Ko je dr. Starc raziskoval, kako uspešno hujšati, se je naslonil tudi na prehransko piramido Svetovne zdravstvene organizacije, ki je bila takrat precej drugačna kot danes (a še zmeraj visi po zdravstvenih domovih). Čisto na dnu so bili kruh, krompir, riž, močnati izdelki, kaše, skratka »trdi« ogljikovi hidrati, ki bi naj sestavljali glavnino naših jedilnikov. Stopnico više sta bila sadje in zelenjava, potem tisto, česar ne bi smeli veliko pojesti – meso, jajca, mlečni izdelki, čisto na vrhu pa maščobe in sladkarije. Piramida je danes drugačna, čisto na dnu sta sadje in zelenjava, ogljikovi hidrati pa so še zmeraj bolj ali manj v drugi vrsti. Skratka, naš znanstvenik s pomočjo piramide ni shujšal, ampak se je še malo bolj razlezel.

Potem je prečesal vse znane diete, seveda je ugotovil, da se mnoge razlikujejo le v odtenkih, da si nekatere popolnoma nasprotujejo, druge pa so vsekakor učinkovite, dokler se ne pojavi znameniti »ampak« – nekatere niso ravno zdrave, težko se jih je držati dlje časa oziroma za zmeraj, priprava jedi je zapletena in stroški veliki, skratka, puška zelo hitro pristane v koruzi. In potem se običajno še bolj zredimo.

Dieta R. Starca, tako jo je avtor poimenoval in priznal, da vsebuje elemente nekaterih drugih diet, ki so ga prepričale, a ne povsem. Gre predvsem za dieto z nizkim glikemičnim indeksom (GI), inzulinsko, presno, mediteransko, jajčno, brezglutensko, paleo dieto in še nekatere druge. Živila z nizkim GI zagotavljajo umirjeno raven sladkorja in inzulina v krvi, kar prepreči napade lakote – to pa je glavni razlog, da se diet ne držimo prav dolgo.

V čem je torej štos? Število kalorij, ki jih pojemo na dan, se mora približati bazalnemu metabolizmu, toliko telo potrebuje za funkcioniranje v mirovanju, ko se torej ne gibamo, okoliščine pa so ugodne. Takoj, ko se začnemo gibati, porabimo več, vendar nikar ne upajmo, da bomo zaradi gibanja lahko tudi veliko jedli in bomo kljub temu hujšali. Ne bomo, pravi avtor. Vsako uspešno hujšanje je v 70 odstotkih posledica pravilne diete in ne redne ter včasih kar pretirane aktivnosti, kot misli večina ljudi.

Za računanje bazalnega metabolizma najdete na spletu precej zapletene formule, saj je treba upoštevati spol, starost, težo in še marsikaj drugega, ne bomo pa se veliko zmotili, če bomo računali, da porabi odrasel človek eno kalorijo na kilogram teže na uro. Če tehtamo 80 kilogramov, je to 1920 kalorij dnevno za moške, pri ženskah malo manj. K temu prištejemo še kalorije, ki jih porabimo za fizično dejavnost – če sedimo v pisarni, je to 500 kalorij več, če pol ure plavamo, pa še 200 plusa. Račun je preprost, pravi avtor: če pojemo toliko, kot porabimo, vzdržujemo težo, kakršna je, sicer pa se redimo ali hujšamo. Nikakor pa ni vseeno, s kakšno hrano dosežemo primerno število kalorij na dan.

Kaj torej jesti? 

Najbrž ste že uganili, da dieta dr. Starca v znameniti piramidi črta vse ogljikove hidrate, razen tistih iz zelenjave in sadja, ki imajo nizek GI. Pomislite, koliko debelosti je med revnimi ljudmi, ki živijo predvsem od velikih količin kruha, testenin, krompirja in riža, vsa druga živila so bolj ali manj začimba. Podobno se hranimo tudi tisti, ki ne živimo v pomanjkanju, si pa ne vzamemo časa, da bi si pripravili zdrav obrok – burek, pica, hamburger, skleda špagetov s slastno mastno omako so vendar tako okusni in pri roki!

Kaj torej dopušča dieta dr. Starca? V knjigi sta tabeli kaloričnih vrednosti in glikemičnega indeksa posamičnih živil, avtor sicer pravi, da živil ni treba tehtati, kar velja za preizkušene sledilce diet. Začetniki bodo morali dobiti občutek, kakšen je deset dekagramov težak zrezek (namig – dober centimeter debel in velik za srednjo dlan), in bodo najbrž seštevali kalorije posamičnih živil, preden jih bodo pripravili za kosilo ali večerjo.

Pa poglejmo, kaj ...

Beljakovine

So v tem režimu pomembne, vendar brez pretiravanja, jedli bomo jajca, pusto meso in ribe, mesnim izdelkom pa se na daleč ognili. Saj veste, v salamah in drugih dobrotah ni samo meso, ampak tudi veliko maščob in celo sladkor, da o različnih E-jih niti ne govorimo. Vegetarijanci bodo dobili beljakovine iz kvinoje, soje, fižola, čičerike in drugih stročnic. Mleko in mlečni izdelki naj bodo s čim manj maščobe, mastni siri so prepovedani, je pa zelo priporočljiva sirotka.

Maščobe se dodajajo jedem le po kapljicah ali žličkah – ena žlica olja vsebuje 130 kalorij. Avtor pravi, da je koristnost nekaterih olj, kot sta oljčno ali bučno, vsekakor manjša, kot pa je vpliv na pridobivanje teže. Spijemo liter do dva vode na dan, na alkohol pozabimo. Nekaj kavic je dovoljenih, brez sladkorja in sladil seveda. Začimbe obilno uporabljamo, le solimo bolj blago. Sadje in zelenjavo lahko uživamo skoraj neomejeno, le suhega sadja se izogibamo, sicer koristne oreščke je treba skoraj prešteti, ne smemo jih torej goltati cele pesti.

Še nekaj – prehranski dodatki, ki »zanesljivo« pomagajo pri hujšanju, so nekoristni, nekateri pa tudi škodljivi. Nalivanje z zelenim čajem pokuri energije v velikosti enega krekerja. Približno eno leto bi ga morali piti, da bi se skrčili za en kilogram, kar je precej neučinkovito. So pa koristni dodatki, ki krepijo organizem in presnovo – Q10, magnezij, vitamini …, seznam je precejšen.

Koliko in kdaj? 

Dr. Starc piše, da so miti o obveznem zajtrku in prepovedani večerji po 18. uri ovrženi, jemo, kadar smo lačni, in ne po urniku. Lahko imamo od dva do tri večje obroke in dva manjša (kašen sadež ali smuti), vmes ne jemo, čisto v redu je tudi, če jemo le dvakrat na dan. Sveže, sezonsko, lokalno, čim več surove zelenjave in sadja, to so nasveti, ki niso nič novega, se jih je pa v običajni dnevni ihti težko držati. Pametno bi bilo, ko bi se »naredili Francoze«, ki se hrani posvetijo, uživajo v vonju in okusu, jedo počasi in najraje v dobri družbi. Obrok je obred, zato sitost, tudi duševna, dlje traja. Pomečkan sendvič v žepu nas najbrž ne bo kaj prida zadovoljil, drugače pa je s skledico bogate solate, ki smo jo doma skrbno pripravili in se je vse dopoldne veselimo, da jo bomo v službi pojedli za kosilo.

Dr. Starc opozarja, da je lahko tudi v živilih, ki nimajo veliko kalorij in visokega GI, kakšna snov, ki nas ovira pri hujšanju, vsak organizem ima namreč svoje zakonitosti. Bodimo pozorni in takšno jed opustimo.

In kaj je velik obrok? Avtor predlaga 2–3 kuhana jajca z ajvarjem ali kumaricami, zrezek (100 gramov) v lastnem soku in skledo zelene solate, najraje brez olja, ali pa kos sira z olivami in svežo zelenjavo. No, tile predlogi so vsekakor moški pristop h kulinarični znanosti, ki bi nam zelo hitro presedel.

V okviru 1200–1800 kalorij, kolikor jih glede na težo lahko pojemo in hkrati hujšamo, je namreč mogočih zelo veliko kuharskih mojstrovin.

Vzemimo recimo prvi predlog

Namesto kumaric in ajvarja vzamemo manjšo čebulo, 1 papriko, 3 paradižnike in 2 večji jajci. Sesekljano čebulo prepražimo na dveh žličkah olja, dodamo na kvadratke narezano papriko, dušimo pet minut, potem pa dodamo še na drobno zrezan zrel paradižnik. Solimo, popramo in dušimo, dokler večina tekočine ne povre, potem dodamo stepena jajca in pustimo, da zakrknejo. Sataraš, kot se tej jedi reče, nas bo precej bolj zadovoljil, seveda pa bomo morali pogledati na seznam kalorij in GI.

Ali pa drugi predlog: zrezek (mehka govedina, piščanec, pusta svinjina) solimo, na hitro popečemo na pol žlice olja (6 minut na vsaki strani) in damo na toplo, na soku od pečenja pa popečemo še glavico na ploščice zrezane cvetače, zalijemo jo z nekaj žlicami čiste juhe. V 10 minutah bo pečena, zraven pa si še vseeno lahko privoščimo rezine paradižnika in paprike.

Dr. Starc ima prav – hujšanje je projekt, uspeh je odvisen od zaužite hrane, zato se splača potruditi in si narediti svoj seznam najljubših jedi, ki pa še zmeraj ustrezajo shujševalnemu načrtu. Družinski člani, ki ne hujšajo, se bodo z veseljem pridružili, bodo pač obrok dopolnili s kakšnim dodatkom po svojem okusu.