"Zadnji dve sezoni mi bosta ostali v bolj grenkem spominu. Lani sem moral zaradi tromboze izpustiti praktično vso sezono. Začelo se je čisto nedolžno, nekega dne sem se zbudil z napihnjeno nogo. Šel sem na urgenco na Jesenicah in takoj so me z rešilcem poslali v Ljubljano, tam sem bil dva tedna na zdravljenju. Najtežje mi je bilo sprejeti dejstvo, da sezona odpade, saj zaradi zdravil, ki redčijo kri, nisem smel smučati. Zdravniki so se bali poškodb, ki bi lahko povzročile notranje krvavitve, jaz pa sem se več mesecev bal, da se ne bom smel nikoli več ukvarjati s profesionalnim športom. Ko človek zboli za trombozo, je preventivna terapija v obliki zdravil dosmrtna. Po šestih mesecih in temeljitih pregledih so se lansko poletje zdravniki odločili, da mi znižajo terapijo, in dobil sem zeleno luč za smučanje. Sezono sem začel z dobrimi treningi, se veselil uspeha na zimski univerzijadi, kjer smo letos lahko tekmovali tudi športniki invalidi, potem pa je januarja sezono spet prekinila zdravstvena težava. Paraplegiki ne čutimo telesa od pasu navzdol, prekrvitev je slabša, bolečin ne čutimo in prepozno sem odreagiral na nastajajočo preležanino, ki je potem zahtevala zahtevno in dolgotrajno zdravljenje. Tri mesece sem preživel dobesedno v ležečem položaju, da se je rana zacelila. Sezona je bila izgubljena, študiju pa sem poskušal brez predavanj nameniti večino bolniške, da bi, ko bom se bom vrnil, kljub izgubljenim trem mesecem opravil čim več obveznosti še v letošnjem študijskem letu," pripoveduje Jernej, vrhunski športnik, ki je tekmoval na paralimpijskih igrah, in študent fakultete za šport. Kljub omejitvam v gibanju mu je uspelo priti na fakulteto, kjer se kalijo bodoči profesorji športne vzgoje, trenerji in drugi športni strokovnjaki. Vpisati se uspe le redkim, saj je treba pokazati veliko (telesnih) in drugih sposobnosti, sprejemni izpit pa je zelo zahteven. In kako ga je uspelo opraviti Jerneju?

"Poznam dosti invalidov, ki so se zaradi tega zapirali vase, meni pa se ni nikoli zdelo, da bi bil kakorkoli drugačen od vrstnikov, le namesto s hojo se premikam z vozičkom. In zato tudi nikoli nisem pomislil, da se ne bi zaljubil ali imel punce. Le pravo je treba srečati."

Prelomnica za prelomnico

»Dolgo so se posvetovali, kakšne izpite naj mi dajo. Potem pa so mi sporočili, da se le malo ljudi ukvarja s parašportom, tako da bi bilo dobro, če bi se nekdo temu posvečal še na akademski ravni, in so me sprejeli,« pripoveduje Jernej, ki mu je novo študijsko leto prineslo tudi selitev od doma in samostojno (študentsko) življenje. Že v prvih dneh študija je spoznal, kako kompleksni so v resnici športi in kakšno krivico "komentatorji s kavča" delajo športnikom, ki res trdo garajo, da se uvrstijo na različna tekmovanja, oni pa jih nemilostno kritizirajo med gledanji prenosov. Vsakega takega bi povabil, naj se pride malo preizkusit. Jernej je predan študent, seveda po programu, prilagojenem njegovim zmožnostim, rad priskoči na pomoč profesorjem pri vajah in z veseljem sošolcem razkrije podrobnosti iz parašporta ter jim pokaže svoje vozičke. Jernej si želi po diplomi delati v športu, vidi se v vlogi kondicijskega trenerja, analitika, v smučanju ali kakšnem drugem športu, lepo bi bilo tudi delati z mladimi. Poleg študijskih obveznosti pridno trenira (paraalpsko) smučanje in si želi, da bi se mu pri tem priljubljenem zimskem športu pridružil še kakšen zagret športnik invalid, da ne bi bil edini član slovenske reprezentance.

Vrtoglave hitrosti

»Že kot otrok sem bil zelo aktiven, z družino nismo bili nikoli pri miru, ves čas smo smučali in hodili po hribih. Športnik je bil tudi moj deset let starejši brat. In prav šport mi je najbolj pomagal po prometni nesreči. Ko sem se v bolnišnici zbudil iz kome in mi je mama povedala, da ne bom mogel več hoditi, sem jo vprašal, ali bom lahko smučal. Tako zelo rad sem imel ta šport, da mi je bilo za hojo čisto vseeno. Sledila je dolgotrajna rehabilitacija. Na URI Soča so mi obljubili, da če se bom trudil pri rehabilitaciji, mi bodo predstavili Gala Jakiča, ki je bil takrat odličen paraalpski smučar na monoskiju. Obljubo so držali, jaz pa sem se tako spet znašel na smučeh. In bilo je super. Hitro sem se privadil 25 kilogramov težkemu monoskiju. To je prilagojen sedež, ki je, kot smučarski čevelj, z vezmi pritrjen na klasično alpsko smučko in omogoča velike hitrosti. Najhitrejši tekmovalci dosežejo več kot 120 kilometrov na uro, jaz pa se po hribu spustim z malo več kot stotimi kilometri,« veselo pove Jernej, ki ga na treningih rado zebe, vendar to potrpi zaradi ljubezni do tega športa, kjer je veliko dosegel. Nastopil je na številnih prvenstvih ter paralimpijskih igrah v Južni Koreji in na Kitajskem. Na tekmovanja potuje s trenerjem, na paralimpijske igre pa je šel s spremljevalno ekipo. V prostem času potuje sam, s svojim avtom.

Mama je bila zahtevna v dobrem smislu

»Hvaležen sem mami, da me nikoli ni 'šparala'. Bila je zahtevna, vendar v dobrem smislu. Želela je, da bi bil čim bolj samostojen in neodvisen. Če je bilo res kaj takega, da nisem zmogel, je naredila ona. Vendar nama je z bratom redno dajala delo: jaz sem moral opraviti stvari bolj pri tleh, brat pa tiste, ki jih jaz nisem dosegel. S tem ko me ni zavijala v vato, mi je naredila največjo uslugo,« se zaveda Jernej. Tako se je veliko lažje navadil na samostojno življenje v Ljubljani, ko mora velikokrat sam poskrbeti zase. S še dvema sostanovalcema živijo v stanovanju Zveze paraplegikov Slovenije in se odlično razumejo. En "cimer" je tudi na invalidskem vozičku, drugi pa je njegov sošolec na fakulteti za šport. Tem za pogovore jim ne zmanjka, vedno si tudi priskočijo na pomoč. »Vseeno pa je za vikende fino iti domov v Hrušico, ki je tudi rojstni kraj Anžeta Kopitarja in kjer smo, ko sem bil še manjši, prijateljsko preživeli skupaj veliko nepozabnih trenutkov. Doma me mama pocrklja tudi tako, da mi kaj dobrega skuha na zalogo še za v Ljubljano,« se muza mladi športnik, ki ga, kljub temu da je preživel težko prometno nesrečo, ni bilo prav nič strah znova sesti v avto in opravljati vozniški izpit.

Sprijaznjen s tistim, česar ne more spremeniti

»Od nesreče je minilo devetnajst let. Dogodka se ne spomnim, se pa dobro spominjam življenja prej in potem. Ko se pogovarjam z vrstniki, imam na svoje otroštvo veliko boljši spomin od njih. Spominjam se vsega lepega, kar smo doživeli s starši, bratom in sestro. Po nesreči pa sem se sprijaznil z novimi življenjskimi okoliščinami. Verjetno lažje prav zaradi svoje mladosti, saj o svojem stanju nisem dosti razmišljal in se ga zavedal. Preprosto sem se sprijaznil z vsemi terapijami, in ko sem prišel domov, je življenje teklo naprej. Ne z nogami, temveč z vozičkom. Vse drugo pa je ostalo enako – tudi moja družba. Prijatelji so me sprejeli takšnega, kot sem, in še zdaj smo zelo povezani v klapi. Zame se je življenje samo nadaljevalo. Prej sem hodil, nato sem se vozil. In tako tudi čisto samoumevno naredil vozniški izpit. Opravil sem ga točno na osemnajsti rojstni dan zjutraj. Če bi padel, bi si ga malce zagrenil, tako pa se je vse poklopilo. Zdaj se vozim s predelanim avtomobilom in grem zlahka po vseh opravkih in obveznostih,« razlaga ta krasni mladenič, ki je predelal tudi očetovo in sestrino smrt. Na Soči je v sklopu rehabilitacije imel psihološko obravnavo, nato pa ni več hodil na terapije.

»Vsake toliko se spomnim na očeta in sestro, vendar se zavem tudi, da tega ne morem spremeniti. Občasno se vprašam, kako bi oče odreagiral v določeni situaciji, a sta mama in brat vse tako dobro nadomestila, da nisem občutil nobenega pomanjkanja. Zavedam pa se, da je bilo mami in bratu zagotovo težje,« je realen Jernej, ki zelo trezno dojema življenje. Kljub vsem preizkušnjam, ki mu jih je pripravilo življenje, se nikoli ni počutil kot žrtev, temveč kot ustvarjalec svojih priložnosti. In verjetno je prav to ključ do tega, da živi običajno in neodvisno življenje. Ki vključuje tudi ljubezen.

Zaradi Taje ni več "kavčselektor"

»Nikoli, že od malega ne, nisem imel nobenih predsodkov. Poznam dosti invalidov, ki so se zaradi tega zapirali vase, meni pa se ni nikoli zdelo, da bi bil kakorkoli drugačen od vrstnikov, le namesto s hojo se premikam z vozičkom. In zato tudi nikoli nisem pomislil, da se ne bi zaljubil ali imel punce. Le pravo je treba srečati. S Tajo sva se spoznala preko Smučarske zveze, na druženjih, ki jih imamo. Osvojila me je s svojo energijo, prijaznostjo, pa tudi odštekanostjo. Saj moraš biti malce nor, da skačeš,« se muza Jernej, ki pred ljubeznijo s smučarsko skakalko Tajo Bodljaj ni dosti vedel o skokih. Bil je bolj "kavčselektor" te panoge, se šali, zdaj pa vidi, da je to res nevaren šport, saj si v zraku brez vsega. "Vendar če to počneš vse življenje, je manj nevarno," razmišlja. Taja mu je približala svet smučarskih skokov. Ker je tudi sama vrhunska športnica, dobro razume njegov način življenja, treninge, tekme in druge obveznosti, saj ima sama podobnega.

Razumeta se, se podpirata in jima je logično, da je treba opraviti vse obveznosti. Zato pa toliko bolj cenita trenutke, ko uspeta biti skupaj. Lepo so ga sprejeli tudi njeni starši, kar mu veliko pomeni. Taja ima zdaj še bolj divji urnik, saj končuje srednjo šolo in jo čaka še matura. Skupaj sta bila na maturantskem plesu in se imela res krasno. "Sam ga zaradi korone nisem imel in sem bil vesel, da sem to doživel. Tajo rad pocrkljam s kakšnim izletom, ne smem pa je preveč razvajati s hrano, saj so smučarski skakalci ves čas pod lupo glede teže. Vesela je tudi kakšne spodbudne besede. Stisniti morava še teh nekaj tednov, potem pa bova poleti končno več skupaj,« je zadovoljen zaljubljeni športnik, ki si želi v smučanju doseči, kar se da, potem pa bo čas tudi za družino.