Breda Lepoša Žalec: »Visok odstotek odvisnih od alkohola izhaja iz družin, v katerih so že starši imeli težave z alkoholom. Družine so razsute več generacij zapored. Moj neslavni rekord je družina, kjer bo šele šesta generacija, upam, prekinila prenosljivost alkoholizma iz družine v družino. Takih družin je veliko, in to je tragično.«
Glede na to, da kar 43 odstotkov Slovencev med 25. in 64. letom čezmerno pije, po ocenah pa je 200.000 oseb odvisnih od alkohola, je z alkoholom obremenjenih skupno približno 800.000 slovenskih državljanov. »V vaši ulici ima vsaka druga hiša težave z alkoholom, v bloku pa vsako drugo stanovanje,« na podlagi 38-letnih izkušenj trdi Breda Lepoša Žalec, socialna delavka, strokovnjakinja za alkoholizem iz Društva za urejeno življenje Abstinent, kjer pokajo po šivih.
Sogovornica je polna tragičnih zgodb slovenskih družin, ki trpijo zaradi odvisnosti od alkohola. Zanjo ni covidne krize in dopusta – ko sta bila zdravnica in psihiater za eno izmed alkoholičark nedosegljiva, si Breda Lepoša Žalec tega ni dovolila.
Zato je gotovo pravi naslov, da odgovori na vprašanja, ki nam jih je zastavila bralka Milena: Kaj naj storim? Naj se ločim? Naj se odselim? Zakaj bi se selila jaz, če pa mož povzroča težave? Ker mi mož grozi, da me bo ubil – kam ga lahko spravim? Naj se obrnem na policijo, center za socialno delo ali zdravnika?
Starost je lahko ovira
Čeprav nam gospa ni zaupala, koliko časa se možev alkoholizem že vleče, po navadi tovrstne težave ne vzniknejo z danes na jutri. In četudi smo morda stari že skoraj osemdeset let, si zaslužimo mirno življenje brez nasilja, do tega imamo pravico.
»Opažamo, da je veliko pitja starejših na eni in pitja mladih na drugi strani. Pri mladih težave z alkoholom povezujemo z zabavo, odraščanjem, s poskušanjem, češ, to mu pripada ... Pri starejših pa je tako, da se po 60. letu začno spremembe in po navadi pri sedemdesetih ali osemdesetih človek nima več nekih ciljev. Velikokrat slišimo: kaj mi pa še preostane v življenju, svoje sem naredil, imam svoj denar, za svoj denar pijem, otroci so šli ... Motiv, da se izkoplješ iz alkoholizma, je pri 40- ali 50-letniku drugačen.«
Tukaj ga imate
Svojci bi alkoholika pogosto najraje kar nekam pripeljali – tukaj ga imate, zdaj pa nekaj naredite z njim. »To je tipičen odziv svojcev. A v resnici gre za bolezen, družinsko bolezen, za težave, ki so povezane s tem, v kakšnem okolju ste odraščali, kakšen je dejavnik tveganja za prenosljivost bolezni iz roda v rod – velikokrat se v partnerstvu najdeta dva že ranjena človeka, pogosto si alkoholik najde partnerja iz družine, ki je tudi imela težave z alkoholom.«
Vsekakor se je dobro obrniti za pomoč na bližnji center za socialno delo, kjer boste naredili načrt. A ne pričakujte, da bodo naredili čudež. Izhod iz alkoholizma je dolga pot, polna dela – ne samo pri tistem, ki alkohol uživa, temveč zahteva tudi delo svojcev, ki z alkoholikom živijo.
Lahko se obrnete tudi na društvo Abstinent, ki deluje na več koncih po Sloveniji, tam vas bodo podprli tako z individualnimi pogovori kot v skupini za svojce alkoholikov.
Bolnišnično zdravljenje?
Breda Lepoša Žalec svetuje gospe, ki smo jo poimenovali Milena, da naj gre po nasvet tudi k zdravniku. »V teh časih je to lahko težava, saj je do nekaterih zdravnikov težko priti. Preko e-pošte so že dosegljivi, a kaj ko starejši tega ne znajo niti nimajo računalnika. Ko silovito omenjamo digitalizacijo, pozabljamo na starejšo generacijo ljudi, ki žive sami.«
Dobro bi bilo, če bi gospa lahko stisko komu zaupala – najprej svojim odraslim otrokom, morda kakšnemu dobremu sosedu, sorodniku. Ampak Milena piše, da jo je zelo sram, saj živi v manjšem kraju, kjer se med sabo vsi poznajo. »Ravno zaradi strahu in sramu pri nas ljudje trpijo veliko predolgo. Veliko trpljenja je pri nas povsem po nepotrebnem samo zaradi tega, ker smo tako zelo obremenjeni s tem, kaj bodo pa drugi rekli. Tega sem v svoji 38-letni poklicni poti doživela veliko preveč, preveč je nepotrebnega trpljenja. K nam je prišla po pomoč 60 let stara gospa, ker zaradi dopustov ni mogla ne do osebnega zdravnika ne do psihiatra. Abstinira že devet mesecev, je zelo zagnana in motivirana, odrasli otroci lepo sodelujejo, a se je zataknilo. Ko se to zgodi, imamo na voljo še en korak – bolnišnično zdravljenje. Večina ljudi se bolnišnice boji kot hudič križa, ampak v vseh teh letih še nisem slišala človeka, ki bil ob vrnitvi brez pozitivne izkušnje. Tam so zavzeti terapevti in učinkovite terapije. Gospa pa nam je dejala, da se raje ubije, kot da bi šla v bolnišnico. Kaj jo torej ovira? Seveda je iz manjšega kraja in globoko vpeta v vzorce sramu in skrivanja, zaradi česar se nič ne naredi in ljudje tudi umirajo,« razlaga Breda Lepoša Žalec.
Problem vsake druge družine
Ljudje pogosto odhod v bolnišnico dojemajo kot poraz, ne zavedajo pa se, da ima lahko tudi v njihovem kraju vsaka druga družina težave z alkoholom – če ne v tej, pa v prejšnji generaciji! Da, tako pogost problem je alkohol v Sloveniji.
Odvisnost od alkohola se pri nas zdravi na odprtih oddelkih bolnišnic, tam so obravnavani spoštljivo in strokovno – tovrstni programi se izvajajo v bolnišnicah v Ljubljani, Begunjah, Idriji, Ormožu, Vojniku in Mariboru. Po zaključku bolnišničnega programa se delo za alkoholika in svojce ne konča, temveč sledi program, v katerem alkoholiku pomagajo, da spremeni življenje oziroma si ga uredi. »To je vrhunec, bistvo zdravljenja. Da se znebi alkohola in ga odstrani iz svojega življenja, je samo prva stopnica. Ko nekdo preneha piti, se sliši kot uspeh, ampak v resnici si na konju šele po treh do petih letih dela v skupinah, klubih, kjer jim pomagamo spreminjati življenjski slog.«
Tukaj se potem postavlja vprašanje: kako je s spreminjanjem življenjskega sloga pri starejših od 70 let? »Bosta sedemdesetletnika razčiščevala odnose, bosta postala končno takšen par, ki bo zgled otrokom, da jim bosta končno dala tisto pravo doto – to, da lahko gredo od doma in od daleč brez skrbi gledajo, kako se imata starša dobro?«
Brez svojcev ne gre
Partner alkoholika je pogosto ključen za spremembe. »Ljudem damo v mnogih individualnih pogovorih in skupinah (skupine za svojce, motivacijske skupine pred vstopom v program zdravljenja, skupine za otroke, skupine za urejanje …) veliko podpore, nasvetov, informacij – v vseh teh letih pa sem sprevidela, da je najuspešnejša kombinacija različnih oblik pomoči, da se, npr., seznanijo z literaturo s tega področja, z izkušnjami drugih, se obrnejo po pomoč v alkohološko ambulanto – vse to vodijo strokovnjaki, in to ni prepuščeno prostovoljcem – zdravljenim alkoholikom, ki so sicer s svojimi izkušnjami v veliko pomoč. Lahko pa se povežejo tudi s skupinami AA in Al-Anon, s katerimi smo povezani in imamo dobre izkušnje. Zdravljeni alkoholiki delijo svoje izkušnje, vendar je pri tem bolj kot število let abstinence pomembno, kako so si osmisli in uredili svoje življenje. Le takšni so vzor novodošlim.«
Veliko dela
Gospo torej čakajo sestanki, srečanja, naloge, ki jih je treba opraviti – skupaj s partnerjem alkoholikom. »Človek ne more priti k nam, da se le 'prazni', ampak moramo korakati naprej, načrtovati in spremljati spremembe: brati, se udeleževati pohodov, kulturnih prireditev, pisati dnevnik, utrinke, izpovedi, obiskovati predavanja ... Prenašamo odgovornost, češ, vi boste morali nekaj spremeniti. In največkrat govorimo o ženi, ker je več moških odvisnih od alkohola, toda narašča tudi število alkoholičark. Ta trenutek je noro, imamo osem primerov odvzema otrok mamam zaradi njihove odvisnosti od alkohola (pri večini pa tudi očetje niso funkcionalni).«
Svojec je torej izjemno pomemben, saj ima edino on oziroma ona pravico, da od svojega partnerja zahteva, da se uredi. Ker z njim ne more več tako živeti. In ker gre za soodvisen odnos, je v urejanje enakovredno vpet tudi svojec.
Se bo gospa Milena ob teh odgovorih in realni sliki reševanja težave v treh do petih letih zgrozila, češ, se mi sploh splača, se mi da?
Se boste odločili za umik?
»Glede na to, da gospa omenja tudi nasilje, se morajo na to poleg centra za socialno delo gotovo odzvati policija, pravosodni sistem in nevladne organizacije, ki delujejo na tem področju. Nasilje je nedopustno.« Lahko se odloči za začasen odmik, morda samo za nekaj dni, lahko za mesec ali dva – na voljo so varne hiše in materinski domovi po vsej Sloveniji, pri njenih letih pa velja razmisliti tudi o domu za starostnike (nekateri šele tam odkrijejo, kaj je mir in svoboda). Če se bo odločila, da možu predlaga zdravljenje, pa je velika verjetnost, da se bo uprl – tudi nasilno. Zato je pomembno, da se tega ne loteva sama, ampak s centrom za socialno delo, z že omenjenimi službami, tudi z društvom Abstinent. Če je le mogoče, naj v proces vključi svoje odrasle otroke.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
Komentarji