Življenje vsestranske temnolaske pa zadnje čase ni bilo pestro le zaradi koronavirusa, ki je pustošil po vsem svetu, temveč se ji je veliko (prijetnih stvari) dogajalo tudi zasebno. »Čeprav so me starši videli v nekoliko bolj 'varni' službi zdravnice in so bili sprva kar pošteno šokirani in zaskrbljeni, ko sem se lotila šovbiznisa, saj se od tega po njihovem ne da živeti, so zdaj pomirjeni, ko me vidijo, kako na odru najdem veliko užitkov in veselja in navsezadnje od tega tudi živim. Pred rojstvom sina Leva sem na odru stala do šestega meseca, ko sem v predstavi pela in skakala, nato pa sem se enako predano kot prejšnja leta delu posvetila materinstvu. Sem namreč dokaj temeljit in študiozen človek, ki rad razišče vse, kar ga zanima,« pove Ana Maria. Malo zaradi staršev, še bolj zaradi sebe pa je pridobivala tudi uradna potrdila svojega znanja: po končani srednji glasbeni šoli, smer klavir in teorija, se je najprej posvetila medicini, a jo je potegnilo v šovbiznis. Odprla je svoj d. o. o., in ker je imela veliko opravka s pogodbami, računovodstvom in drugimi poslovnimi zadevami, je želela tudi nekaj tega znanja, zato je diplomirala iz poslovnega menedžmenta in prava.

Spretno plava v svetu podjetništva

»V svetu podjetništva, kamor spadajo tudi dogodki, česar sem se lotila s svojimi kreativnimi rešitvami, sem se šla kot prava piflarka izobraziti, da lahko samozavestno komuniciram z vsemi, s katerimi se srečujem pri svojem delu, in se laže gibljem v poslovnem svetu. Moram priznati, da je bil kar precejšen logistični zalogaj hoditi na predavanja, delati izpite in še stati na odru. A kjer je volja, tam je pot,« pove Ana Maria, ki prisega na vseživljenjsko izobraževanje in učenje. In tako je tudi po sinovem rojstvu iskala, da bo počela nekaj, ko bo ob večerih lahko doma, da bo svojega fantka dajala spat, saj ni želela zamujati časa z njim. Pa tudi med pandemijo, ko se ni vedelo, ali se bo sploh lahko vrnila na velike odre, pa tudi ker se svet čedalje bolj seli v virtualnega, kar podpira, je ujela kopico muh na en mah – kot mama, ženska in voditeljica z vprašanji, na katera ni našla enostavnih in jasnih odgovorov, podobno pa se je dogajalo tudi njenim prijateljicam, se jih je lotila poiskati. Tako je nastal projekt MamaMaria.

»Nikoli se nisem imela za vplivnico, sem voditeljica in raje predstavljam dobre zgodbe in ljudi. Usedem se s človekom in se pogovorim o vsem, kar zanima mene in druge ženske. Na štirinajst dni se trudim dostaviti zanimivo in koristno vsebino,« razlaga Ana Maria, ki je od nekdaj ženska akcije in reševalka problemov. Je velika navdušenka nad mreženjem, vedno se sprašuje, kako lahko pomaga ljudem. Marsikdo se ne zaveda, da lahko pomaga že s tem, da pozna nekoga, ki je imel podobno preizkušnjo. Zato se udeležuje podjetniških srečanj in mreženj, »da si čim bolje pridemo nasproti, se spoznamo in povežemo ter tako delamo dobro za vse«. Je prava sodobna ženska, ki pa ji je blizu tradicionalni duh. To je prinesla od doma.

Vzgojena v spoštovanju to prenaša naprej

»Osmi marec mi je bil zelo pomemben praznik in mora ostati. Ženske se moramo podpirati, sodelovati, saj smo skupaj zelo močne. Rada se povezujem tako poslovno kot zasebno, med drugim sem tudi v sekciji ženskih podjetnic pri Podjetniško-trgovski zbornici, kjer v kratkem pripravljamo krasen dogodek. V poslu je namreč veliko moške energije in bojevitosti, ženske pa se lahko tega lotevamo drugače, mehkeje, a smo vseeno zelo uspešne. Tako je ženska moja računovodkinja, pa programerka, pa fotografinja … Kako lepo sodelujemo! Oče nama je z mamo dal od malega vedeti, da sva dragoceni in pomembni. Zato se mi zdi 8. marec praznik, ki je predvsem na moških plečih. Mamo so na ta dan vedno čakale kremica in rože, mene pa nekaj sladkega in rože. To je bil najin dan, vsi so nama izpolnjevali želje. Če sva hoteli iti nakupovat, prav, na tortico, tudi prav … Lepo je bilo čutiti, da naju imajo radi in da sva jim dragoceni,« pove temnolaska, ki je nekaj tega prenesla tudi na brata Dušana. Razlagala mu je, da smo ženske bitja mavrice, da imamo lepe in manj lepe dneve, različna razpoloženja in da je to tudi prav. Da potrebujemo oporo, kadar nam nekaj ne gre.

»Postal je krasen človek, ki se je že zelo zgodaj odločil za partnerstvo in družino. Je čudovit mož in oče, vesela sem, da sem tudi sama dodala kamenček v ta mozaik. Nekaj tega spoštovanja in zavedanja dragocenosti ženske pa prenašam tudi na sina. Uživam, ko to predajam naprej. Vesela sem, ko za 8. marec dobim pozornost in presenečenje,« je zadovoljna Ana Maria, ki uživa v vseh pogledih svojega življenja. Luka je res človek, ki mu lahko zaupa in se nanj zanese, pa še krasen očka. In ko jo vprašamo, kakšen je njen sin, kot iz topa izstreli, da radoveden, zvedav in klepetav. Kakšen pa naj bi bil ob tako zgovorni mamici? Pri dobrih treh letih in pol ne samo da vse govori, obvlada neskončno pesmic, ki mu jih mama prepeva čez dan ali zvečer, ko imata svoje rituale. »Zdi se mi, da starši nismo na svetu zato, da 'vzgajamo' otroke, temveč so oni svoje osebnosti, ki jim je treba dati roko in jih popeljati v svet. Saj vem, da mi je zdaj laže to govoriti, ko je še majhen, in ga bo verjetno teže spustiti v odraslost, a si želim dovolj moči, da bom to lahko tudi dejansko storila.«