Zato je toliko dragoceneje slišati, kako se je taka smrt človeka dotaknila njegovih najbližjih. Svoje boleče izkušnje so nam zaupali priznana glasbenica Majda Arh Sevšek, ministrica za kulturo Asta Vrečko in Tadeja Hudovernik, ki se je morala posloviti kar od dveh hčera.
Življenje si je vzel oče
»Žal sem tudi jaz doživela samomor v družini in zaznamoval me je za vse življenje. Roko je nase položil moj oče. Imela sem sedemnajst let, ko je, kar na lepem, prekinil svoje življenje. Bilo je grozljivo, nepojmljivo, tega tako mlad ne moreš dojeti in predelati! Potreben je čas. Še danes imam vse v spominu: bil je 17. maj 1981, rojstni dan moje mame. Bila je nedelja in zvečer sem se odpravljala v Novo mesto, kjer sem obiskovala srednjo zdravstveno šolo, živela pa sem v dijaškem domu. Z očijem sva bila tisto popoldne sama, mami je delala celodnevno izmeno v Bolnišnici Brežice. Starejša sestra je že imela svojo družino, živela je v Krškem, druga sestra pa je bila pri fantu v Cerkljah. Ko sem odhajala, sva se z očetom objela, poslovila in ne bom pozabila njegovih besed: 'Glej, da boš ubogala mamico!' Bilo mi je čudno, zakaj mi to govori, saj vendar odhajam v dijaški dom, v šolo, in me čez teden ne bo doma?! Vzela sem potovalko, kitaro in odšla na avtobus. No, naslednje jutro mi je bilo vse jasno! V avli dijaškega doma me je čakala sestra. Bila sem presenečena, kaj dela tam. Povedala mi je, da očija ni več, da si je vzel življenje. Te vožnje domov ne bom nikoli pozabila. Moje misli so bile prazne, brez smisla, samo očeta sem imela pred očmi. Nisem mogla dojeti, kako za vraga ga ni, če je bil še včeraj!« se spominja Majda, ki danes bolje razume razloge za njegovo dejanje.
Bil je otrok samohranilke, kar je bila v tistih časih katastrofa. Bil je zaznamovan za vse življenje, njegovi vrstniki so ga nenehno spominjali na to in zbadali, da nima očeta. Bil je zelo nesrečen, saj ga oče ni priznal in ga tudi nikoli ni spoznal. Vzgajala ga je mama, denarja ni bilo. Med drugo svetovno vojno sta bila s teto izseljena v Nemčijo, v taborišče. Takrat je imel devet let. Po vojni so se vrnili v porušeno hišo, bili so brez denarja, hrane, Majda si sploh ne zna predstavljati, kako so preživeli. Oče je zapadel v alkoholizem, kar mu je načelo zdravje. Izšolal se je za zidarja, lahko pa bi končal tudi gradbeno tehnično šolo, a mama ni imela denarja in po vodi so splavale vse ambicije. Bil je izjemen pevec, želel si je igrati kitaro. A nič od tega se ni uresničilo.
»Pozneje si je ustvaril družino, toda težko življenje je zarezalo pregloboko v srce. Ni bil kos vsem bremenom. Bil je bolan in zelo nesrečen, zato je obupal. Ni pa razmišljal, kaj bo pustil za seboj, kakšne bodo posledice. Uresničil je, kar je govoril že nekaj let in kar sem poslušala kot otrok: da si bo vzel življenje. Pred tem je že poskušal, a to je bila bolj želja, da bi opozoril na probleme, ki jih ni mogel in znal rešiti. No, naposled je grožnjo uresničil,« pripoveduje Majda.
Človek je zaradi samomora stigmatiziran za vedno
»Takrat na šoli ni bilo psihologa, da bi me poslušal ali mi pomagal! Četudi je bila to zdravstvena šola, o tem ni bilo ne duha ne sluha. Prepuščena sem bila sama sebi, pravzaprav se je vsakdo v družini s tem spoprijemal sam. Nihče me ni vprašal, kako sem, kaj čutim, kako vse to prenašam, bilo je samoumevno, da gre življenje pač naprej. Vse to je na meni pustilo velik pečat. Človek, ki to doživi, je stigmatiziran za vedno. Imela sem grozen občutek krivde, spraševala sem se, kaj sem naredila narobe. Ko sem izvedela, da je nekdo, še danes ne vem, kdo, komentiral, češ ni čudno, da se je obesil, saj ima doma štiri babe, se mi je porušil svet. Imela sem strašljiv občutek, da nas vsi obsojajo in krivijo za njegovo smrt. Bila sem izjemno nesamozavestna, sramežljiva, polna črnih misli. Velikokrat sem se spraševala, kako zelo grozno mu je moralo biti tistih nekaj trenutkov pred dejanjem, kaj mu je rojilo v glavi. Ali ga je bilo strah? Ga je bolelo? Ali mu je bilo v trenutku odločitve, da to stori, mogoče za trenutek žal, pa je bilo vendarle prepozno? Mogoče je rekel ne, vendar je bilo že mimo?« razmišlja Majda in dodaja, da danes, 43 let od tragičnega dogodka, na vse skupaj gleda drugače.
Kako zlesti ven?
»Pred leti sem vse to premlela, premislila in zdaj mi je lažje. Ni mi težko povedati, da sem za pomoč prosila tudi strokovnjaka. Z njegovo pomočjo sem ugotovila, da niti slučajno nisem kriva za dejanja svojega očeta. Žal mi je le, da mu nisem mogla pomagati. A bila sem premlada in nezrela za tako težko dejanje. Danes o tem lahko mirno govorim, še vedno pa ljudje otrpnejo, ko to povem; ne vedo, kaj bi rekli. Včasih je bil samomor tabu. Še vedno je za nekatere to tema, o kateri neradi govorijo ali pa se z njo ne znajo soočiti. A to je resnično življenje in pred tem si ne smemo zatiskati oči. Žal smo Slovenci po samomorih v vrhu v svetu. Kaj za vraga je vplivalo na nas, da smo tako nagnjeni k samomoru? Je to morda v genih? Danes se o tem govori, piše, o tem so narejene raziskave, ustvarjena je mreža pomoči tako in drugače, česar včasih ni bilo. Obstajajo terapevti, društva za samopomoč, socialni delavci. Prav je, da se o tem naglas govori. In naj povem še, da nihče, še najmanj pa otrok, ni kriv za dejanja svojih staršev oziroma da si je starš vzel življenje. Je pa poseben problem, da si veliko mladih vzame življenje. Zakaj mlad človek tako obupa, da si vzame življenje?! Nekaj v našem življenju ni v redu! Pehanje za denarjem, preživetjem, mladi mogoče dobijo napačne predstave o življenju in smislu tega sveta,« razmišlja glasbenica.
So vzrok prevelika pričakovanja?
Njena mama je sestram vedno govorila, naj se učijo, da se ne bodo tako »matrale«, kot se je morala ona. »To je popolnoma napačna popotnica za življenje. Pa saj ni kriva mama, hotela nam je dobro, kriv je sistem, ki te pelje v to. Kmalu v življenju sem namreč ugotovila, da brez dela ne bo nič. Delam ves čas, v službi, doma, imam popoldanski s. p. in se trudim z vsemi štirimi, da gredo stvari normalno pot, da lahko pomagam svojim otrokom pri ustvarjanju njihovih življenjskih ciljev, da jim ne bo tako, kot je bilo meni. To je moj smisel, ampak oba z možem sva jih naučila, da življenje ni potica, zanjo se je treba nenehno truditi in nič ni samoumevno, nič ne pade z neba!« še pravi Majda, ki je zmogla iz najhujšega potegniti najboljše.
»Kaj za vraga je vplivalo na nas Slovence, da smo tako nagnjeni k samomoru? Je to morda v genih?«
»Kot mama dveh hčera, ki sta v razmiku dveh let naredili samomor, poznam občutek nenadne izgube, celo dveh izgub, in jasno mi je, kaj vse to potegne za sabo, ko te življenje v trenutku spodnese in prestavi v vlogo, za katero niti nimamo izraza. Če otrok izgubi starše, je sirota. Če žena izgubi moža, je vdova. Za starša, ki izgubi otroka, pa sploh ni poimenovanja, ker to ni naravno! V trenutku so se mi zamajali temelji, porušili so se vrednote in smisel obstoja. Vsaka izguba je ranila drugače. Samoizpraševanje je bilo zame tortura, ki sem si jo zadajala mnogokrat, z vprašanji, kaj sem prezrla, česa morda nisem rekla, pa bi morala; kako bi lahko tisto, kar sem rekla, rekla drugače, morda bolj sočutno, ljubeče, razumljivo; na kaj sem bila premalo pozorna, kaj bi še lahko naredila drugače in česa več… na vsa vprašanja sem si odgovarjala z jasnimi zaključki samoobtoževanja in očitanja sami sebi, kar me je porinilo le še v globljo žalost.
Vedno sem se imela za solidno mamo, ki lepo skrbi za svoje otroke in jim je na voljo, kadar me potrebujejo, potem pa kar naenkrat prvi udarec, in ko sem se za silo pobrala, sprejela in bila pripravljena iti naprej, še drugi. Medtem ko me je prva izguba pahnila v žalost, me je druga še najbolj v jezo. Žalost in jeza sta me držali v primežu, dokler nisem zbrala toliko moči in se prepričala, da sem vedno ravnala v najboljši veri in občutku, da otroke razumem ter vem, kaj je zanje dobro. A na koncu sem le človek, ki se lahko tudi kdaj zmoti, kaj prezre, in se stvari odvijejo drugače, kot bi želel. Veliko energije sem porabila tako za premlevanje preteklega kot za tolaženje in dopovedovanje sebi, da nisem kriva za to, kar se je zgodilo,« pripoveduje.
Sočutna podpora
»Ves čas sem se zavedala, da imam okrog sebe ljudi, a to, da z njimi podelim svojo stisko, te ne odpravi. Hčera ni več med živimi. Kar bi mi resnično lahko pomagalo, bi bilo to, da bi se vrnili v življenje. Vprašanja ljudi so se mi zdela včasih neumestna, ker mi je bilo jasno, da me ne morejo razumeti, čeprav bi me želeli. Terapevtom nisem zaupala, ker je bilo v meni preveč jeze, da bi se jim odprla. Moj glavni zdravitelj je bila tišina. Ko je k meni pristopila prijateljica, katere oče je pred leti storil samomor, sem jo imela za močno oporo, kot nekoga, ki vsaj malo pozna ta občutek. Hvaležna sem ji bila, ker ni silila vame z vprašanji. Mnogokrat sva samo tiho sedeli in njena bližina, sočutje, ki sem ga ob njej čutila, sta bila blag obliž za moje globoke rane, ki se nikoli ne bodo popolnoma zacelile. Deformirale so me. Preoblikovale. Nisem več oseba, kot sem bila nekoč. Moje vrednote so se spremenile. Še danes potrebujem veliko tišine in miru. Ne naredim ničesar več, v kar ne verjamem. Veliko stvari se mi zdi nesmiselnih. Ničesar več ne jemljem osebno. Ko sem vse to ponotranjila, mi je bilo lažje.
Nekje sem zasledila, da je pravzaprav vsaka smrt samomor. Ta misel je v meni razbremenila težo samomora. Poglabljala sem se v različna pojmovanja smrti. Poslušala sem zgodbe staršev, ki so zaradi samomora izgubili otroke. Ob tem sem počasi začela dobivati moč in vero v preživetje. Ob branju literature in poslušanju podobnih zgodb sem zasledila, da je ob takih situacijah dobro, če začneš z zdravljenjem notranjega otroka. Tudi to sem poskusila. Začela sem z risanjem mandal, poslikavo kamnov, izdelavo mozaikov in vse to mi je pomagalo, da sem najprej preusmerila svoje misli, obenem pa sem imela občutek miru, da moj um ni begal med vprašanji, na katera nimam odgovorov. Odkrila sem tudi ples pet ritmov, ki odpravlja blokade v telesu, katerih je bilo moje telo polno. Tudi joga pod vodstvom pozorne in sočutne mentorice mi je zelo pomagala, da sem se umirila in osredotočala samo na dih in telo. Tako sem ostala 'pri sebi' – dobesedno in v prenesenem pomenu. Nisem zblaznela. Včasih, ko sem se preveč obremenjevala in sem imela naenkrat preveč obveznosti, nisem bila čisto prepričana, da se to ne bo zgodilo,« razlaga Tadeja, ki je sčasoma ugotovila, da mučenje sebe nima smisla. Da je sama pravzaprav edino, kar v resnici ima.
»Le sebe lahko kontroliram in se odločam, kako sem, kaj želim in kako bom. To spoznanje je delovalo blagodejno. Kot človek sem odgovorna le zase. Od mene je odvisno, ali bom zaradi preteklih dogodkov padla v depresijo, postala žrtev okoliščin, ali bom nadaljevala s pokončno držo in v življenju še kaj koristnega naredila. Včasih mi je še vedno hudo. Težo dejstev ublaži hvaležnost za vse lepe spomine, ki jih hranim kot dragocen zaklad. Tudi izgube so del mene, so moje učenje in izkušnja samospoznavanja. Zato sem tu.«
Asta Vrečko: Očeta sem imela šest let
»Prihajam iz majhne vasi v okolici Celja in v devetdesetih letih prejšnjega stoletja v naši vasi skorajda ni bilo hiše, kjer ne bi kdo naredil samomora. Vendar se v tistih časih o tem ni govorilo. Ko se je zgodilo, se je pričakovalo, da se bodo vsi kar najhitreje vrnili v 'normalno' življenje. Stara sem bila šest let, sestra pa eno, ko se je moj oče odločil na ta način rešiti svoje stiske in obup. Ravno na svoj rojstni dan. Bilo je dva meseca pred začetkom šole. Mama naju je potem s sestro vzgajala kot samohranilka in nama skušala s trdim delom omogočiti čim več stvari. Imeli sva srečo, da smo se o tem očetovem dejanju pogovarjali. V mnogih drugih družinah ni bilo tako. Samomor se je doživljal kot nekaj, kar se pač zgodi in po čemer se je treba čim prej pobrati in o tem ne govoriti, čeprav je bilo veliko sramu. Spominjam se, ko se je to zgodilo sošolcu, kako hitro je šlo mimo, vendar pa v nas ostanejo temni občutki in zaznamovanost. Ko si otrok, ne razmišljaš, kakšne duševne težave, osebne stiske, finančne težave, problemi z različnimi odvisnostmi, male in velike stiske pestijo ljudi.
Težko je tistemu, ki dvigne roko nadse, pa tudi tistim, ki ostanejo z vsemi vprašanji, na katera ni odgovorov, in občutkom nemoči. Spominjam se, da v mojem otroštvu ni bilo psihologov, terapevtov in druge pomoči, na katero bi se lahko obrnili z mamo. Sam si moral skozi vse to. Pozneje, ko je nenadoma v prometni nesreči umrla moja sestra, so vsi občutki znova priplavali na plan. Takrat sem si poiskala pomoč,« je povedala ministrica za kulturo in dodala, da ji o svoji osebni izkušnji s smrtjo najbližjih nikoli ni bilo težko govoriti. O očetu pa je še posebej spregovorila nedavno, ko je tudi sama praznovala štirideseti rojstni dan. Oče več od tega ni dočakal. Ni dočakal, da bi videl hčerki odrasti. Tudi zato ji je hudo. Vendar skuša čim bolj pristno živeti naprej in o tem, kar je preživela, iskreno spregovoriti, da bi s tem mogoče komu pomagala. »Pomembno je, da se o vsem tem zasebno in v družbi odkrito pogovarjamo ter vzpostavljamo socialne in institucionalne mehanizme, ki bodo preprečili občutek brezizhodnosti in pomagali pri vključenosti v družbo, zdravljenju in socialnih kompetencah,« poudari.
Več podobnih zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Jana.
Komentarji