Tam bo Orduspor proti Elazigsporju skušal nadaljevati niz neporaženosti, a to verjetno ne bo preveč težko, saj bo klub iz Orduja igral proti zadnjeuvrščenemu na lestvici prve turške lige. Gol vijoličasto-belih bo na omenjeni tekmi skoraj zagotovo branil vratar iz Slovenije, in sicer Sašo Fornezzi, ki se že skoraj devet let potepa po tujini. Najprej je sedem let branil v Avstriji, lani se je nato preselil v Turčijo, kjer navdušuje pod vodstvom slovitega argentinskega strokovnjaka Hectorja Cuperja. Na sedmih tekmah v tej sezoni je Fornezzi prejel le pet golov in vnovič potrdil svoje kvalitete. Kvalitete, ki bi bile marsikje dovolj za mesto v reprezentanci, a doslej Korošec za slednjo ni odigral še niti ene tekme.

Fornezzijeva reprezentančna zgodba je sicer zelo zanimiva. Leta 2008, ko je igral še za Magno iz Dunaja, ga je tedanji selektor Matjaž Kek tik pred začetkom kvalifikacij za svetovno prvenstvo 2010 sicer vpoklical v izbrano vrsto, toda 191 centimetrov visok čuvaj mreže se na povabilo štajerskega strokovnjaka tedaj ni odzval. »Zakaj ni z nami Fornezzija, naj pove sam. Morate zavrteti njegovo številko, nisem hotel preveč razglabljati o tem. Omenil mi je, da so njegove težave pač takšne, da ne more na zbor. Nisem več silil vanj, čeprav je nenavadno, da je bil še dan prej vesel vabila, nato pa je sledil preobrat,« je 1. septembra 2008 povedal Kek, ki je tedaj Fornezzija dokončno prečrtal. Nanj se ni več spomnil in vratarske pozicije so bile rezervirane za druge.

Tudi ko je reprezentanco prevzel Slaviša Stojanovič, se za Fornezzija ni nič spremenilo. Zanj še vedno ni prostora. Pa ga je selektor Stojanovič vsaj poklical in se pogovoril z njim? »Ne,« je bil kratek in jedrnat 29-letnik, ki glede igranja za reprezentanco svoje države dodaja: »Ne obremenjujem se s tem. Če se bodo spomnili name in če bodo ocenili, da lahko na kakršenkoli način pomagam tej reprezentanci, se bom klicu seveda odzval.« Fornezzi torej dresa z državnim grbom še ni dokončno prečrtal, čeprav hkrati drži, da tudi zgodbe s Kekom še ni pozabil. »V prvi vrsti bi rad povedal, da se nisem odrekel igranju za reprezentanco,« pravi Fornezzi in nadaljuje: »Vabilo za kvalifikacijski tekmi s Poljsko in Slovaško sem zavrnil zaradi tehtnih razlogov, ki bi jih razumel vsak. Obenem sem tedanjemu selektorju dal tudi vedeti, da lahko v prihodnosti še naprej računa name.« Toda Kek ni, mesto drugega vratarja je zaupal Jasminu Handanoviču, tretji je bil Aleksander Šeliga. Za Fornezzija pa ni bilo več prostora. »Ko trener izgubi kredibilnost, je z njim težko delati. Pri meni jo je Matjaž Kek s tem, ko je postavil dvojna merila. Ko sem jaz odpovedal udeležbo na reprezentančnem zboru, je nastal problem in nikoli več nisem dobil vabila, ko je za isto akcijo le nekaj dni pred mano odpovedal Jasmin Handanovič, pa ni bilo nobenega problema,« je na to temo, ki seveda ni pozabljena, še pristavil Fornezzi.

Previsoka odškodnina

Nato je pogovor zavil v drugačne, bolj prijetne vode. Dotaknili smo se Fornezzijevih odličnih nastopov na klubski ravni, kjer je pri Ordusporju vratar številka ena - že drugo sezono zapored. V pretekli je klubu pomagal do obstanka med elito, zdaj se bori za naslov prvaka. »Moram priznati, da sem res zadovoljen s formo, ki se me drži, hkrati pa stiskam pesti, da bo še naprej tako. Tudi pogled na lestvico je zares lep. Smo na drugem mestu in še edina neporažena ekipa v prvi turški ligi. Zelo ambiciozni smo, čeprav se glede na proračun in na pogoje, ki jih imamo na voljo, ne moremo kosati z velikimi ekipami, ki se prav tako spogledujejo s prebojem v Evropo. Toda trudimo se in zaradi tega je uprava za trenerja tudi najela trenerja zvenečega imena - Argentinca Hectorja Cuperja,« je dogajanje na klubski ravni opisal Fornezzi, ki je trenutno edini Slovenec v najmočnejši turški ligi, z Ordusporjem pa ga veže še dvoletna pogodba. »Poleti je bilo sicer nekaj zanimanja in nekaj pogovorov, toda Orduspor je postavil preveliko odškodnino in ostal sem, kjer sem. Ni mi žal,« pojasnjuje vratar, ki mu ni žal, da je lani »urejeno« Avstrijo zamenjal za »kaotično« Turčijo: »Turki so pravi nogometni narod, temu primerno tudi vlagajo v ta šport. Toda klubi ne zapravljajo veliko denarja zgolj za zveneče in kvalitetne okrepitve, ampak skrbijo tudi za svoje stadione, centre za trening in tako dalje. Je pa res, da se tudi zaradi tega čuti kar velik pritisk. V Turčiji res nimajo potrpljenja, še zlasti ne do tujih nogometašev. Če niso zadovoljni s tabo, pač pripeljejo drugega nogometaša. Lep primer je naš klub - pod pogodbo smo imeli deset tujcev, a so ostali le trije.«

Fornezziju konkurenco na mestu vratarja delata dva domača nogometaša, ki pa v tej sezoni v prvenstvu nista odigrala še niti minute. »Konkurenca sicer je, toda v bistvu so za tujca večji tekmeci drugi tuji nogometaši, pa čeprav ne igrajo na istem položaju kot ti. V Turčiji je tako, da je lahko na vsaki tekmi v prvi enajsterici šest tujih nogometašev, dva pa lahko sedita na klopi. Tako so v klubu letos poleti za enega od soigralcev sicer odšteli 2,5 milijona evrov, a ker je bila kvota tujcev že zapolnjena, je uvodni dve tekmi začel na klopi,« je opisal koroški nogometaš, ki je nekaj besed namenil še mestu Ordu, kjer živi in si služi kruh: »Leži ob Črnem morju in ima za turške razmere malo prebivalcev, nekje okoli 150 tisoč, tako da je življenje tukaj umirjeno. Ni pa na ravni, kakršno poznamo pri nas. Vendar se počasi dviguje, saj se veliko gradi in vlaga v nove projekte.«

Kriza le izgovor

Čeprav si Fornezzi že dolgo služi kruh na tujem, je še vedno seznanjen tudi s slovenskim klubskim nogometom, ki ga spremlja tudi iz Turčije. »Vsekakor je v prvi vrsti vse povezano predvsem z denarjem, čeprav mislim, da se da tudi v času krize dobro delati. Poglejte Maribor, ki je v teh težkih časih uspel poplačati vse dolgove iz preteklosti, in spomnite se Maribora, ki je v času igranja v ligi prvakov, ko se je trlo sponzorjev in ko je bila zakonodaja dosti bolj prijazna do športa, naredil ogromen minus v blagajni. Zaradi tega bi rekel, da je kriza za nekatere le dober izgovor,« je z zanimivo mislijo postregel 11. decembra 1982 rojeni vratar in nadaljeval: »Menim, da bi morali klubski funkcionarji v prvi vrsti dojeti, da so na pozicijah, na katerih bi morali delati predvsem v dobrobit nogometa, in ne v lastno korist. V klubih, kjer je to urejeno, nimajo težav, drugje pa ...«

Preden se je Fornezzi podal na tuje, je doma sicer igral za Dravograd in Celje, če se bo kdaj vrnil, pa bi bila konec koncev tudi to pridobitev, ki bi pomagala slovenskemu klubskemu nogometu, v katerem je v preteklosti vzklilo nemalo vrhunskih nogometašev. In Sašo Fornezzi je brez dvoma eden teh.