolj pa so zapostavljene majhne kmetije. Čeprav nekatere pridelajo več zelenjave kot velike, zaradi subvencioniranja, ki temelji na površini in ne na rezultatih, od države ne dobijo skoraj nič. Slovensko kmetijstvo ima torej kar nekaj problemov.
Kakšno je trenutno stanje samooskrbe v Sloveniji?
Rešujejo nas vrtičkarji. Višje stopnje samooskrbe na širši ravni pa ne bomo dosegli, govorim o pridelovanju hrane rastlinskega izvora, dokler ne bomo zmanjšali obsega živinoreje. Poleg tega bomo morali, če želimo dolgoročno doseči malo bolj trajnostno oziroma okolju prijazno družbo, več narediti tudi na področju podnebnih sprememb. Sprejeti bomo morali ukrepe za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov in ohranjanje okolja.
Kaj počne v zvezi s tem vaše društvo?
Veliko se ukvarjamo z izobraževanjem, ljudi učimo, kako si urediti okolico svojih bivališč in pridelati lastno hrano, in to tako, da ne škodujejo sebi in okolju. Učimo jih tudi, kako postati samooskrbni, pa ne samo pri pridelovanju hrane, temveč na vseh področjih življenja. Veliko delamo tudi za izobraževanje otrok. Leta 2015 smo po osnovnih šolah štartali s projektom Otroci v permakulturi. Vodstva šol smo spodbudili, da ob šolah uredijo vrtove, namesto okrasnih dreves sadijo sadna, čim večkrat organizirajo pouk na prostem in otroke poučijo o ekologiji. Zelo pomembno je namreč, da imajo otroci stik z naravo in tudi s pridelavo hrane. Tako bodo, ko odrastejo, lažje cenili zdravo prehrano. Želja našega društva je, da bi v slovenskih šolah zaživela etična načela permakulture – skrb za ljudi, naravo in pravično delitev. To je zelo pomembno. Izobraževanje je ključno, tako otrok kot odraslih. Pomembno je, da se povezujemo in nastopamo v obliki raznih iniciativ ter pritiskamo na državne institucije. Smo aktivni državljani in se trudimo v svojem življenju živeti čim bolj ekološko ter v skladu z naravnimi zakoni. Veliko lahko vsak spremeni sam, potrebujemo pa tudi sistemske rešitve na ravni države.
Kaj pomeni samooskrba za permakulturnike?
Mi ne načrtujemo samo sistemov za pridelavo hrane, sem sodijo tudi človeška bivališča in skupnosti. Poskušamo ustvarjati sisteme, ki so čim bolj odporni in hkrati samozadostni. To nam v življenju daje neko stabilnost. Permakultura veliko pravil črpa iz ekosistemov, eno od teh je, da v ekosistemu vsa snov nenehno kroži, zato se na permakulturnih kmetijah in vrtovih trudimo, da krogotoke zapiramo in ne ustvarjamo nepotrebnih smeti. Uporabljamo razgradljive materiale ali pa materiale, ki se jih da ponovno uporabiti. Za nas je zelo pomembno kompostiranje, pa tudi kroženje vode. Skoraj vso odpadno vodo lahko ponovno uporabimo. Celo človeške iztrebke se da koristno uporabiti z uporabo kompostnih stranišč. Zadnji čas je, da kot družba začnemo iskati alternative, ki nam bodo omogočile trajnostno in okolju prijazno bivanje.
---
Primož Turnšek je doma iz Šempetra v Savinjski dolini, zadnjih deset let živi v Ljubljani. Čeprav se s kmetovanjem ni nikoli aktivno ukvarjal, je z vzgojo rastlin rasel od malega. »Stara mama je imela manjšo kmetijo, doma pa smo imeli večji zelenjavni vrt in sadovnjak. Delo z rastlinami me je veselilo od nekdaj.« Pri 21 se je včlanil v društvo za Permakulturo, leta 2016 je postal predsednik. V društvu deluje kot permakulturni načrtovalec in učitelj. Vodi tudi delavnice. »Že vse življenje me zanimajo narava, ekologija, biologija, razumevanje okolja in podobno. Zavedam se, da se kot človeštvo in kot družba soočamo s kar konkretnimi okoljskimi problemi, kot so podnebne spremembe in izguba biodiverzitete, ki bodo v prihodnosti postajali čedalje izrazitejši in še bolj pereči, kot so danes.«
O mladih in gibanju
»Mladi se čedalje bolj zavedajo, da potrebujemo zdravo življenjsko okolje, če želimo dolgoročno živeti zdravo. Lani smo Mladi za podnebno pravičnost organizirali dva podnebna protesta, tudi po svetu je protestiralo več milijonov ljudi. Vsem okoljskim gibanjem je skupna izhodiščna zahteva po možnostih dostojnega življenja v čistem in zdravem okolju. Mladi za podnebno pravičnostsmo del širšega, svetovnega gibanja Fridays for Future (Petki za prihodnost). Naše gibanje je eno od dejavnejših in bolje pripravljenih organizacij. Zahteve smo že na začetku oblikovali jasno in nedvoumno. Postavili smo deset točk in z njimi povezali ključna področja: ekologijo, socialni pogled in ekonomijo. V eni od točk pišemo tudi o tem, da se bodo razmere izboljšale, ko bomo prilagodili kmetijstvo. Tisti, ki okoljskim gibanjem očitajo, da ne vedo, kaj bi rada, imajo čedalje težje delo in so zaradi tega čedalje manj glasni.«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
Komentarji