Brigita Zupančič Tisovec iz Dolenjskih Toplic je z zdravstvom povezana že več kot trideset let. Na novomeški območni enoti Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) je zaposlena kot promotorka zdravja, svojo poklicno pot pa je začela v novomeški splošni bolnišnici.

Tam je znova preživela zadnji mesec in pol, saj je kot prostovoljka pomagala na oddelku s covidnimi bolniki. »To je bil zame osebno zelo bogat čas. Mogoče zato, ker sem vsak dan sproti lahko videla rezultate našega dela. Verjetno pa tudi zato, ker sem v svoji glavi premikala meje mogočega ter premagala strah pred neznanim in novim,« je strnjeno povzela dogajanje tega obdobja.

K odločitvi, da se odzove pozivom na pomoč pri delu v bolnišnici, teh je bilo sredi novembra zaradi izjemno velikega števila bolnih in hospitalizacij več, je pripomoglo prijazno pismo direktorja NIJZ, v katerem je pozval zaposlene, naj glede na primernost izobrazbe prostovoljno ponudijo pomoč bolnišnicam. »Takrat sem vedela, da mediji ne napihujejo zahtevnosti razmer in da je zdravstveni sistem na kolenih. Razmišljala sem: cepljena sem, bolezen sem prebolela; tudi mož je cepljen, otroci so cepljeni in že odrasli, moževi starši so cepljeni. Bi lahko pomagala? Poklicala sem moža, mu idejo predstavila, in čeprav sprva ni razumel, zakaj bi se po nepotrebnem izpostavljala, me je na koncu podprl. Nato sem poklicala svojo nekdanjo sodelavko iz službe za fizioterapijo; nad idejo je bila navdušena, opisala mi je tudi trenutne razmere in potrebe zdravstva zaradi obsednega stanja pri oskrbi covidnih bolnikov. Tudi vsi sodelavci so mojo odločitev sprejeli z razumevanjem,« se spominja tistega novembrskega četrtka.

Ta bolezen je huda

Čez nekaj dni je že prišla na covidni oddelek novomeške bolnišnice. S sodelavko, ki ji je pomagala, se je odpravila na oddelek. »Priporočila mi je, naj zjutraj zajtrkujem in vsaj zadnje pol ure pred odhodom na oddelek ne pijem, saj bom tako lažje zdržala čas dela v zaščitnih oblačilih. Postopek zaščite me je presenetil. Najprej si preoblečeva uniformi in si z zaščitno mrežico pokrijeva lase. Oblečeva službene nogavice. Na glavo si nadeneva dihalni aparat in oblečeva še zaščitni plašč. Na roke natakneva kompaktne rokavice, ki jih trdno prilepiva na plašč. Te so 'druga koža', to vem. Čez filter me pripelje na covidni oddelek. Vse postelje so zasedene. Vsakič pred obravnavo si nataknem nove rokavice, vse pripomočke nenehno razkužujem. Ko pridem do sobe z oznako 'izolacija', po navodilih nataknem še dodatni zaščitni predpasnik. Na oddelku v skafandru ostaneva približno štiri ure. Ko je poskrbljeno za vse bolnike, me v filtru nauči še slačenja in čiščenja ter razkuževanja. Temu sledi obvezno prhanje in šele nato lahko znova oblečem običajno delovno uniformo,« je v svojem dnevniku svoj prvi delovni dan popisala Brigita.

Glede na to, da je minilo 18 let, odkar je nazadnje delala v bolnišnici, je potrebovala kar nekaj uvajanja, da je lahko v nadaljevanju samostojno izvajala fizioterapevtske obravnave covidnih bolnikov. »Ta izkušnja mi je razširila zorni kot, saj res nisem pričakovala tako težkih delovnih razmer in tako hudih bolezenskih slik. Spoznala sem ogromno srčnih, profesionalnih in empatičnih sodelavcev pa tudi kar nekaj različnih življenjskih zgodb, ki vse niso imele srečnega konca. Seveda se bom raje spominjala tistih s srečnimi izidi zdravljenja. Čeprav ves čas spremljam epidemiološko stanje, berem strokovne članke in imam že zaradi svojega dela kar dober vpogled v področje epidemije, sem resnost in težo bolezni spoznala šele na oddelku. Šele zdaj vem, kako je lahko tak bolnik hitro smrtno ogrožen ter koliko znanja in truda se vlaga v ohranjanje življenj. Necepljeni bolniki imajo hujše bolezenske slike. Meja med življenjem in smrtjo pa je zelo tanka,« je izpostavila.

Cepljenje - da ali ne?

Glede cepljenja meni, da ima vsak pravico do svojega mišljenja, a se ji zdi prav, da si ga ljudje ustvarijo na podlagi znanstvenih in strokovnih dejstev. Ne razume, kako lahko nekateri dvomijo, ko jim stroka priporoča cepljenje, ne dvomijo pa, ko zaradi hudih oblik bolezni potrebujejo oskrbo te iste stroke. »Izkušnja v bolnišnici mi je razkrila novo dimenzijo, ki sem jo prej lahko le slutila. V strokovnih člankih sem brala o covidnih pljučnicah, ki obsegajo kar 60, 70 ali celo 80 odstotkov pljuč, pa o smrtno nevarni 'tihi hipoksemiji', to je pomanjkanju kisika v krvi, na kar se bolnik navaja počasi in večkrat ne prepozna znakov; pa hudih embolijah in kapeh ter drugih hudih bolezenskih slikah, povezanih z omenjeno virusno infekcijo. Ta bolezen je zahtevala že skoraj 5600 smrti. Zdaj razumem, zakaj se govori o pomanjkanju ventilatorjev in osebja, saj tako zahtevno zdravljenje poleg primerne opreme zahteva visokousposobljen tim strokovnjakov, ti pa zaradi že dve leti trajajočih težkih delovnih razmer pregorevajo.«

Brigita je prepričana, da je svet, v katerem vladata humanost in solidarnost, podkrepljeni s primerno mero osebne odgovornost, lahko boljši. »Ne le za nas, ampak tudi za naše otroke in vnuke. To pa si želimo vsi, mar ne?«

Mamico skrbelo le za otroke

Po novem letu se vrača na svoje delovno mesto na novomeškem NIJZ. Pred odhodom na začasno delo v bolnišnico je veliko nalog preložila na poznejši čas. Verjetno bo znova pomagala tudi pri izvajanju epidemioloških intervjujev z obolelimi, ki so se izkazali za zelo pomembne.

Močno pa je bila razočarana, ko je spoznala, da so ji sogovorniki na drugi strani lagali. »Sem domačinka in veliko poklicanih osebno poznam. Spomnim se, ko sem pred časom dopoldne opravila klic in pojasnila vse o izolaciji in karanteni, popoldne pa sem na poti v mesto srečala vso družino – oče je bil potrjeno bolan, mama in sin pa kot visokorizična stika v karanteni. Neštetokrat sem se čudila, kako smo postali nedružabni. Po pogovorih sodeč, se namreč nihče več ne druži z nikomer. In vsi otroci imajo poleg svoje sobe tudi svoje toaletne prostore. Vem, da sem poštene posameznike spravila v stisko, ko sem jim zastavila vprašanje o visokorizičnih stikih in viru okužbe. Še vedno mi gre na jok, ko se spomnim pogovora s covid pozitivno mamico treh majhnih otrok. Ni je skrbelo zase, ampak za otroke. Strah nas dela najranljivejše,« pripoveduje.

Pandemska izčrpanost

Brigita Zupančič Tisovec meni, da res ni nihče pričakoval epidemij v razsežnosti sindemije, to je združitev več zaporednih epidemij in vzporednih skupin bolezni, ki ima posledice na vseh področjih zdravstvenega sistema. »Zdi se mi, da na takšno vojno stanje nihče ni bil pripravljen. Pozornost znanosti in zdravstvene stroke je namenjena obvladovanju razmer in raziskavam tega področja. Stroka se vse glasneje strinja, da bolezni, kot je ta, ne moremo obravnavati izolirano, saj je tesno povezana s številnimi drugimi, ne le kroničnimi boleznimi, kar slabo vpliva na zdravstveni sistem in družbo v celoti. V zdravstvenem sistemu se je nenadoma pokazala potreba po dodatnih kadrih. Vlada je zato z odlokom določila, da se zaradi zajezitve in obvladovanja epidemije začasno prekine izvajanje preventivnih zdravstvenih storitev. S tem, ko se preventiva ne izvaja, vsi izgubljamo. Vse druge, prej znane bolezni so ostale kljub epidemiji in jim posvečamo premalo pozornosti,« izpostavlja.

Dve leti prilagajanj in ukrepov je tako korenito poseglo v osnovne življenjske potrebe po varnosti, človeški bližini, zdravstveni oskrbi, gibanju … »Vse to je poglobilo razlike med nami. Na NIJZ poteka raziskava o vplivu pandemije na življenje, poimenovana Panda, in je primerljiva v evropskem prostoru. Rezultati nakazujejo hudo pandemsko izčrpanost ljudi. To je naraven in pričakovan odziv na dolgotrajno javnozdravstveno krizo. Raziskava kaže, da pandemska izčrpanost Slovencev ogroža uspešnost ukrepov za preprečevanje širjenja okužbe novega koronavirusa,« še opozarja sogovornica. Iz srca vsem želi, da bi bilo to leto zdravo, pa tudi, da bi našli srečo tam, kjer jo iščete in najbolj potrebujete.