Matej Recer je z nastopanjem kot sicer tudi večina njegovih kolegov začel že v osnovni šoli, s tem pa je nadaljeval tudi v dramskem krožku na srednji gradbeni šoli. »Bili smo zelo lepa ekipa. Krožek je vodil Jaša Jamnik, v njem pa je bilo še nekaj ljudi, ki so ostali v gledališču oziroma so šli potem na akademijo, denimo Tomaž Štrucl, Urška Hlebec in Aljoša Rebolj,« se spominja Matej. Njega sicer pot ni takoj vodila tja. Ker so bila to leta usmerjenega izobraževanja, je bilo namreč treba za katero koli humanistično fakulteto delati diferencialne izpite, tega pa ni hotel. Zato se je vpisal na fakulteto za gradbeništvo, na kateri je predavanja obiskoval zgolj tri tedne.

»Spoznal sem, da ne bo šlo. Na fakulteto sem bil sicer vpisan dve leti. Vmes sem delal na rent-a-carju in končal tiste izpite, za katere sem vedel, da mi bodo na vsaki drugi fakulteti prišli prav, delal pa sem tudi za gledališče. Imeli smo svojo skupinico in v Cankarjevem domu igrali predstave za srednje šole. Na Jaševo pobudo, naj le poskusim s sprejemnimi izpiti na AGRFT, sem to naposled storil in tako končal tam,« razkriva igralec, ki je kariero začel v mednarodno uveljavljeni gledališko-plesni skupini Betontanc, leta 1995 pa se je pridružil ansamblu Slovenskega mladinskega gledališča, ki mu je zvest še dandanes. »Tu mi je fino. Projekti so zelo različni, zato nimaš občutka, da delaš eno in isto. Vsak študij ti sicer nekaj da. Super mi je bilo konec lanskega leta delati Pojedino pri Trimalhionu s srbsko avtorsko ekipo. To je bila res čisto posebna izkušnja. Posebej pri srcu so mi še predstava Fragile! v režiji Matjaža Pograjca, vse predstave s Tomijem Janežičem, mogoče od zadnjih najbolj še ni naslova, vse, kar smo delali z Oliverjem Frljićem, in večina tistega, kar sem delal zunaj gledališča – vsekakor vse delo pri Betontancu, nazadnje pa sem se imel izjemno, ko sva z Gregorjem Zorcem ustvarjala uprizoritev Kako smo prišli do sem? v Momentu in Gleju,« našteva Matej.

Strastni motorist

Njegove igralske stvaritve zvesto spremlja njegova hči Neža Ru, ki sicer ni šla po njegovi poti, temveč se je odločila za kozmetologijo, ki jo študira na VIST-u, fakulteti za aplikativne vede. Mogoče bo pa kdaj ustvarjala masko v gledališču. Očetovo igro sicer vedno pohvali. Letos ga je imela možnost opazovati tudi na snemanju igranega dokumentarca v Črni gori v režiji Nenada Miloševića, in ker so ravno potrebovali še čedno dekle in ker je bila že tam, so si jo izposodili za dva dneva tudi za snemanje. Ob tem sta si na poti tja in nazaj vzela malo več časa. Ker je bilo že proti koncu septembra, pa je nista opravila na njemu tako ljubem motorju, temveč z avtom.

»Z motorjem res rad potujem. Čisto drugače vidiš pokrajino in ljudi. Večkrat se tudi ustaviš,« prednosti popotovanja na dvokolesniku, s katerim je naredil že veliko kilometrov, našteva igralec. Kot večina slovenskih motoristov je začel z Dalmacijo in Dolomiti in odtlej se vsako leto poda na daljšo motoristično turo. Lani je poletno potepanje po Umbriji in Toskani s hčerjo zaradi njene zasedenosti sicer odpadlo, je pa zato s Sebastianom Cavazzo, s katerim se pogosto odpravita kam, oktobra užival na Kreti. »Ujela sva najlepše vreme na svetu, morje je imelo 22 stopinj Celzija, z motorjema sva se sama vozila po cestah, nobenih turistov. Res sva imela veliko srečo,« se zaveda igralec.

Na Bližnji vzhod

Za letošnje poletje ima ambiciozne načrte. Podal bi se rad na Bližnji vzhod, do Irana, vendar mu jih utegne prekrižati pomanjkanje časa. »Da bi izpeljal vse, kar sem si zadal, bi potreboval vsaj mesec in pol,« se zaveda. Zelo rad ima tudi turno smuko in vožnjo s kajakom na divjih vodah, a ju lani zaradi zasedenosti ni užil toliko, kolikor bi si želel. Na smuči mu je še uspelo stopiti, v kajak pa ne. V prostem času rad popravlja računalnike in skrbi za računalniške mreže. »To je dobro za drugo stran možganov,« prednosti tovrstnega dela omeni Matej.

Zastavlja si parcialne cilje

»Vsakič ko grem v nov projekt, si želim, da bi bil dober in da bi dobro naredil, kar moram narediti. Ko sem bil na Akademiji, sem sicer imel neke cilje, kaj bom dosegel do 40. leta, potem pa na to malo pozabiš in tudi nima prav velikega smisla. Fino je, kadar se zgodi dobra predstava in kadar se ti dobro počutiš,« poudarja Matej, ki je trenutno vpet v vaje za uprizoritev TV-mreže v režiji Matjaža Pograjca, ki naj bi jo na odru Slovenskega mladinskega gledališča premierno uprizorili konec aprila. »Predstava je narejena po filmu Network iz leta 1976. Gre za super film. Tudi besedilo je odlično. Matjaž je uprizoritev zastavil zelo tehnično. Naredili bomo studio in bomo tudi snemali. Gledalci nas bodo tako spremljali v živo, kar se bo snemalo, pa bo na nekem velikem platnu za nami.«