»Odraščala sem ob poslušanju dedkovih zgodb o motorjih in sanjala, da bom nekoč vozila svojega. Ker so bili starši absolutno proti temu, sem vso srednjo šolo ob vikendih delala, da sem zbrala denar za svoj motor, naredila izpit in potem prevozila visoko večmestno številko kilometrov,« nasmejano pove sogovornica. A to ji ni bilo dovolj. »Pri petnajstih sem se vpisala v šolo jadralnega letenja. Nekaj let je bilo letališče moj drugi dom. Preizkusila sem se v vsem, kar je letelo. Vozila sem motornega zmaja, motorna letala, naredila izpit za jadralno letalo. Preizkusila sem skakanje s padalom. Edino helikopter je bil zame cenovno nedosegljiv. Zato sem se po končani gimnaziji vpisala na strojno fakulteto v Ljubljani. Kljub veliki ljubezni do letenja pa je tam zelo trpel moj drugi, kreativni in intelektualni del.« Po enem letu se je prepisala na pedagogiko na filozofski fakulteti v Ljubljani. Toda tudi ta študij ni bil tisto, kar je Ana iskala. Dokončala ga je bolj po sili razmer kot kaj drugega. Sogovornica poudari: »Nisem želela delati v šoli. Moji starši so delali v šolstvu in sama pri sebi sem si rekla, da sama ne bom nikoli.« Nadaljevala je štiriletni študij integrativne psihoterapije in ugotovila: »Končno sem prišla v stik z znanji in načini dela, ki so mi bili blizu, smiselni in pisani na kožo.«
Mladi si pomoč plačajo celo sami
Anina prva zaposlitev je bila na srednješolskem centru v Novi Gorici. Dela z dijaki s posebnimi potrebami, ki imajo odločbo. Ves čas dela tudi z dijaki s socialnega roba. Kadar pride k njej otrok ali mladostnik v stiski, mu skuša neopazno ponuditi pomoč in odpreti nova razmišljanja, delovna področja, ponuditi vsebine, ki ga bodo podprle ter mu omogočile dosego želja in ciljev. »O vsakem otroku in mladostniku veliko razmišljam. Ko si zadam cilj, ne razmišljam o preprekah. Najpomembneje je, kako ga najhitreje pripeljati do tega, da si bo znal sam pomagati.« Ko govori o svojem delu, poudari, da ji njena velika ljubezen do tehničnega področja in adrenalinskih dejavnosti zelo pomaga vzpostaviti stik še zlasti s fanti in dekleti, ki jih ta svet zanima. Dopoldne dela na srednješolskem centru z mladostniki, ki se šolajo za različne poklice ter imajo čustvene, vedenjske, psihosocialne in učne težave. V popoldanskem času pa prihajajo k njej na psihoterapevtsko obravnavo tako mladostniki kot odrasli. Mladostniki pridejo k njej sami ali jih pripeljejo starši. Opaža tudi, da je vedno več mladih, ki ostajajo daleč od tovrstne pomoči; živijo v težkih družinskih razmerah in se niti ne znajdejo v vsakdanjih okoliščinah. »Moja psihoterapevtska storitev v popoldanskem času je plačljiva. Sprejmem vsakogar z osebno stisko glede na razpoložljive časovne možnosti in ni čakalnih vrst. Če sem zasedena, pomagam poiskati ustrezno pomoč. Zgodilo se je že tudi, da je prišel mladostnik in si sam plačal terapijo, ker ni želel, da bi starši za to zvedeli. Po nekaj srečanjih sva jih skupaj poklicala in povabila na srečanje ter povedala, kaj se mu dogaja.«
»Skoraj dveletno karantensko omejevanje življenja otrok in mladih se že pozna. Vrzeli v znanju bodo otroci oziroma dijaki lahko nadoknadili, socialni in čustveni primanjkljaj v tej razvojni fazi osebnosti pa se ne da nadomestiti. V ozadju nas čaka tempirana bomba.«
Skrbi današnjih dni
Pove, da »se že pozna skoraj dveletno karantensko omejevanje življenja otrok in mladih. Na površje prihajajo čustvene stiske, ki blokirajo tudi ustvarjalno delo; veliko je nedoločljivih občutkov napetosti in živčnosti, v preprostih situacijah reagirajo panično, strah jih je jutrišnjega dne, bojijo se neuspeha v šoli, imajo težave pri prehranjevanju, razmišljajo o samomoru, veliko je različnih oblik samopoškodovanja. Vrzeli v znanju bodo otroci oziroma dijaki lahko nadoknadili, socialnega in čustvenega primanjkljaja v tej razvojni fazi osebnosti pa se ne da nadomestiti. V ozadju nas čaka tempirana bomba.« Psihoterapevtka nadaljuje: »Najpomembnejši je srčen, preprost stik s človekom; nobena metoda ne pomaga, če ni pristnega odnosa. Šele ko je vzpostavljeno čustveno ravnovesje, ko se posameznik počuti varnega in se nauči, kako si tudi sam pomagati, gremo lahko globlje v raziskovanje notranjega sveta in vzorcev, ki so se oblikovali v zgodnjem otroštvu ali ob travmatičnih dogodkih.«
Ob vsem bogatem, a zelo izčrpavajočem delu si mora sogovornica »napolniti« tudi svoje baterije. »Svojo energijo in notranjo umirjenost ohranjam na različne načine, odvisno od počutja. Poskušam držati ravnovesje med delom, zabavo, športom in kreativnostjo. Igranje gonga me osredotoči in mi razjasni misli, kundalini joga me sprošča ter napolni z energijo. Zame je nujna še fizična aktivnost: sprehodi, redna telovadba in drugi športi glede na letni čas. Za umetniški del poskrbim z risanjem, slikanjem, ustvarjanjem. S sinom živiva v hiški, polni živali, in imava prostor, kjer lahko ustvarjava vsak po svoje. Živali napolnijo prostor z ljubeznijo, mehkobo in toplino. Takšno okolje meni in ljudem, ki jim pomagam s terapijo, poenostavi vzpostavitev sproščenega odnosa, ki je za nadaljnje delo izjemnega pomena.«
Za zaključek pogovora pove: »Držim se načela, da spremenim tisto, kar lahko spremenim. V situacijah, kjer nimam vpliva, pa ne izgubljam energije. Vedno se potrudim ohranjati iskrenost do sebe in do drugih.« Staršem pa želi sporočiti: »Za vsakega otroka je najpomembnejša ljubezen staršev. Pokažite mu jo in ga sprejmite takšnega, kot je. Tudi ko ima slabše ocene ali ne dosega uspehov, ki bi si jih sami želeli. Prisluhnite otroku, kaj so njegove želje, njegove potrebe in njegove sanje.«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Jana.
Komentarji