Slabe tri tedne po parlamentarnih volitvah, ki so postavile petnajsto slovensko vlado, imamo jasno resorsko razdeljeno izvršno vejo oblasti, zakonodajna se bo postavila danes. Resorji so razdeljeni in po ponedeljkovem Studiu 9. maj, ki ga je vrhunsko odvodil odstavljeni voditelj Studia City Marcel Štefančič jr., poznamo tudi rdečo nit nove vladne garniture: normalizacija.

Po tiraniji avtokracije, ki je prevevala odhajajočo štirinajsto vlado, nastajajoča vlada deluje kot balzam za dušo, in vsaj za hip bi si lahko, Slovenci, oddahnili in rekli: malo pavze ne škodi.

A Slovenci drvimo dalje. Polena frčijo pod noge, vihajo se nosovi in zdi se, da nas zadnji dve leti životarjenja nista naučili ničesar: se spomnimo, kako dolgo smo bili zaprti po občinah? Smo ponotranjili podatke o tem, koliko otrok je zaradi nedodelanega koncepta izobraževanja med virusno epidemijo slabše pripravljenih na nadaljevanje šolanja, nekateri celo na življenja? Vemo, kaj se dogaja z grobo in na silo odstavljenimi kadri, ki so ministrstva in urade morali zapuščati samo zato, ker niso bili povšeči največjemu med v Sloveniji živečimi avtoritarci, Janši? So ti ljudje prišli do kruha ali so bili povsem onemogočeni? Ali se zavedamo, da nekaterim odstreljenim, ki so ostali brez službe in ki jim je dolgoroka štirinajsta vlada sproti zapirala vrata v prihodnost, banke in dacarji, ker niso bili sposobni odplačevati svojega in življenja njihovih družin, grozijo deložacije, rubeži in dražbe njihovega premoženja? Vemo, v koliko državnih podjetjih je odhajajoči orkester Janeza Janše pustil svojega potaknjenca? Da ne govorimo o državni upravi.

Odhajajoča vlada, sestavljena iz najtrdnejše stranke v državi (SDS) in dveh strančic, od katerih ena je medtem spremenila spol, je bila najnasilnejša od vseh, ki so se na čelu mlade države zvrstile doslej. To je Janši uspelo zgolj zaradi tega, ker mu je bila situacija več kot pisana na kožo: človek, ki razkošno uspeva v izrednih razmerah, v neredu, je takoj ob nastopu vlade, tistega žalostnega petka, trinajstega, marca dve leti nazaj zakorakal v izredno, obsedno stanje. Covid je bil za Janšo prej vesela kot slaba novica, in takoj, že prvi dan, je militantno napovedal, da se Slovenija ne bori več proti virusu, temveč proti državnemu sovražniku številka ena. In kasneje, ko je prvi val virusa pojenjal, je celo odredil prelet letal, češ, evo, Slovenke in Slovenci, spet smo zmagali!

Pa kakopak nismo in valovi virusa so brisali ljudi z obličja zemlje, po bolnišnicah in domovih za ostarele je namesto reda in discipline zavladal direndaj, ki ponekod vlada še dandanes, pa smo že povsem iz epidemiološke norišnice, nacionalno televizijo so prevzeli tepci. Se oproščam na izrazu, ampak to, kar je aktualna vlada prek svojih nerazgledanih programskih svetnikov in njihovih protežirancev storila RTV, je resnično nezaslišano, in bi ne verjel vsemu temu, kar se je tam zgodilo, če ne bi stvari videl na lastne oči in slišal na lastna ušesa.

V času, ko filozofi svarijo pred apokaliptičnimi jezdeci, in v fazi razkrajanja starega sveta, ki je zastal, obstal in se s covidom naposled in povsem zarjavel ustavil pred krizo zdravja in vrednot in logičnega, se zdi, da tudi v Sloveniji vse in vsi pada in padamo v prostem padu proti dnu. Še vedno in kljub temu, da smo si plebiscitarno izvolili novo, drugačno, upam si trditi že v startu, da dosti boljšo vlado (ker slabše od tega, kar smo imeli s štirinajsto vlado, zagotovo ne more biti). Kako drugače razumeti nespodobna, nedorasla prerivanja in obrekovanja na kandidatnih klopeh posameznih strank, kako drugače razumeti odziv slovenstva na ministre in ministrice, ki so bili obelodanjeni v sredo? Socialna omrežja že pregorevajo od stupidnih komentarjev in abotnih opazk, češ, ta je za en drek, oni bo vse zasral, tisti je kreten, nekdo drugi je pa itak nesposoben.

Halo, Slovenke in Slovenci, zakaj se vsaj za hip ne ustavimo in si priznamo: dobro delo smo naredili 24. aprila. Premagali smo Goljata, postavilo smo ga v kot, v margino, odslovili smo samovšečne ministre ministrante, po slabih osmih letih smo končno zamenjali gospodarskega ministra, presekali smo kačo, ki je sikala s piedestala represivnega organa, odslovili smo zmedenost v vrhu šolskega sistema in prekinili servilno pretakanje denarja v privatne izobraževalne ustanove. Smo ali nismo?

Smo, ljube Slovenke, dragi Slovenci, smo! In zato namesto privoščljivosti, napuha in škodoželjne opravljivosti raje vklopimo razum in srce ter pobrskajmo tam za eno od temeljnih kreposti – upanjem.

Drznimo si upati, da nas čakajo veliko boljši časi, in to kljub veliki krizi, ki prihaja nad nas. Drznimo si, privoščimo si to razkošje dobrega počutja! Ker več bo pozitivne energije, več sreče bo ostalo našim zanamcem.