To ni še nič, odmahne Marija Janžek, vodja Civilne iniciative proti kompostarni Ceršak. »Od 18. junija lani smrdi vsak dan. Pa niti ne veš, kdaj bo smrdelo, saj ne smrdi 24 ur na dan. Načelno ponoči kompostarna ne dela, pa vendar smrdi tudi ponoči. Poleti smo se zbujali zaradi smradu. In potem se nadležne muhe pasejo povsod, niti piknika ne moreš imeti zunaj.«
Si predstavljate poletje za zaprtimi okni? Poletje brez piknikov, brez popoldnevov in vikendov na prostem? Poletje z roji in roji IN ROJI muh? »Kako smo prizadeti? Prizadeti smo že dvanajst let, odkar ta kompostarna intenzivno dela. Nikoli ni miru. Če bi lastnik imel interes stvar urediti, bi to že zdavnaj naredil. Mi to občutimo kot bistveno slabšo kakovost življenja. V Ceršak se ljudje ne priseljujejo več. V letu in pol je tu sto volivcev manj. Nemogoče je prodati nepremičnino. Kdo bi pa živel v takih razmerah! Smrad vohajo celo v Šentilju, ki je 3,5 km stran.«
Je kdo rekel gozd?
Pri kraju Ceršak je sredi reke Mure otok, kar osemdeset odstotkov njegove površine prekriva gozd. Tako piše v uradnih papirjih. V resnici boste gozd na otoku zaman iskali, že zdavnaj so ga posekali, kar je pa še ostalo dreves, so mrtva. Namesto gozda je na otoku orjaška kompostarna, ki je tam sploh ne bi smelo biti – že zato ne, ker je tam uradno gozd, kjer se odpadkov sploh ne sme odlagati, pa zato, ker je otok naravna vrednota, ki je na Unescovem seznamu, pa v Naturi 2000, pa ker je samo sto metrov nizvodno uradno registrirano državno drstišče, ker so še niže vodovarstvena območja, ker je to območje desetletnih poplav in bi visoke vode kupe odpadkov odnesle s seboj ter ogrozile pitno vodo 60.000 ljudi ... Vsak od naštetih razlogov je že sam zase zadosten argument, zakaj kompostarne na otoku ne bi smelo biti.
Smeti na gozdnatem otoku brez gozda se pa še kar kopičijo – kompostarna Ceršak je zadnja postaja za tretjino odpadkov, ki jih Slovenija vsako leto predela. Uradno je na otočku 100.000 ton odloženega materiala, neuradno še enkrat toliko. Devetintrideset različnih vrst uradno nenevarnih odpadkov imajo, med njimi so odpadna rastlinska tkiva, živalski iztrebki, gnoj in urin, gozdarski odpadki, mulj pri čiščenju odpadne vode, komunalno blato iz čistilnih naprav, mulji od tiskarskih barv, lubje, žagovina, biorazgradljivi odpadki, odpadki z živilskih trgov ... Kot bi rekli tisti palčki iz reklame, smrdi, smrdi, smrdi.
Uradno je pa vse v redu.
Podjetniška ideja
Kdo pravi, da inšpektorji ne ukrepajo?
»V Sladkem Vrhu, nizvodno ob Muri, je ribiška družina,« pripoveduje Boris Bezjak. »Imajo ribogojni ribnik, ki je sredi deponij. Nekoč je prišel okoljski inšpektor in jih kaznoval, ker da onesnažujejo podtalnico z ribjo hrano, ki mora biti certificirana. Kakšna dvojna merila! V Ceršaku pa je največji 'kompostar' v Sloveniji in mu nič ne morejo.«
Prvi lastnik je otok kupil od države in tam sprva kopal gramoz, pa so ugotovili, da to počne nezakonito, mu naložili kazen pa zasutje jame in vzpostavitev prvotnega stanja. »V bistvu bi moral gramoz navoziti nazaj, on je pa to vzel kot podjetniško idejo, tako nam jo je vedno tudi predstavljal, da bo namreč naredil nekaj koristnega – in da za to, da to uresniči, potrebuje tudi kompostiranje,« pripoveduje Marija Janžek. »A v krajevni skupnosti smo že leta 1999 rekli, da na tem otoku kompostiranje ne pride v poštev in da mu za to ne dajemo soglasja. On je dobil dovoljenje za sanacijo nelegalnega odlagališča odpadkov – in to začasno, za eno leto. Občina pa po enem letu ni vprašala, kaj se tam dogaja, čeprav je dovoljenje poteklo. In tako je prišel do kompostarne.« Lastnik je podjetje Kogal d.o.o.
»Vse institucije po vrsti so odpovedale,« razočarano pravi Boris Bezjak, podpredsednik zvez društev Moja Mura. »Če upoštevamo, da je otok naravna vrednota, da ima identičen status kot Postojnska jama, je tudi biosferno območje – pa nikomur ni bilo treba podati mnenja k obratovanju te naprave.«
Rešitev je samo ena, se strinjata Janžkova in Bezjak: kompostarno je treba zapreti. Saj prebivalce, ki se že leta trudijo za to, deklarativno vsi podpirajo: občinski svet je soglasno potrdil vse zahteve Civilne iniciative in zadnja je, da se kompostarna zapre, poroča Marija Janžek, Boris Bezjak pa dostavlja, ves čas nam pravijo, super ste, hvala, da se to greste – v resnici pa tako občina kot država kompostarno pasivno podpirata in ne migneta s prstom. »Nihče ni opravil svojega dela oziroma vsi so ga opravili nepravilno in v neskladju z zakonom,« vzdihne Janžkova.
Kako dokažeš, da smrdi?
In tako se okoliški prebivalci in nevladne organizacije sami borijo proti kompostarni. Vse so že poskusili, protestirajo, podpisujejo peticije, pošiljajo dopise na najrazličnejše državne agencije in institucije, pa seveda na okoljsko ministrstvo. Nekaj časa jim je že skoraj dobro kazalo: leta 2019 je prišel na obisk tedanji okoljski minister Simon Zajc in zagrozil, da bodo kompostarno zaprli, če bi ugotovili pomanjkljivosti in napake, pa jih podjetje ne bi odpravilo. »Julija 2019, ko je bil tukaj minister, so se zadeve začele malo premikati, ker so ugotovili, da gre glede na kapaciteto za napravo, ki lahko povzroči onesnaženje večjega obsega, za to pa potrebuje novo okoljevarstveno dovoljenje,« pojasni Marija Janžek. Samo potem je ministra Zajca odneslo, kompostarna Ceršak je pa še vedno tam. In bitka se nadaljuje.
Matematika odpadkov
»Lastnik trdi, da je tam 100.000 ton, mi pa trdimo, da je vsaj 50, če ne sto odstotkov več,« pravi Marija Janžek. »Iz njegovih poročil sledi, da je v teh letih prevzel 240.000 ton odpadkov, zdaj naj bi jih bilo na otoku 100.000, v treh letih pa je prodal 2000 ton – nekje torej to mora biti. Kje je zdaj ta material? Sto tisoč ton je torej izginilo v Muro ali kaj? Država pa je to tiho podpirala. Njegovo zadnje veljavno okoljevarstveno dovoljenje iz leta 2014 še vedno govori o kompostiranju kot o dejavnosti, ki je namenjena sanaciji nelegalnega odlagališča odpadkov. Oni vseskozi trdijo, da delajo v skladu z okoljevarstvenim dovoljenjem, pa niso sanirali niti centimetra tega nelegalnega odlagališča!«
»Kadar smrdi, nas skupina dvajsetih ali tridesetih pošlje pritožbe na inšpekcijo, potem gre inšpektor pogledat, mu naloži neke ukrepe, on jih načeloma izvede, a ključnega problema ne odpravi,« pripoveduje Marija Janžek. Z vztrajnim vlaganjem pritožb so si nekoč prislužili celo grožnjo gradbenega inšpektorja, da jih bo kaznoval. »Ne razumem države, da niti svojih lastnih predpisov ne upošteva,« se čudi Janžkova. Zdaj je več organizacij stopilo skupaj in zaprosilo za status stranskega udeleženca v postopku, vendar je videti, da jim država zadeve nikakor ne namerava olajšati: »Osem članov civilne iniciative se nas je prijavilo kot fizične osebe, ker civilna iniciativa nima pravnega statusa. Šestdeseti, zadnji dan, ko bi morali odgovoriti, so zahtevali dopolnitev, naj dokažemo, da smrdi in da so muhe. Kako naj dokažemo, da smrdi? Predpisov, ki bi jih morala sprejeti država, nimamo. Če tisoč ljudi trdi, da smrdi, potem nam mora država pač verjeti. To smo dokazovali s tem, da smo vsak dan dajali pritožbe na inšpekcijo, ker drugega kot izjave ljudi ni možno dati. Saj so nam sami vedno znova odgovarjali, da ni predpisov za meritve smradu in da torej nič ne morejo. Ampak mi pa vohamo! Zdaj čakamo, ali nam bodo odobrili status.«
Statist
A po vsem povedanem se to ne zdi verjetno – zadaj so drugi interesi, meni Boris Bezjak: »Lastnik kompostarne verjetno ni edini igralec, za njim je veliko posrednikov, on pa je končni odjemalec. To verjetno ni preprosta zgodba. Dokler država tega sistemsko ne uredi, je najbrž ogromno deležnikov, ki ga podpirajo.«
Tole je eden od razlogov: če kompostarno zaprejo, kam bo država dala odpadke, ki jih nihče noče – tako tiste, ki so že tam, kot one, ki jih bodo šele pripeljali? Čudno je tudi, da Avstrijci, soupravljavci prostora – Mura je vendar mejna reka – kar molčijo. Morda zato, ugiba Bezjak, ker tudi Slovenija Avstriji dopušča spiranje strupenega mulja avstrijskih hidroelektrarn na Muri in gre za neki kompromis.
Medtem pa ljudje, ki morajo s tem smrdljivim kompromisom živeti, še naprej vlagajo pritožbe. In se bojijo novega poletja.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Jana.
Komentarji