Bila sta enakovredna sogovornika, prvi spontan aplavz je celo požel Mesec, na kar se je Žižek odzval: »Sramota, skorumpiranemu politiku ste prej ploskali!« Gledala sta v prihodnost in si pomagala s preteklostjo.

Kje smo danes, je Žižek želel ponazoriti z grozo, ki se dogaja v Izraelu, in nam zavrtel video, ki prikazuje strašljivo mučenje Palestincev v izraelskem zaporu. Tako grozno je, da naj bi od sedem do osem izraelskih stražarjev pobegnilo od tam in o tem povedalo javnosti. Dobrodošli v peklu! »Vemo, da to delajo vsi, ampak da se o tem tako brezsramno pogovarjajo, celo komiki se o tem šalijo?! To je grozljivo. Kaj se dogaja z utopijo, z razpadom temeljne družbene vezi, da je kaj takega možno? Kot filozof sem zmeden in dajem besedo tebi, Luka.«

Tudi Mesec, kot verjetno večina zbranih v dvorani, je posnetek videl prvič. Kako je mogoče, da se človek obnaša kot žival, o tem je razmišljal krščanski apologet z začetka 20. stoletja Chesterton, je začel Mesec. »Živali imamo za nasilne in brutalne, ampak človek je edina divja žival, ki lahko naredi dobesedno karkoli, kar si zamisli. V tem smislu je naš mentalni ustroj, svet idej, v katerem živimo, tisti, ki upravičuje taka dejanja. Privilegij je, da se lahko pogovarjam s Slavojem, in morda morava začeti s tem, kam je izginil naš optimistični horizont. Zakaj je edini paralelni svet, ki si ga zamišljamo poleg našega, distopija (izraz distopija je nastal kot nasprotje utopije, ki označuje idealno družbo, op. a.)? Bodisi je to tehnološki ali podnebni zlom, vojna, mučenje, kot smo ga gledali – nekako smo vsi pristali na to, da živimo v najmanj slabem od vseh svetov, da so vse alternative slabše in da drvimo na slabše,« je povedal Mesec, ki temeljni politični problem današnjega časa vidi v tem, da si kot družba nismo več niti sposobni zamišljati boljšega sveta. 

Čudni obrat: samo še strah

Zadnji dve leti je kot minister za delo vključen v evropske institucije in opaža, da je prva Evropska komisija pod vodstvom von der Leyen še poskušala z naprednimi zasnovami (zeleni prehod, direktiva o evropskih standardih za minimalno plačo – vsaj 60 odstotkov povprečne), pri pomikanju v drug mandat pa prihaja do čudnega obrata. »Ni več pogleda naprej – o tem, kaj hočemo, ampak je samo še strah. Prvič po letu 1967 se je ukinilo resor za delo in socialne zadeve ter se ga preimenovalo v resor za ljudi, pripravljenost in veščine. Kaj nam to sporoča? V 20. stoletju je bil v socialni državi središče delavec, ta dela in plačuje prispevke za socialno državo – to je prispevek za civilizirano družbo. Iz tega napajamo sisteme, ki nam omogočajo, da imamo vsi enake možnosti – od rojstva do smrti. Evropska komisija je ta resor spremenila; nismo več mi ljudje, zaposleni, tisti, ki bomo gradili svojo lastno prihodnost, ampak okoli nas letijo krize, mi pa moramo biti nanje pripravljeni. Ljudi moramo opremiti, da se bodo lahko s temi krizami spoprijeli. Iz aktivne vloge nas kot gradnikov prihodnosti smo se prepustili temu, da nam prihodnost narekujejo sile, ki jih ne moremo nadzorovati. Zato je prva naloga politikov danes, da se vprašamo: Kako smo se znašli v takem položaju? Kako spet vzeti prihodnost v svoje roke?«

Kdo je danes najslabši fant?

Za Žižka so bila prava utopija 90. leta, ko smo si mislili: zdaj smo tam! »Potem pa se je začelo: 11. september, globalno segrevanje, sedanje vojne, grožnja z umetno inteligenco. In naša reakcija so bile distopije. Luka, bi se strinjal – seveda se moraš! – da se je proces lepo zapletel? Danes smo v brutalnem fevdalizmu.«

Žižek je kot vedno navajal številne primere iz filmov, pri tem ga je malo zaneslo in publika je odtavala skupaj z njim – vedno jo uspe nasmejati – pa je prišel spet nazaj do katastrofe v družbi in njenega razpada. »Ko govorimo o razpadu družbenega, se je začelo s Haitijem, kjer tolpe še zdaj obvladujejo več kot 80-odstotkov države. Država je razpadla. Moja teza je, da marsikje po svetu danes kapitalizem prehaja v fazo, ko se ne more več normalno reproducirati brez ilegalnega nasilnega pritiska, ki pa ga država diskretno podpira ali vsaj tolerira – npr. naseljenci na Zahodnem bregu kršijo izraelski zakon, pa jih država tolerira. Prav tak je primer paravojaške skupine Wagner v Rusiji in 'proud boys' v ZDA. Največji simbol tega, kje smo danes, je moj odgovor na vprašanje neke idiotske ameriške revije o tem, kdo je zame heroj oziroma 'zli fant' našega časa. Pričakovali so, da bom rekel Netanjahu ali Putin, pa sem navedel primer Sudana z nepopisno državljansko vojno. Tam je glavni Hemedti (vodja zloglasne milice, močnejše od države, op. a.), ki izvaža zlato v Združene arabske emirate in hkrati krade humanitarno pomoč, namenjeno njegovim ljudem. To je primer fevdalnega gospodarja, ki obvladuje revni del prebivalstva. Vladajoči bogati mogotci v razvitem svetu, kot sta Elon Musk in Jeff Bezos, so drug tip fevdalizma ... Tukaj smo danes.«

Bomo tudi mi sprejeli oranžno biblijo?

Mesec meni, da živimo v obdobju, ko se zdi, da lahko zdrknemo samo še navzdol. »Po mojem mnenju je prvi tehnološko distopični avtor Frank Herbert, ki je napisal knjigo Dune. Leta 1965 je pogledal nekaj tisočletij naprej v prihodnost človeštva in si jo zamislil takole: ljudje bodo razvili stroje, ki bodo pametnejši od njih, ti stroji bodo ljudem zavladali; med njimi se bo vnela vojna in ljudje bodo to vojno dobili. Ko bodo zmagali, bodo sprejeli novo oranžno biblijo, kjer je prvo pravilo: noben stroj ne sme biti pametnejši od človeka. Tehnologijo, pametnejšo od človeka, pa imamo danes v žepu in ne vemo, kam nas vleče. Utopija je kolektivna težnja – kam si želimo, mi pa smo zdaj ukleščeni med več avtonomnih sil (globalna konkurenca, vojna, tehnologija) – v tem smislu smo v krču. Zaradi tega je še toliko pomembneje, da mislimo na alternative. Danes smo prišli do sem, ko ne verjamemo več v nič, le še sami vase. Pripravljeni smo verjeti v karkoli (to se dogaja trenutno v Izraelu), in drugič, edino upanje, ki nam še preostane, je osebno upanje (nekoč mi bo uspelo, nekoč bom bogat, nekoč bom ... nekaj). Utopija ali alternativa je pa vedno kolektivna, je družbeno prizadevanje,« je povedal Mesec in poslušalstvo mu je spontano zaploskalo.  

Drobni znaki dobrega

Kje so tisti drobni znaki dobrega, se je vprašal Žižek. »Prvič, verjamem v Japonce – leta 1603 se je začelo novo obdobje po njihovi krizi, ko so se 250 let izolirali od sveta, družba je živela v miru, glavne vrednote so postale umetnost, galantnost, zabava. Potem so se morali odpreti zaradi pritiska Amerike. Drugič, bral sem o tem, kaj se dogaja na Kitajskem – ne razumite me antifeministično! – o trendu med 10.000 ženskami, ki jim je uspelo na menedžerske vodilne pozicije. Ugotovile so, da so bile na teh položajih nenehno nervozne, in so se začele spraševati, kaj imajo od življenja. V soseskah srednjega in višjega sloja, kjer vsi garajo kot nori, pa primanjkuje čistilk – to delo je relativno dobro plačano. Na tisoče visoko izobraženih žensk je ugotovilo, da je bolje nekaj ur na dan čistiti in nato živeti v miru. Meni se zdi to pozitiven trend v smislu: mar ni vse skupaj preveč noro!«

Žižek je omenil še en trend, in sicer iz Japonske in še bolj iz Južne Koreje, kjer se mlada generacija umika v neambicioznost. »Prijatelji od tam mi pravijo, da ta umik v zasebnost postaja množičen in je za oblasti čedalje večji problem. Južne Koreje čez 20 let ne bo več. Veste, zakaj? Ker bi morala vsaka povprečna ženska roditi malo več kot dva otroka (Evropa je v tem pogledu že v katastrofi), medtem ko zdaj povprečna ženska v Južni Koreji rodi 0,66 otroka.« Žižek v tem vidi nevarnost, in sicer v reakciji oblasti na to. »Nevarnost vidim v tem, da bo liberalni kapitalizem nadomestil mehki fašizem, zato da bodo ohranili etnično enotno skupnost. Ključni ideolog Kitajske bi recimo rad ekonomsko čudo Amerike, ampak z ohranitvijo tradicionalnih vrednot. Neki kitajski sogovornik mi je dejal, da je konservativni modernist, jaz pa njemu: česa ne poveš, temu pri nas pravimo fašizem!« Konservativni modernizem se Žižku zdi nevaren. »Do kapitalizma so si vse družbe prizadevale za vrhovno vrednoto, ki bo obvladovala to stalno hlastanje po presežku, s kapitalizmom se to zlomi. Več in več – skrajne točke tega sploh več  ni! Ko tega hudiča spustite iz vreče, ni več poti nazaj. Ne verjamem v tak način obvladovanja prihodnosti.«

Če se ne bomo povezali, bo katastrofa

»Če Slovence vprašamo, ali ste zadovoljni s svojim življenjem v Sloveniji, jih bo devet od desetih odgovorilo z da. Če jih vprašamo kolektivno, ali smo zadovoljni s stanjem v državi, smo pa najmanj zaskrbljeni, razočarani ali izrazimo čisto grozo.Prišli smo v razmere, ko je še edina sreča, ki si jo zmoremo zamisliti, osebna sreča, kolektivne si več ne znamo oziroma prihaja v kakšnih utrinkih upanja. Strinjam se s Slavojem, da si bo treba zamisliti, v katere cilje pa bi lahko verjeli in kako bi nas ti lahko povezali, da bi spet postali kolektiv,« je povedal Mesec.

Žižek se ima v tem smislu za komunista, pravi. »Ali ni jasno, da se problemi umetne inteligence, okolja, vojne lahko rešijo samo s povezovanjem?! Sicer se bližamo katastrofi. Nujno je globalno povezovanje.«

Mesec, kako obvladati prihodnost? je Žižek izzval sogovornika. »Trenutna alternativa je problematična. Branko Milanović, srbski ekonomist, pravi, da je svet počil na dva kosa: v sistemu na zahodu naj bi človek v življenju imel toliko možnosti, kolikor je sposoben, v političnem kapitalizmu (na vzhodu) pa imaš toliko možnosti, kolikor imaš političnih zvez in poznanstev, da kam prideš,« mu je odgovoril Mesec in navedel primer doživljanja sistema v Albaniji v osemdesetih, zapora na prostem, ki ga lepo opisuje avtorica knjige Svobodna Lea Ypi. V tisti Albaniji so bili vsi malo lačni, a ker so vsi imeli vse, ni bil zares nihče lačen. Ko je nekdo potreboval, na primer, hladilnik, so ljudje zbirali denar. Za Ypi se je konec sveta začel, ko je ta režim počil (plenjenje, teptanje drugih, boj za moč ...). »Ali smo si zmožni zamišljati solidarnost med ljudmi brez prisile?« nas je vprašal Mesec.

Žižek je dodal, da svoboda potrebuje pravila. »Da postanem to, kar hočem – oprostite, to brez javnega zdravstva in šolstva ni mogoče. Glede na težave in katastrofe, s katerimi se soočamo, liberalna demokracija, kot jo poznamo, ne deluje. Z nekim Kitajcem sem se strinjal, ko je dejal: karkoli že misliš o Kitajski, mi vsaj razmišljamo o pravih problemih. Cinično je dodal, da zato, ker jim ni treba skrbeti, ali bodo zmagali na naslednjih volitvah. Oni mislijo 30 oziroma 50 let vnaprej.«

Upanje so dobri ljudje

Vsi vemo, kaj vse bi bilo potrebno za soočenje z migrantsko in okoljsko krizo, in vsi levičarji upajo, češ ko bo kriza res huda, se bodo ljudje streznili, je navrgel Žižek. »Ne, kaj če se ne bodo nikoli?! Zato sem odkrito za neko omejitev demokracije. Demokratično izvoljen parlament je treba nadzorovati z neko skupino strokovnjakov, ki ima pravico veta in usmeritve. Ne sprašujte me, kako jo sestaviti! Če tega ne bomo uspeli, smo izgubljeni.

Veliki filozof je vendarle končal bolj optimistično, ob omembi prijazne skrbi negovalcev njegovega prijatelja Hanifa Kureishija (znanega angleškega pisatelja, op. a.), ki je postal nenadoma hrom. »Zakaj to delate, skrbite za hranjenje in pomagate pri iztrebljanju, če ste pa slabo plačani? Preprosto, so rekli, ne moremo ga pustiti, da trpi. Po navadi sem ciničen, ampak ob tem pravim: tako imenovani navadni ljudje so lahko slabši, kot si mislimo, lahko pa so tudi veliko boljši. Ljudje niso samo svinje in egoisti, ne, v ljudeh je potencial.«

Več podobnih zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Jana.