V sistemu si sedaj že nekaj let stojiva nasproti kot mlada zdravnica in diplomirani, no, magistrirani zdravstvenik. Kot bela in modri. Kot Hajduk in Dinamo. Jaz znam anatomijo po »slikicah« iz atlasa, on lahko praktično miže nastavi i.v. kanal. Jaz vem, s čim zdraviti pljučnico, »mali« pa bo v trenutku vedel pet zamenljivih paralel tega zdravila. Kajti kot zakleto bo moje alternative v lekarni zmanjkalo. Jaz znam indicirati preiskave, on bo znal izpolniti vso potrebno birokracijo (in izbrati pravo barvo epruvetke za odvzem krvi), da bo tudi laboratorij razumel moje želje.

Stavke nimava na isti dan, a stavkava za isto stvar. Za dostojnost. Dostojanstvo. Najini plači sta zelo primerljivi, čeprav se oba zavedava, da sem sama še vedno »mladi zdravnik« in ne bom nikoli dosegla bajne cifre na plačilni listi, o kateri berem v medijih. Morda sem izbrala napačno specializacijo, morda pa so moja načela preprosto previsoka.

Kdo je torej tukaj glava in kdo je vrat zdravstva? Medicina se je že davno od stroke pomaknila k znanosti, ki je ne predstavljata več le zdravnik v vlogi boga v belem in medicinska sestra kot njegova podložnica. Minili so časi, ko so se zdravila lahko preštela na prste vseh okončin in je bila mati narava vedno v vlogi zmagovalke. Z razvojem diagnostike se je odgovornost obeh poglobila, hkrati z zmožnostmi, ki jih ponuja stroka.

In ne smemo pozabiti, da je do pomembnega razvoja v zadnjih desetletjih prišlo tudi na področju zdravstvene nege. Tam se tako soočamo z dvema procesoma – na eni strani so medicinske sestre podvržene profesionalizaciji poklica, s katero si zdravstvena nega kot stroka želi pridobiti značilnosti samostojnega poklica, po drugi strani pa gre za povezovanje z življenjskim okoljem in demonopolizacijo poklicnega področja. Višanje stopnje izobrazbe gotovo izboljšuje položaj medicinskih sester v zdravstveni hierarhiji, jih opremi z višjo stopnjo samostojnosti, poklicnimi kompetencami in večjo čustveno stabilnostjo. Vendar pa se mlajše medicinske sestre vedno bolj odmikajo od bolnika v pedagoško, vodstveno, raziskovalno in organizacijsko delo, ki je tudi bolje plačano. Osnovno delo tako prepuščajo delavcem in delavkam z nižjo kvalifikacijo. To so navadno starejše sestre, izšolane še v drugem sistemu, utrujene od desetletij obračanja in negovanja bolnikov. Kadrovska podhranjenost (tudi na njihovi stopnji) se odraža v povečanem številu bolniških staležev, ki so najpogosteje posledica fizične izgorelosti. Ena medicinska sestra manj pri istem številu bolnikov pomeni povečano obremenitev že tako preobremenjenih (pre)ostalih sester. Začarani krog je sklenjen. Hierarhija se tako poglobi že med njimi, nadaljuje se navzgor do zdravnika in navzdol do bolničark ter preostalega pomožnega osebja.

Kaj nam je storiti?

Sociološke študije kažejo, da se hierarhična organizacija praviloma obnese pri nemotiviranih delavcih z nizko kvalifikacijsko in izobrazbeno strukturo. V zdravstvu pa je izobrazbena struktura nadpovprečna in motiviranost, kot izjavljajo kandidati za zdravstvene poklice, izhaja predvsem iz želje pomagati ljudem.

A hierarhična organizacija dela v zdravstvu je vendarle pomembna, saj zagotavlja najhitrejše opravljanje nalog. Dominacija zdravnikov bi tako morala zagotavljati strokovni nadzor, ki je nujen zaradi tehnične učinkovitosti sistema. Ta sistem bi namreč moral pomagati odstranjevati nevarnosti individualnega obnašanja in s tem zmanjševati napake. Tako vsaj pravi teorija, ki jo kadrovska podhranjenost na vseh ravneh še kako hitro zamaje.

A vendar. Kaj je na voljo kot alternativa hierarhiji? Naraščanje razsula, anarhije in neodgovornosti? Morda, morda ne. Najverjetnejši odgovor je verjetno odvisen predvsem od vsakega posameznika, ki je vpleten v sistem, njegove zrelosti, sprejemanja lastne odgovornosti …, predvsem pa od dejstva, zakaj si je izbral ta poklic.

Zdravstveni sektor je zapletena veriga (so)delavcev, ki tvorijo verigo celostne zdravstvene obravnave. Ta se začne pri administratorki v sprejemni pisarni, ki je pogosto prvi stik bolnika z zdravstvenim sistemom. Nadaljuje se preko bolničark in srednjih medicinskih sester, ki med nego in hranjenjem (s)poznajo bolnika do potankosti. Kako bi namreč zdravnik pri vsej množici bolnikov izvedel, da se bolniku v tej in tej sobi zaletava kosilo, če ne od njih? Diplomirane in magistrirane medicinske sestre ga bodo opozorile na vneto žilo ali alergijo ob menjavi intravenoznega antibiotika. Vsak kolaps ali odsotnost člena tako pomembno vpliva na uspešnost celotne verige in s tem kakovost celostne zdravstvene oskrbe. Šele medsebojno horizontalno in vertikalno spoštovanje lahko vodi do večje demokratičnosti in boljših medčloveških odnosov. Predvsem pa ustrezna ureditev delovnih pogojev na vseh ravneh.

Niti en dan

Zase vem, da kot medicinska sestra ne bi preživela niti en dan. Kot diplomirana morda kakšnih osem ur, kot srednja verjetno niti dveh ne. Vprašanje je, ali bi moj brat preživel delovnik v moji koži (O. K., sedaj bo zagotovo iz čiste trme rekel, »brez težav bi lahko«).

Ob prvem obračanju bolnikov, težjih od 50 kg, bi sama verjetno potrebovala urgentno ortopedsko oskrbo, ob stotem zvonjenju zvonca bi se oglasila moja migrena in ob povsem skleroznih žilah bi prej nastavila infuzijo sosedovi komaj skoteni mački kot bolniku, ob dešifriranju temperaturnih listov in zdravniških krac pa bi bilo verjetno prej konec delavnika, preden bi razbrala kateri antihipertenziv naj poiščem med množico belih tablet.

Zato pravzaprav ni pomembno, ali v napornem dežurstvu kavo skuha »modri« ali »beli« (čeprav priznam, da »moje« sestre zagotovo skuhajo boljšo), kdo koga tika in koga vika, ampak da ekipa deluje kot dobro naoljen stroj, ki spoštuje delo drugega. Cilj je namreč skupen vsem nam, neodvisno od barve halje, ki jo nosimo – to je dobro bolnika. Ne nazadnje tudi dobra nogometna ekipa potrebuje napadalce, branilce in vratarja. Tudi Maribor ne bi prišel daleč, če bi na vseh položajih igrali le Tavaresovi kloni.