Z recikliranjem pločevinke se prihrani kar 95 odstotkov energije, še več pa, če embalažo vrnete. Po evropskih predpisih bomo do leta 2025 morali ločeno zbrati 77 odstotkov plastenk, do leta 2029 pa že do 90 odstotkov. Nove plastenke bodo morale vsebovati najmanj 25 odstotkov reciklirane plastike, do leta 2030 pa že 30 odstotkov. Zato je za našo prihodnost in zagotavljanje teh ciljev kavcijski sistem kar nujen. Odločno ga zagovarjajo v zasavskem Eko krogu, za kar so zagnali kampanjo Zaprimo krog. Avstrijska vlada bo na podlagi analiz njihovega okoljskega ministrstva kavcijski sistem uvedla leta 2025.

Gre za sistem zbiranja embalaže (pločevinke, plastenke, steklenice), ki se je izkazal za enega najučinkovitejših in deluje v enajstih evropskih državah, 15 pa jih bo ta sistem uvedlo v naslednjih treh letih. Ob nakupu pijače v plastenki je v ceno vključena tudi kavcija, ki nam jo ob vrnitvi prazne embalaže v trgovini (ali na drugem zbirnem mestu) vrnejo. Na tak način bomo zagotovili, da bo embalaža ponovno uporabljena ali reciklirana.
Tak premik pri ravnanju z embalažo se lahko tudi pri nas zgodi hitro – v Litvi so kavcijski sistem vzpostavili v dveh letih. Takoj je prinesel odlične rezultate. Preprosto moramo narediti korak naprej v preprečevanju krize naraščanja odpadkov tako v naši neposredni okolici – prostovoljci na terenu spet opažajo, da se stanje glede smetenja v naravi pri nas slabša – kot globalno. Če ne bomo ukrepali, se bo v oceanih do leta 2025 nakopičila tona plastike na vsake tri tone rib, do leta 2050 pa bo v oceanih po teži več plastike kot rib.

Ni več časa za hece

Čakajo nas turbulentni časi, saj se bomo po sprejetju novega zakona o varovanju okolja, ki je ravno te dni v obravnavi, na nov sistem prilagajali dve leti. Jaka Kranjc iz gibanja Ekologi brez meja pravi, da je bila sprva v predlogu novega zakona kopica slabosti, a so z nevladnimi okoljskimi organizacijami počasi uspeli prodreti do izboljšanja. »Zakon smo predolgo čakali, in kljub temu da ni optimalen in se ga bo moralo še nadgrajevati, so spremembe nujne. Saj se spomnite embalažnih kriz, ki smo jih imeli. Naš cilj je, da zmanjšamo odpadke oziroma jih več recikliramo. To ni samo stvar Slovenije, ampak to od nas zahteva EU – zato nimamo več časa za hece. EU je namreč uvedla nov prispevek za nereciklirano embalažo, in to naj bi bila spodbuda, da se premaknemo. Če se ne bomo, bomo prisiljeni plačati dajatev neposredno iz našega proračuna.« En kilogram nereciklirane odpadne plastične embalaže nas bo stal 0,8 evra. Pri odpadkih pa govorimo o tisočih tonah!

Prihaja doba boljših izdelkov?

»Sicer se nekatera podjetja za reciklažo upirajo spremembam, a v resnici nimamo izbire in menim, da je prav na področju proizvajalčeve razširjene odgovornosti (PRO) nov zakon dober.«
PRO je eden ključnih konceptov sodobnega upravljanja smeti in pomeni, da proizvajalec izdelkov zanje poskrbi tudi takrat, ko postanejo odpadek. Torej poskrbi, da jih ločeno zberemo in predelamo. Proizvajalčeva razširjena odgovornost pri nas poleg za embalažo velja še za baterije, elektronsko in električno opremo, motorna vozila, gume, fitofarmacevtska sredstva in zdravila ter zaradi tako rekoč lokalne posebnosti tudi za nagrobne sveče. V Franciji bo po novem proizvajalec odgovoren tudi za menstrualne vložke, plenice in vlažilne robčke. Prav tako bodo pripravili aplikacijo, s katero bodo lahko potrošniki poročali o izdelkih, ki so preveč zapakirani. Če se bodo ti odzivi upoštevali, bo to finančni udarec za proizvajalce. Vse to naj bi jih spodbudilo, da bodo stremeli k čim kakovostnejšim izdelkom z dolgo življenjsko dobo, da bodo razmišljali, kaj bo z izdelkom kot odpadkom. Bo potem konec z napravami, ki crknejo po enem letu, in pralnimi stroji, ki so narejeni samo za pet let, kolikor velja garancija, potem se pa bolj od popravila splača kupiti novega?
Morda bo tudi konec nizkih cen, saj bo sistem proizvajalčeve razširjene odgovornosti za proizvajalce izdelkov dražji.

Ena organizacija

Novi zakon predvideva ustanovitev ene organizacije, ki bo neprofitna in bo tudi izbirala izvajalce – embalažne družbe. Pa ni to preveč moči v eni organizaciji? Ni potem tak sistem izpostavljen korupcijskemu tveganju (dajanje prednosti enemu izvajalcu, na primer)? »Podizvajalce bo organizacija izbirala z javnimi naročili, zato bo vse transparentno. V večini tujih držav tak sistem že imajo, kjer pa take organizacije nimajo, sistem ravnanja z odpadki ne deluje«, pravi Kranjc.
Organizacija bo imela medsektorski nadzorni svet, v katerem bo sedel tudi član nevladne okoljske organizacije. Zastavljeno je torej dobro, kako bo stvar izvedena, pa bomo videli. Zagotovo gre za korak naprej. Že toliko časa čakamo na spremembe, da smo zadovoljni, četudi vemo, da bodo sproti potrebne še izboljšave. Ampak časa za čakanje ni več!


Dražje ali ceneje? 

Običajnemu državljanu se bo morda kaj malega poznalo tudi v denarnici, če bodo komunalne službe zaradi tega, ker bo za odpadke v celoti odgovoren proizvajalec, znižale zneske na položnicah. No, bomo videli, obljub o kakršnihkoli pocenitvah državljani ne kupujemo vnaprej, saj se nam ravnokar dogaja podražitveni cunami. Proizvajalci bodo spodbujani, da dajo na trg kakovostnejšo embalažo, kar bo dvignilo njihove stroške, zato se lahko to prevali na kupce in bodo cene višje.
Zagotovo prihajajo zanimivi časi, okoljski ukrepi so nujni, nismo pa rekli, da bodo ravno lahki.

Štiri nove sežigalnice

Vlada sprejema uredbo za štiri nove sežigalnice, med lokacijami se največkrat omenjajo Maribor, Ljubljano, Jesenice, Kočevje in Ptuj, a po zadnjih informacij kaže, da so kraji bolj ali manj določeni – Maribor, Ljubljana in Kočevje. Okoljevarstveniki se sprašujejo: koliko odpadkov bodo sežigale, kako zagotoviti učinkovit nadzor, kako bo sežig odpadkov vplival na kakovost življenja lokalnih skupnosti? Zdravniki pa opozarjajo, da je pri umestitvi sežigalnic treba upoštevati geografske značilnosti, kot so prevetrenost kotlin, vreme, gostota poseljenosti, bližina vodnih virov in kmetijskih zemljišč. Ustrezna lokacija se jim zdi nujen pogoj.
Direktor dejavnosti ravnanja z odpadki v Salomonu, dr. Primož Gabrič, dela na področju predelave odpadkov že deset let in pravi, da si danes sploh ne moremo predstavljati, kako močno smo včasih onesnaževali okolje. »Z vidika standardov smo kot družba izjemno napredovali. Za sežigalnice bodo dunajski standardi (po najsodobnejši sežigalnici sredi Dunaja, op. a.) postali nekaj običajnega. Za gradnjo sežigalnice danes potrebujemo 120 milijonov evrov. Da dosežemo dunajski standard, se investicija podraži za dobrih šest milijonov evrov. To ni taka silna razlika in Slovenija bi morala sprejeti najvišje okoljske standarde. Če primerjamo izpuste iz TEŠ – kaj vse gre v zrak v Šaleški dolini! – je sežigalnica v Celju milina. Pa celjska sežigalnica dosega samo evropske standarde in ne dunajskih.«
Pri tem sogovornik opozori na popolno transparentnost, kot to velja za eno izmed avstrijskih sežigalnic, za katero lahko na spletu vsak trenutek preverite nadzor količine izpustov.
Minister za okolje in prostor Andrej Vizjak je obljubil, da bodo mejne vrednosti zdravju škodljivih snovi za slovenske sežigalnice še strožje, kot veljajo za sežigalnico odpadkov na Dunaju. Torej smo prebivalci lahko pomirjeni? »Sistem meritev pri nas ni neodvisen, zato je zaupanje javnosti upravičeno načeto. V Anhovem so si ljudje nedavno kupili celo lastno napravo za meritve,« pove Jaka Kranjc. Prav tako so neodvisnost meritev že premnogokrat problematizirali tako ekologi iz Eko kroga kot dr. Metoda Dodič Fikfak.

V minulem letu smo iz Slovenije izvozili približno 25.000 ton plastične embalaže, od tega smo 13.000 ton poslali v sežigalnice.

Cena papirja je eksplodirala

Ogromno embalaže, tako papirnate kot tiste iz folije, se vsak dan nabere na stranskih dvoriščih trgovskih centrov. Samo ena trgovska veriga na svojem dvorišču pridela 2000 ton transportne embalaže na mesec. To embalažo v svoje obrate odpeljejo embalažne družbe, medtem ko potrošniki svojo odlagamo v rumene zabojnike ali vreče ter konča na komunalnih odlagališčih.
Pozitivno vrednost ima steklo in še posebej v zadnjem času papir. Ker vlada pomanjkanje papirja, je cena papirja eksplodirala. Medtem pa ima mešana komunalna embalaža negativno vrednost, saj jo je treba presortirati (visok strošek dela), pri čemer je le 25 odstotkov materiala primernega za reciklažo. Strokovnjaki pravijo, da je embalaža postajala z leti čedalje slabše kakovosti.
»Trenutni uradni podatki v Sloveniji govorijo o več kot 60 odstotkih reciklirane plastične embalaže, vendar ta podatek upošteva star način poročanja, ki je kot reciklirane štel tudi tiste plastične odpadke, ki so bili predelani v gorivo za sežigalnice in cementarne. Po ocenah naj bi dejansko reciklirali med 30 in 35 odstotki ločeno zbrane embalaže,« so zapisali v Eko krogu.

Ogromno odpadkov zgori na Švedskem

Tisto, kar torej ne gre v reciklažo (tudi umazana embalaža), se uporabi za gorivo v cementarnah in sežigalnicah. Kje torej sežigamo svoje smeti Slovenci? Salonit Anhovo dobi največ odpadkov za sežig iz Italije, slovenski odpadki pa potujejo v madžarske cementarne, na Hrvaško, v Bosno, Slovaško in Avstrijo. Prav Italijani so največji izvoznik odpadkov v Evropi in so za sežig tone odpadkov tudi pripravljeni plačati več kot Slovenci. Naši zahodni sosedi imajo namreč premalo kapacitet za sežig odpadkov, saj je njihova zakonodaja na tem področju zelo toga in procesi za pridobitev vseh dovoljenj trajajo izjemno dolgo.
Zanimivo in verjetno manj znano pa je, da se ogromno evropskih odpadkov izvaža v sežigalnice na Švedsko. Najmanj sežigalnic imajo najmanj razvite države, pravi dr. Primož Gabrič.
Odpadek, ki ga ne moremo reciklirati, ima pač dve možnosti: sežig ali odlaganje. »Najbolj problematično in daleč najcenejše je odlaganje, zato se veliko odpadkov vozi na vzhod, ker jih tam v resnici samo odlagajo. Tuje odpadke sežigajo, svoje odlagajo. Da slovensko podjetje lahko odpelje odpadke na sežig v Bosno, mora najprej dokazati, da tista bosanska cementarna deluje v skladu s standardi EU. Na tako izvozno dovoljenje se povprečno čaka dve leti.«

Največ slovenske plastike je v Maleziji

Po podatkih inšpektorata za okolje je Slovenija leta 2020 največ plastičnih odpadkov izvozila v Malezijo. Kam stresejo te odpadke tam, si lahko predstavljate. Končajo na dvoriščih, po ulicah in vaseh ali v improviziranih sortirnicah. Tam plastiko ročno prebirajo, da izločijo vrednejše materiale, preostalo pa je prepuščeno naravi.

Kje so inšpektorji?!

Zanimiv material je tetrapak, za katerega se vsak otrok že v vrtcu nauči, da sodi v rumeni zabojnik. Ampak v Sloveniji ga ogromno konča v mešani embalaži, saj ga proizvajalci označujejo za papir. Zakaj? Ker je sestavljen iz 70 odstotkov papirja. Šele lani je to definicijo država spremenila, kar pa ne preprečuje goljufij na terenu. Nekateri prodajalci izdelkov o količini tetrapaka ne poročajo oziroma ga še vedno umeščajo med papir. Kdo nadzoruje poročanje o točnih količinah embalaže? Inšpektorji imajo zahtevno nalogo, v resnici pa jih je premalo, tako da teren piše spet svoje, za okolje tragične zgodbe.