Vsako pozno pomlad, ko na mariborskem Lentu gnezdijo labodi, se pripeti kakšna drama, ki odmeva skoraj tako kot vojne in naravne nesreče – letos so nepridipravi ukradli tri jajca in labodjega samca. Če jih ujamejo nepooblaščene osebe, jim morda grozi linč. Nekaj podobnega se lahko zgodi v Pomurju, če neprevidnež povozi štorkljo ali jo (kar se je že zgodilo) kakšno teslo ustreli. Niso namreč poškodovali ali ubili ptice, temveč simbol! Pogledala sem na spletno stran mariborske občine, kjer piše, da so »zadnja leta labodi postali del identitete Maribora«. Motite se – labodi so mariborska značilnost že skoraj sto let!
Nekaj vem iz prve roke – stanovali smo v petem nadstropju bloka na Trgu revolucije s prekrasnim razgledom na Lent. Vsako uro dneva smo lahko opazovali, kje so labodi in kaj počnejo, saj je bilo obrežje Drave sprva manj, z leti pa čedalje bolj razsvetljeno. Mama me je v svojih poznih letih vsak dan, ko sem jo klicala, obveščala o stanju na Dravi, včasih se je nabralo tudi po več kot sto labodov. Zdelo se ji je, da ima zaradi svoje razgledne pozicije sveto dolžnost, da obvešča pristojne, če je bilo na labodjem prizorišču kaj narobe. Največkrat je pozimi klicala gasilce, če je opazila, da so se te prelepe ptice ukleščile v led. Ker je imelo podoben razgled na Dravo precej meščanov, so imeli gasilci pozimi dokaj živahno komunikacijo. "Inšpektorji", vključno z mojo mamo, so potem opazovali, ali jih bodo šli reševat, in včasih se je zgodilo, da so labodi po tem, ko je do njih priropotal čoln, odplavali vstran. Ob ledeni ploskvi so le počivali.
Peš do Drave
Kolikor je znano, so prvi labodji par naselili upravljavci znamenitega mariborskega mestnega parka leta 1928. Ženin je sicer za nekaj ur odletel stran, najbrž si je hotel razgledati okolico, a se je vrnil, saj so trije ribniki in bližnja kavarna (iz nje je leta 1953 nastal prav tako znamenit akvarij s terarijem) predstavljali dovolj zanimivo okolje. Obiskovalci kavarne so labode nedvomno hranili, tako kot meščani to počnejo še danes. So pa potem "svojim" labodom porezali konce kril, da niso mogli leteti. Dvomim pa, da so jim rezali krila tudi v šestdesetih, sedemdesetih letih, ko sem jih kot gimnazijka včasih srečevala na mariborskih ulicah. Labode so namreč pozimi z ribnikov preselili v rastlinjake bližnjih vrtnarij, saj niso mogli odleteti na jug. Ko so se pošteno namnožili, so si seveda utrli pot do Drave, kar pomeni, da so jo iz parka mahnili kar peš po Gosposki ulici do Lenta.
Labodi tudi sicer radi pešačijo, težki so od osem (samice) do 12 (samci) kilogramov in so med redkimi pticami, ki so pri takšni teži sposobni leteti. Potrebujejo pa kar veliko prostora za vzlet in tudi precej časa; precej dolgo morajo mahati s krili (v premeru imajo tudi po 2,5 metra), da so se sposobni dvigniti. Ne šinejo torej s tal kar tako. Zato se na krajše razdalje odpravijo kar peš. Ampak ko so v zraku, so hitra in vzdržljiva jadralna letala na dolge proge.
Zakaj jih imamo tako radi?
V mitologiji in umetnosti ima labod zares posebno mesto – otroci smo zrasli ob pravljicah Divji labodi in Grdi raček, mitološka Leda in labod kraljujeta na stotinah slik, kipov in v literarnih delih, balet Labodje jezero ne bo izginil s sporedov, dokler bodo obstajala glasbena gledališča … Zelo veliko besed bi lahko porabila za opisovanje, kaj vse nam predstavljajo labodi, a to raje prepuščam vaši domišljiji. Ljudem, ki živijo z labodi tako kot Mariborčani, pomenijo predvsem živi stik s prelepo mogočno ptico, ki je še zmeraj divja, čeprav se je po svoji volji udomačila med nami. Vse leto lahko opazujemo, kako preživljajo dobre in slabe čase, vročino in mraz, pa tudi poplave in zmrzal. Želimo si, da bi bili tako zvesti, kot so labodi, saj so pari skupaj do konca (tako kot štorklje), gospod in gospa izmenično valita jajca, v gnezdu jih je od pet do sedem. Ko se puhasti sivkasti mladiči izvalijo, se takoj za materjo odpravijo v vodo (očitno bi se lahko ljudje marsikaj naučili od labodov o vzgoji otrok). Letos je ena od poškodovanih labodic poginila, nesrečni oče je odtaval proč (včasih od žalosti poginejo), valjenje jajc pa je prevzela nadomestna mati.
Mariborski Večer hrani v svojih arhivih veliko zgodb, povezanih z labodi, tale je krožila, ko sem bila še otrok. Po cesti ob parku proti Trem ribnikom je s konji peljal voz vinski trgovec. Eden od labodov, ki je ležal v travi ob poti, se je zakadil konjem med noge, ti so prestrašeni zbezljali in sod z vinom se je skotalil po cesti. Trgovec se je šel pritožit v akvarij, vsi smo vedeli, da so tam nekje odgovorni za labode, in pristojni je možaka vprašal, ali je pred enim letom tudi vozil tam mimo. "Je, je priznal. In ste z bičem ošvrknili in poškodovali laboda? Sem, pa kaj, je odvrnil, po cesti da je stopical." In je dobil pojasnilo, da imajo labodi izjemno dober spomin, za dobro in slabo. Ljudi, ki jih hranijo in prijazno nagovarjajo ter od daleč opazujejo njihove mladičke, ne da bi jih ogrožali, si zapomnijo. Prav zato zdaj gnezdijo povsod po Lentu, tudi na precej nenavadnih krajih. In tako kot vsako pomlad se meščani in predvsem prostovoljci, ki skrbijo za labode, prepirajo z občino, ki veselo cementira obrežje Drave ter jim krade življenjski prostor. Ampak občina (ki meni, da so labodi postali del mariborske identitete šele zadnja leta), prisega, da bo pustila dovolj zelenega prostora in da redarji od zadnje kraje laboda in jajc skrbno pazijo na labodja gnezda pred plenilci na dveh nogah.
Je tako težko?
Labodi najdejo dovolj hrane v naravi, zato strokovnjaki za ptice opozarjajo, naj jih ne hranimo. Prostovoljci, ki skrbijo za labode na Lentu, trdijo, da jim je cementiranje obale hudo osiromašilo jedilnik, zato so prisiljeni plavati drugam, tam pa neredko naletijo na divje labode selivce in med obojimi ni kaj veliko prijaznosti. Skratka, hrana je dobrodošla, a ne kakršnakoli. Nikakor ne kruh (to vendar vemo vsi, ki smo kdaj hranili ptice) in nikakor kopičenje vse sorte živil blizu njihovih gnezd, kjer se potem zbirajo glodavci in druga zalega. Prostovoljci pozivajo meščane, naj hrano prinesejo njim, pa jo bodo oni potem delili med labode.
Kar seveda nima veliko smisla. Meščani, še posebej otroci, prav s hrano vzpostavijo stik z labodi. Dovolj bi bilo, če bi namesto prepovedi ob Dravi namestili avtomate s koruzo in drugimi semeni, tako bi lahko za kakšen evro sprehajalci kupili ustrezno hrano. Tako imajo urejeno z labodi na Zbiljskem jezeru (pravijo, da je tam največ labodov na kvadratni meter vode v Sloveniji). Na Lentu je tudi tržnica, kjer bi lahko prostovoljci od kupcev in prodajalcev zbirali primerno zelenjavo za te prelestne ptice. Spomnim se, da je marsikatera solata iz moje nakupovalne košare končala v Dravi, s sinom sva jo trgala na koščke in metala v jato labodov in ne vem, kateri so bili bolj zadovoljni – oni v vodi ali mi na suhem?
Komentarji