Jezikoslovec Kozma Ahačič opaža, da se je način rabe in uporabe slovenskega jezika spremenil.
Primož Trubar, osrednja osebnost reformacije na Kranjskem, velja za utemeljitelja slovenskega knjižnega jezika, za osrednji lik slovenske kulturne zgodovine in v različnih pogledih celo za glavno zgodovinsko osebnost. Zagotovo bi ga zanimalo, kako je s slovenščino danes. Nas res ogrožajo drugi jeziki, predvsem angleščina? »Res je govorcev slovenščine v primerjavi z govorci angleščine, francoščine, španščine ali ruščine mnogo manj, vendar ne smemo pozabiti, da po vseh jezikoslovnih klasifikacijah slovenščina spada med največje jezike na svetu,« je v intervjuju na to temo v reviji Vzajemnost povedal dr. Kozma Ahačič, predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. »Malo je jezikov, ki bi imeli tako dobro podporo v slovarjih in priročnikih, kot jo ima slovenščina. Portal Fran je med največjimi jezikovnimi portali na svetu, jezikovni portal za mlade Franček je trenutno v samem svetovnem vrhu.«
Ob očitkih, da mladi berejo vse manj, dr. Kozma Ahačič meni, da mladi berejo ves čas, ko imajo odprte telefone, računalnike, a način rabe in uporabe jezika se je dramatično spremenil. »Sodobni učenec potrebuje dobro osnovno znanje jezika, a drugačno razlago, zakaj naj bere, kot smo to razlagali še desetletje nazaj,« je dejal.
Bralna pismenost otrok
Da učenci slabo, premalo berejo, da imajo zato šibek besedni zaklad in posledično tudi težje pišejo, je povedala učiteljica slovenščine na OŠ Antona Aškerca Martina Hribernik. »Velika uporaba telefonov za pisanje SMS-sporočil, kjer je običajna uporaba slenga, kratic, tudi delo na daljavo, je zelo okrnila znanje jezika pri učencih. Opazna je porazna uporaba velike začetnice, sposobnost pisanja daljših povedi, opisov dogodkov, stvari … To je za učitelje in starše velik izziv.«
Vprašanje, kakšno je stanje pri bralni pismenosti po dveh letih šolanja na daljavo, ki ga niso bili deležni niti vsi učenci, smo naslovili na dr. Alenko Rot Vrhovec, asistentko za didaktiko slovenščine z oddelka za razredni pouk z ljubljanske pedagoške fakultete. Kot je poudarila, je covid pustil posledice: »Otroci skoraj dve leti niso bili v stiku s šolo, kot je to običajno. To pomeni toliko manj govorjenja, razvijanja besedišča, kar je vse pomembno za branje. Otroci so bili manj vodeni, manj je bilo vaj. Moji obiski po šolah in pogovori z učitelji mi dajo vedeti, da opažajo manjšo, šibkejšo pozornost učencev, kar je logično, kajti pozornost se vzdržuje, širi in daljša z dejavnostmi. Ura ali dve pouka na daljavo tega seveda ne omogoča. Otroci so tudi največ pogrešali osebni stik z učitelji in vrstniki. Enako velja za učitelje. Učence je za učenje težje motivirati na daljavo.«
Anketa med otroki
Zanimivi so izsledki ankete, ki jo je med svojimi vrstniki izvedla devetošolka Klara Blažka Cigler in s katero je želela preveriti, kako se je v času epidemije spremenila slengovska komunikacija med mladimi. Zaradi odsotnosti osebnega stika so večji del komunikacije preselili na družbena omrežja. Anketa, izvedena med 384 mladostniki, je pokazala, da mladi v sporočilih ne pišejo stavkov, v besedah izpuščajo samostalnike, ne uporabljajo šumnikov. Veliko je uporabe kratic, predvsem iz angleških besed, veliko je tudi uporabe kletvic.
Kako pomagati otrokom
»Največja odgovornost je na učiteljih, kajti oni poučujejo. Treba je preveriti pri vsakem posameznem učencu, na kateri stopnji je, nato pa zastaviti načrt dela od tu naprej. Če poslušate branje vsakega učenca posebej, lahko ugotovite, da dva ne bereta enako. Velik plus k učinkovitosti branja pa dajo starši s podporo, spodbudami, s prijetnim bralnim dogodkom, ko otroku berejo pravljice, zgodbe in se z otrokom veliko pogovarjajo. To je tudi odlična priložnost za povezovanje s staršem in vzbujanje občutka, da je branje nekaj lepega. Sicer pa je proces učenja branja domena učiteljev, šole. Ta mora otroke naučiti tehnike branja,« je povedala Rot Vrhovec.
Kot je poudarila, vse povedano velja tudi za pisanje. Korona je zelo okrnila pouk, povsem ohromila pa individualno ukvarjanje z učenci, nadzor, vaje, ponavljanje snovi, kontrolo opravljenega, poprave. »To pomanjkanje ur je ogromno. V prvem razredu osnovne šole je 210 ur slovenščine, koliko pa je bilo izpeljanih? Tudi ne gre prelagati nalog na starše; zaposleni so, večina nima ustreznega znanja, poleg tega je učenje otrok naloga šole.«
Poudarja, da je treba gledati optimistično naprej in mora biti ugotovljeno stanje izziv vsem, ki delajo z učenci, kako, s katerimi oblikami dela spremeniti stanje.
Komentarji