Ob kako resen izziv trčimo, nam je pokazala že korona, ko smo z veliko težavo sprejemali ne samo količine informacij, ampak tudi dejstvo, da so si bile pogosto nasprotujoče oziroma so bile med njimi lažne, torej dezinformacije.
Posledično smo se težko odločali, čemu slediti, verjeti, zahtevno je bilo zavzemanje lastnih stališč in na njihovi podlagi sprejemanje odločitev.
Ko se je začela vojna v Ukrajini, se je zgodilo enako, zato bi marsikateri Slovenec dejal, da ne razume dobro, kaj se dogaja v Ukrajini. Ne ve, čemu naj verjame, katere vesti, vezane na tamkajšnje dogajanje, so resnične. Katere fotografije so resnične in katere ne.
Človek se bo glede tega moral vse bolj soočati s konceptom dezinformacije, ki je glavna igralka v tej zgodbi, in z njenim prepoznavanjem. Dezinformacija je sicer preverljivo napačna ali zavajajoča informacija, ustvarjena, predstavljena in razširjena, da zavaja javnost, pri čemer ima tisti, ki jo objavi, zaradi nje neke koristi, dosega zastavljen namen, cilj, s čimer lahko povzroči javno škodo.
Otroke je treba naučiti
Evropska poslanka Irena Joveva meni, da bi morala biti medijska izobraževanja del osnovnošolskih učnih procesov.
Evropska poslanka Irena Joveva je nedavno dejala, da bo vse pomembnejša medijska pismenost, »saj vodi v kritično presojo in ocenjevanje pridobljenih informacij ter razlikovanja med tem, kaj je res in kaj ne«. Meni tudi, da bi s tem morali mladino seznaniti zelo hitro; medijska izobraževanja bi po njenem mnenju morala biti del osnovnošolskih učnih procesov.
Zlasti povedne o omenjeni problematiki, kar pomaga pri razumevanju, so besede Saše Dolenca, filozofa, fizika, urednika, pisatelja, prevajalca in novinarja, ki je pred časom na Twitterju zapisal, da lahko »med pandemijo in zdaj med poročanjem o vojni opazimo, da je cenzura prevzela povsem drugačen mehanizem delovanja, kot ga je imela nekoč. Cenzura danes ne poteka več prek omejevanja dostopa do informacij, ampak nasprotno, prek bruhanja množice slabih, neresničnih in navideznih informacij. Na ta način se ustvarja medijski hrup in zmeda, kar ima na koncu enak učinek, kot ga je imela klasična cenzura. Sodobni cenzor se tako ne zavzema več za omejevanje dostopa do informacij, ampak nasprotno, spodbuja objavo člankov, v katerih so zapisane neumnosti, laži in zavajanja. V javnosti se na ta način ustvarja občutek, da je v medijih vse zmanipulirano, da so vsa mnenja enakovredna in se je nesmiselno spraševati, kdo govori resnico in kdo ne. Cilj sodobne cenzure je tako dosežen, ko ljudje ne znajo več razločevati, kaj je res in kaj ni, oziroma ko se poruši zaupanje v avtoritete, ki dejansko nekaj vedo. Izvajalci sodobne cenzure so prav tako uredniki in novinarji, le da informacij zdaj ne prikrivajo, ampak z objavami lažnih, navideznih in nepreverjenih besedil ustvarjajo zmedo in onemogočajo konstruktivno javno debato,« so njegove besede.
»Cenzura danes ne poteka več prek omejevanja dostopa do informacij, ampak nasprotno, prek bruhanja množice slabih, neresničnih in navideznih informacij.« Sašo Dolenc
Kako je to potekalo
Nazaj k pandemiji koronavirusa, ki jo je spremljal val lažnih in zavajajočih informacij ter poskusov različnih akterjev, da vplivajo na ljudi z različnimi cilji. Evropska unija razume oziroma se zaveda te problematike, zato se zelo zavzema za krepitev medijske pismenosti in kritičnega razmišljanja evropske populacije, da bo znal vsak lažje ločiti resnico in lažno novico oziroma dezinformacijo. Evropska komisija se intenzivno ukvarja s spodbujanjem medijske pismenosti, kritičnega mišljenja in digitalnih spretnosti ter organizacije civilne družbe. Zavezala se je h krepitvi usklajevanja med institucijami, mrežami in državami članicami za izmenjavo gradiva za osveščanje in najboljših praks. Posebno pozornost bo namenila ranljivim skupinam, zlasti otrokom in mladim, ki so v večji nevarnosti, da jih zavedejo lažne informacije. Te lahko škodujejo družbeni koheziji, kar se je zgodilo tudi v Sloveniji, in ogrožajo javno zdravje, če govorimo v luči covida in z njim povezanih dezinformacij, ki so marsikomu povzročile osebno škodo.
Navajamo nekaj primerov lažnih novic v zvezi z vojno v Ukrajini in iz časa covida.
Ker so verjeli, so se zastrupili
Oglejmo si nekaj primerov iz časa korone: pojavila se je informacija, da pitje belila ali čistega alkohola ozdravi okužbo s koronavirusom, česar se je nekaj ljudi tudi poslužilo. Dejstvo pa je, da je pitje belila ali čistega alkohola zelo škodljivo. Rezultat: belgijski center za zastrupitve je zabeležil 15-odstotno povečanje števila zastrupitev z belilom. Pogosto smo naleteli tudi na informacijo, da so okužbo s korono povzročile svetovne elite, da bi zmanjšale naraščanje prebivalstva. A znanstveni dokazi so glede tega jasni: virus izvira iz družine virusov, ki jih gostijo živali, med njimi so virusi, kot sta sars in mers. V Sloveniji se je zelo širila, in nekateri so ji verjeli, tudi trditev, da omrežje 5G vpliva na širjenje virusa, kar seveda ne drži. Zaradi teorij, ki nimajo znanstvene podlage, je prišlo do napadov na stolpe 5G. Primerov je veliko.
Enako se nam dogaja v zvezi z vojno v Ukrajini, ki jo spremlja okrepljeno naraščanje števila dezinformacij in manipulacije z informacijami s strani medijev (v to so poleg klasičnih medijev od televizije, tiska do radia všteta tudi družbena omrežja) pod nadzorom ruske države ali z njo povezanih medijev, med drugim s ciljem očrnitve Ukrajine in prikaza Rusije kot ogrožene države.
Kdo je za manipulacijami?
Pri evropski službi za zunanje delovanje (EEAS), znotraj katere deluje tudi posebna skupina za strateško komuniciranje, se med drugim posvečajo prav spopadanjem s tujimi dezinformacijami in manipulacijo informacij. V luči zdajšnje krize pozorno spremljajo trenutne trende in kampanje glede manipulacije informacij, ki se pojavljajo v zvezi z ukrajinsko vojno.
Že lep čas opažajo znatno količino dezinformacij in »osupljivo usklajenost« delovanja zelo različnih virov, bodisi medijev pod nadzorom ruske države ali povezanih z njo oziroma medijev, ki so del tako imenovanega prokremeljskega ekosistema dezinformacij in imajo velik doseg na družbenih omrežjih.
Pri tem ne gre le za vprašanje propagande, ampak za očitno državno organizirano in sponzorirano obliko manipulacije z informacijami, ki vključuje skoraj vse dele vlade, med drugimi službe ministrstva za zunanje zadeve in obrambo, kot tudi povezave z rusko dumo, vključno s poslanci, in ki se širi na zelo usklajen način, je povedal visok uradnik EU, ki ni želel biti imenovan.
Naci in genocid
V Bruslju opažajo tri osrednje sklope prikazovanja glede tega, kar se trenutno dogaja v zvezi z ukrajinsko krizo. Prvi je povezan z vprašanjem obratnega vzroka in posledic, na primer od kod prihaja grožnja, kdo kopiči vojaško silo, opis Ukrajine ali Zahoda kot grožnje in Rusije kot ogrožene države. Drugi sklop, ki je postal izrazit, ko se je kriza še bolj zaostrila, je osredotočen na očrnitev Ukrajine in njenega vodstva, prikazovanje Ukrajine kot propadle države in ukrajinske družbe kot skorumpirane ter zanikanje pravice do obstoja Ukrajine, kar je v enem od svojih nedavnih nagovorov omenil tudi ruski predsednik Vladimir Putin. Tretji sklop pa je povezan z morebitnimi negativnimi opisi, ki jih je mogoče uporabiti kot povod oziroma izgovor ali tako imenovani casus belli za utemeljitev dejanj ali odzivov.
Pri tem je mogoče opaziti tudi določeno retoriko, ki se v zvezi z Ukrajino pojavlja zadnje mesece tako na uradnih ruskih diplomatskih računih na Twitterju, v medijih pod nadzorom države kot tudi pri drugih izvorih dezinformacij. Tako uporaba besed »naci« in »genocid«, ki se pojavljata sicer že ves čas krize, zadnje čase močno narašča. Podobno velja tudi za besedo »begunec«, ki se je omenjala s ciljem prikaza dogajanja kot humanitarne krize, kar po mnenju neimenovanega uradnika EU nazorno kaže, v katero smer se stvari razvijajo.
To niso resnične informacije
Nekaj konkretnih primerov dezinformacij: gotovo se spomnite prizora mlade noseče ženske iz porodnišnice v Mariupolu, ki naj bi jo napadli pripadniki Bataljona Azov. Po poročanju mnogih medijev naj bi nosečnica in otrok v napadu umrla. Kasneje se je izkazalo, da je noseča vplivnica živa, prav tako njen otrok. Neki viri pravijo, da je bila plačana in je bil prizor zaigran z namenom, da se uporabi za propagando.
Svet je s pomočjo Twitterja obkrožila tudi novica o smrti novinarja medijske hiše CNN Bernija Goresa, ki naj bi umrl med ruskim bombardiranjem. To je bila dezinformacija, saj je Gores umrl pred leti v Kabulu, poleg tega na fotografiji ni bil on, marveč neki vloger.
Širil se je tudi posnetek mlajše ženske, ki se poslavlja od vojaka. Prizor naj bi nastal v Ukrajini, vendar je to znova dezinformacija. Slika je namreč posnetek iz enega od ukrajinskih filmov z naslovom The War of Chimeras iz leta 2017.
Iz Ukrajine je prišla tudi vest, da so po umiku ruske vojske iz kijevskih predmestij Buča in Irpin našli trupla več kot 4oo civilistov. Ukrajina in mnoge države so trdile, da so jih ubili ruski vojaki. Rusija pa je ves čas trdila, da to ne drži. Posnetke, ki so krožili, je označila za lažne, kar se je s pomočjo satelitskih posnetkov kasneje izkazalo za resnično. Ameriški časnik New York Times je namreč objavil analizo satelitskih posnetkov Jablonske ulice v Buči. Po primerjavi z videoposnetki s 1. in 2. aprila, na katerih so bila ob ulici vidna trupla, naj bi ugotovili, da je bilo trupel veliko že vsaj tri tedne prej, ko so mesto nadzorovale ruske sile.
Priča smo torej številnim objavam in fotografijam dogajanja iz vojne, ki se nemalokrat izkažejo za izkrivljene, lažne ali napačne. Če potegnemo črto, bi lahko rekli, da je vojna v Ukrajini nedvomno pokazala, da je mogoče kot orožje oziroma sredstvo za dosego ciljev uporabiti celo informacije, pa tudi da v vojni prva umre resnica ... Tako eno kot drugo pa ima obsežne posledice.
Komentarji