Trinajstdnevna drama, ki je izbruhnila zaradi nameščanja sovjetskih jedrskih raket na Kubi, se je končala s kompromisno rešitvijo, ki je sicer v letih neposredno po krizi dajala podobo zmage ZDA in poraza Sovjetske zveze.

Ameriški predsednik John F. Kennedy je 15. oktobra 1962 izvedel, da je sovjetska stran začela na Kubi nameščati jedrske rakete srednjega dosega. Dan prej je ameriško vohunsko letalo U-2 odkrilo in fotografiralo gradnjo jedrskih izstrelišč na Kubi. Sovjetska zveza pod vodstvom Nikite Hruščova je uvodoma zatrjevala, da gre le za obrambne rakete in ne jedrsko orožje, vendar so bili dokazi za Washington dovolj prepričljivi.

Začelo se je javno napenjanje mišic obeh strani, v ozadju pa so potekala intenzivna diplomatska pogajanja, ki so se končala 28. oktobra, ko je Moskva zagotovila, da bo s Kube umaknila vse rakete. Do krize je prišlo zaradi številnih dejavnikov, predvsem pa zaradi mnenja Hruščova, da je Kennedy šibak predsednik.

Kennedy je Američanom in svetu o dogajanju spregovoril šele 22. oktobra. V ZDA so se začeli pripravljati na jedrsko vojno, diplomacija v ozadju pa je tekla naprej.

Najbliže vojni sta bili državi 26. oktobra, ko so ameriške vojaške ladje metale globinske bombe na sovjetsko jedrsko podmornico. Sovjeti so naslednji dan nad Kubo sestrelili ameriško vohunsko letalo U-2.

Za uradni konec krize se šteje 28. oktober, čeprav so Sovjeti rakete s Kube odstranili šele novembra, letala za prenos jedrskih bomb pa decembra.

Kriza je imela tudi nekaj dobrih posledic, med drugim vzpostavitev neposredne zveze med Belo hišo in Kremljem, tako imenovani rdeči telefon. Prav tako je pripeljala do pogajanj in pogodbe o neširjenju jedrske oborožitve.