Volilna udeležba je bila reprezentativna, velika, nad sedemdesetodstotna, na volišče se je podalo 1.188.764 volivk in volivcev. Morda v oči vsaj malo zbode le podatek o kar 10.858 oddanih neveljavnih glasovnicah, a glede na to, da smo v času covida po državi dobili več novih strokovnjakov za prav vse, je to najverjetneje posledica tega: kaj boste vi, ki ne veste, da je svet v resnici raven, in vsi, prav vsi vi, ki ste kandidirali, ste isti, ker ne govorite o margelonih in o orbih in o čipih v cepivih. In se je čečkalo in pisalo po glasovnih listih, na katerih lahko posameznik pusti zgolj eno sled – krožec.

Poleg tega, da smo Slovenke in Slovenci volitve naposled vzeli zares, smo državljanke in državljani to pot tudi jasno in v večini povedali, da nočemo več samovoljne, zavajajoče, vase zagledane in avtoritarne politike. Da nočemo več nenehnih predrugačitev polpretekle zgodovine, in povedali smo na volitvah, da je bila pot, po kateri je našo mlado demokracijo vodil trojček SDS-NSi-SMC (oziroma Konkretno), napačna. Bila je to v resnici ena od največjih političnih stranpoti v slovenski novejši zgodovini!

Način, s katerim je odhajajoči premier Janez Janša vladal in krepil svoj politični credo, in posledice, ki jih med ljudi iznese tak način, smo v državi že lahko opazovali. Sprt, stisnjenih ustnic in temačnega pogleda je vladal prvič, tako je vladal drugič in tretjič je svoj način že izmojstril do fundamenta. Oblast Janši očitno predstavlja neizmerno slast, in zavedal se je, ko je iz koruze pobral Šarčevo puško, da bo zanjo držal nemara zadnjič v svojem dolgem političnem življenju. A vemo, da v Evropi ni politika, ki bi stranko vodil tako zelo dolgo, kot Janša vodi SDS? Niti Berlusconi ni na čelu svoje Forza Italie vztrajal tako dolgo.

Janša, zavedajoč se vseh in vsega, je rokave zavihal že prvi dan nastopa na oblast, in ni naključje, da se je to zgodilo na petek trinajstega, ko je kljub večerni uri odstavil vodstvo policije, nastavil Urbanijo, na Sovo postavil odvetnika iz pisarne, ki ga je nekoč zastopala, vsem v vladi nataknil zaščitne maske (ki jih takrat za preostale državljanke in državljane ni bilo) in skoval slogan, s katerim je na volitvah enkrat zdavnaj že prepričeval Zoran Janković: da dela. Janševa vlada dela. Janševi ministri delajo. Delajo njihovi sekretarji in delajo vsi, ki so z njimi. Kaj pa preostali?

E, Janši so se na volitvah minulo nedeljo zgodili ravno ti: preostali. Tisti, ki jih je nič krive pometal z ministrstev samo zato, ker so se tam zaposlili v času neke druge, ne Janševe vlade. Tisti, katerih delo in znanje je čez noč postalo ničvredno in nepomembno. Tisti, ki so opozarjali na napake Janševih ljudi, in tisti, ki so imeli vsega vrh glave, zaradi česar so se naposled podali na ulice in med protestirajoče.

Vsi tisti, ki jih in nas je Janšev sistem razvrednotil, užalil, prizadel, ranil in ponižal, so in smo volitve komaj čakali. Serija nedostojnih volilnih soočenj na nacionalni televiziji, od katerih imam v spominu zgolj eno – tisto, na katerega začetku je podpredsednica gibanja Svoboda Marta Kos povedala funkciji nedoraslemu, voditeljsko pa povsem podizobraženemu Igorju Pirkoviču, ki ga je tja zgolj za potrebo predvolilnih soočenj nastavil SDS-ov stroj, kar mu gre –, je utonila v pozabo prej, preden bi se o esenci povedanega sploh lahko razvila kritična debata. Tudi soočenja na komercialnih televizijah so bila zvečine nepomembna in nikakor takšna, da bi lahko pomembno vplivala na voljo ljudi.

Ljudje smo zadnje dni pred volitvami zgolj pogledali v podatke: ankete so kazale odstopanje le na prvem oziroma drugem mestu, preostali so bili daleč zadaj, in ker smo državljanke in državljani želeli odstraniti vlado, ki nas je upogibala in tepla po tilnikih, smo šli volit neposredno. Brez ovinkov, direktno, brez taktiziranja. Prvi je prvi, drugi pa drugi in na prvem mestu več nismo želeli Janše. In kdo izmed vseh ga je lahko premagal? Tisti, ki mu je to najbolje kazalo. Robert Golob oziroma Gibanje Svoboda.

Koalicija ustavnega loka, ki je bila, če me kdo vpraša, aktualna le do tistega bridkega glasovanja o Karlu Erjavcu kot mandatarju, kjer predsedniku poslanske skupne Desus Francu Jurši ni uspelo niti to, da bi poenotil lastno poslansko skupino, proti Erjavcu in za Janšo pa so glasovali tako Janja Sluga (zdaj Gibanje Svoboda) kot Igor Zorčič in drugi, ki so kasneje – prepozno – Janši naposled obrnili hrbet, se je ob tem izgubila in razvsebinila. Zakaj posamezne stranke niso progresivneje uspele pri zbiranju volilnih glasov, je vprašanje, na katerega mora odgovoriti čim prej vsaka stranka zase, a dejstvo, najbolj pomembno dejstvo, je vendarle jasno: vsem skupaj je uspelo iz pozicije izriniti samodržca, ki s tem, ko je izgubil volitve, ni izgubil le oblasti, temveč tudi mednarodno težo. Sprt z Orbanom in nasršen do Putina je izjemno veliko moči izgubil tudi znotraj višegrajske skupine.

V Sloveniji, v državi herojev, je naposled zadišalo po demokraciji, in dopustimo si, drage Slovenke in Slovenci, da duh svobode in zdrave socialne demokracije zaveje na polno, in naj veje in veje in naj ga pri tem ne zaustavijo ne slaba volja ne napuh ne zavist!