Z razvezami, predvsem z mediacijo, se ukvarja tudi Kristina Ušaj, diplomirana pravnica in magistra alternativnega reševanja sporov. Poleg licence za mediatorja ima več opravljenih strokovnih seminarjev o pogajanjih, enega je končala tudi na Harvard Business School v ZDA. »Karkoli ima značaj mediacije, torej zunajsodne pomoči ljudem, ki so se znašli v stiski, me je zmeraj zanimalo in v tem sem našla svoje poslanstvo.« Zato je ustanovila zasebni zavod Nisi sam, kjer med drugim vodi skupinska srečanja za samopomoč za razvezane moške in ženske. Na njih se zbirajo ljudje, ki zaradi razveze trpijo in bi radi v sebi našli moč, da bi ponovno na polno zaživeli. »To so manjše skupine ljudi (od tri do pet) s podobnimi problemi, ki si lahko medsebojno prisluhnejo in pomagajo. V poslušanju podobnih življenjskih usod se namreč marsikomu utrne zamisel za lastno rešitev.« 

Najpogostejši so zapleti s premoženjem

Zakonca, ki se želita raziti, se morata pred pravno formalno razvezo, pa naj poteka s pomočjo mediatorja ali na sodišču, dogovoriti oziroma sporazumeti o treh bistvenih stvareh: kateri od njiju bo živel z otroki oziroma jih dobil v varstvo, oskrbo in nego; kateri bo zanje plačeval preživnino in kolikšna bo (ko je enkrat določena, se usklajuje z gibanjem življenjskih stroškov in osebnih dohodkov) ter o delitvi skupnega premoženja.

Če se zakonca razvezujeta v mediacijskem postopku ali na sodišču po vložitvi predloga za razvezo, potrebujeta poročni list in rojstne liste skupnih otrok, če so mladoletni ali če jih je treba še preživljati (študirajo, so za delo trajno ali začasno nezmožni, brezposelni), pa seveda popis in dokazila o lastnini, ki sta jo skupno ustvarila. Sogovornica iz prakse pove, da se pri razhajanju partnerjev največkrat zaplete pri delitvi premoženja. »Vse, kar sta zakonca ustvarila v zakonu, se deli na pol. Dediščina ali darilo staršev enemu od zakoncev pa pripada samo tistemu, ki to dobi, in ne tudi zakoncu!«

Dokler ni dobro za vse

Z mediacijo(zunajsodni postopek mirnega reševanja sporov) sprte strani ob pomoči strokovnjaka – mediatorja – iščejo rešitev, ki v najboljši možni meri upošteva interese vseh in s katero so vsi zadovoljni. »Poteka lahko na sodišču ali pa, tako kot pri meni, povsem neodvisno od sodnih postopkov.« Pri tem se ji zdi najpomembneje, da gre vpletenim predvsem za ugodno rešitev spora in ne za to, kdo bo zmagal in s tem morda drugega prizadel ter razvrednotil. »Mediator pripomore, da vsak udeleženec v sporu prepozna svojo in partnerjevo situacijo ter na podlagi tega skupaj z njim išče pošteno rešitev za oba in še posebej za otroke, če jih imata.« Mediator pri tem vodi pogovor in skrbi, da nihče v postopku ni oškodovan.

Dobijo se na toliko mediacijskih srečanjih, kolikor je potrebno, da stranki prideta do vzajemno sprejemljivega sporazuma. »Mediator potem sestavi pisni sporazum, ki ga obe strani tudi podpišeta.« Nato ga stranki odneseta k notarju, ki sestavi sporazum v obliki notarskega zapisa. Notarski zapis se dostavi na pristojno okrožno sodišče, in sicer na nepravdni oddelek, čez čas pa jim na dom pošljejo tudi uradno potrdilo o razvezi zakonske zveze.

Najcenejša in najhitrejša rešitev

»Prednost mediacijskega postopka je v tem, da lahko partnerja v ločitvenem postopku na enem kraju rešita vsa sporna vprašanja (npr.: kje bodo živeli otroci po razvezi, kateri bo plačeval preživnino in v kakšnem znesku, kako se bo delilo skupno premoženje, kateri bo ostal v družinskem stanovanju ipd.).« Poudari, da je sporazumna razveza s pomočjo mediatorja najmanj boleča za otroke, hkrati pa najcenejša in najhitrejša, ter da »zrela razhajajoča se zakonca svojih starih ran in zamer ne rešujeta na plečih svojih otrok«. Iz življenja pa ve, da se moški bivši ženi, če je med njima veliko nerešenih zadev in zamer, pogosto maščuje tako, da ne plačuje preživnine; mati pa reagira tako, da otrokom prepreči stik z očetom …

Pot na sodišče

Če mediacija ni uspešna, partnerja sprožita postopek na sodišču; eden od njiju vloži predlog za razvezo. »Pri takšnem postopku ali drugi pravdi pa boste potrebovali kar nekaj denarja za pomoč pravnega strokovnjaka (npr. odvetnika) in druge sodne stroške. Pa še nekaj. Sodišča meljejo počasi. Zelo počasi.« Nekateri zapravijo za pravdo več, kot je vredno premoženje, za katero se pravdajo. »In po, denimo, desetih letih jim pogosto celo odvetnik reče, naj se poskusijo sami sporazumeti. Zakaj se ne bi že takoj?«