Jasna Vlašič je vrsto let opozarjala na gromozansko jamo.
Po več kot desetletju je še kako živ spomin na april leta 2013, ko so zgroženi domačini ugotovili, da podzemlje požira hrib in da se pogrezajo kubični metri zemlje, trsi, drevje … Da ne gre za običajen plaz, saj je zemlja izginjala v globino, temveč je ta posledica zapuščenega, a neoskrbovanega rudnika, jim je hitro postalo jasno. Z leti je nastala vse večja jama, pravzaprav gromozanska luknja v dolžini 100 metrov in širini 20–40 metrov, ki je bila nazadnje le kakšnih 25 metrov oddaljena od hiše Vlašičevih. Po letih opozarjanja, trkanja na preštevilna vrata, obračanja na raznorazne institucije, po opravljenih neštetih klicih in poteh ter življenju v nenehnem strahu je Jasni (skupaj z občino) uspelo. Država oziroma okoljsko ministrstvo je po prvotnem sprenevedanju vendarle financiralo okoli 400 tisoč evrov vredno sanacijo, občina pa je prispevala DDV. »Izvedla se je dostopna pot do plazu. Narejeni so bili globoki jaški, v katere so bila vključena kamnita drenažna rebra iz masivnih skal. Voda je speljana v dolino deloma v obliki drenažnih in deloma v obliki kanalizacijskih cevi. Tam, kjer se je izkazalo, da je teren nestabilnejši, so naredili dodatne kamnite zložbe. Zabijali so tirnice za stabilizacijo masivnih skal in navozili zemljino, s katero so zapolnili ogromno luknjo,« je projekt opisan na občinski spletni strani.
Je plaz res ukročen?
Menda je bila najobsežnejša oskrba plazu v ormoški občini končana pred več kot letom in pol. Jasna, ki je bila ob tem nepopisno vesela, nam pove, da kljub temu njen spanec danes ni povsem miren. »Čeprav je prišlo do sanacije, za kar sem neizmerno hvaležna, moram priznati, da mi plaz ne da miru. V meni ostaja strah, kaj se bo zgodilo v prihodnje, ali se bo usulo kje drugje, kajti tukaj so potekali rudniki in rovi, ki nikoli niso bili ustrezno oskrbovani. Nihče mi ne more zatrditi, da bo teren res miren. Strah ostaja! Vnuki si ne upajo prespati pri meni, tudi sama imam sanje o plazu, o strahotni jami …« zaskrbljeno razlaga Jasna. V njej povzroča strah in vznemirjenost vsaka nova razpoka, ki jo opazi na hiši. »Takoj pomislim, da se morda spet kaj dogaja, čeravno morda to ni resničen razlog. Enostavno ne počutim se varno, kajti nikoli ne veš, kdaj in kje se bo spet udrl kakšen jašek … Razmišljam celo o selitvi,« nam pove vidno ganjena.
Ob tem nam pokaže območje, ki je bilo oskrbovano. Odpraviva se pogledat in razlika je nepopisna. Namesto zastrašujoče ogromne luknje je veliko pobočje zasajeno s travo, na spodnjem delu pa dovozna cesta. Na prvi pogled je videti vse v redu. Vprašanje pa je, ali je pod hribom povsem mirno. Jasno, ki je več let živela nad plazom in ji opuščeni rudniki še danes ne dajo miru, upravičeno skrbi nova, za zdaj sicer le malo vidna brazgotina zemlje, ki bi po njenem lahko bila pokazatelj, da se nekaj spet dogaja. »Ne vem, morda pretiravam, a to mi ni niti malo všeč,« je pristavila.
Komentarji