Alenka Marinič: Bolezen, smrt, staranje - to je življenje, zakaj se tem temam izogibamo?

Študirali ste filozofijo in zgodovino. Kako to, ko pa delate v čisto drugih vodah?

V srednji šoli se mi je zdelo, da bi morala študirati nekaj, kar bi mi razširilo splošno razgledanost. V bistvu sem vpisala zgodovino in umetnostno zgodovino, a na slednjo nisem prišla, zato filozofija. Potem sem se želela prepisati na umetnostno zgodovino in sem jih v referatu prepričevala, da vem, kaj hočem, a so mi odvrnili, naj še malo počakam. Filozofija mi je postala všeč in sem jo dokončala, zato očitno nisem tako dobro vedela, kaj hočem. (smeh)

Za zgodovinarje in filozofe velja stereotip zelo resnih oseb, vi pa ste klovnesa.

(smeh) Po svoje se od teh ljudi res pričakuje resnost, a zdaj se v filozofiji tudi veliko ukvarjajo s komedijo in komičnim, na primer Gregor Moder, Alenka Zupančič, tudi Slavoj Žižek. Zdi se mi, da je to področje trenutno kar zanimivo za filozofska raziskovanja in razmišljanja, kaj in zakaj je nekaj smešno, seveda bolj iz akademskega in teoretskega vidika. Filozofija torej le ni tako daleč od tega, kot se zdi na prvi pogled.

Ste želeli postati profesorica?

Ne, že pri šestnajstih letih sem se začela ukvarjati z gledališčem, ki me je zelo zagrabilo, in sem si to želela početi. A se mi je zdelo, da potrebujem še neko rezervo, za vsak primer. Nisem imela načrta, kaj bom po študiju dejansko počela, v bistvu sem si želela, da bi živela od gledališča in igranja, a se mi je zdelo to zelo optimistično mišljenje; zato rezerva.

Na AGRFT pa niste poskusili?

Nekaj časa sem razmišljala o tem, a sem na koncu presodila, da tam ne bi dobila znanja za tip gledališča, ki me je res zanimalo. AGRFT je odlična igralska šola, a mene je zelo zanimal preplet vseh aspektov gledališkega ustvarjanja: da si hkrati igralec, režiser, producent, da si tudi kot igralec zelo avtorsko vpleten … Bolj celostno delo torej. Na akademiji se igralci urijo za bolj klasično dramsko gledališče, kjer te pri igri precej usmerja režiser. Tam je igralec igralec. Jaz pa izhajam iz improvizacije, kjer igraš in obenem pišeš ter režiraš prizor. To je malo drugačen pristop in tip teatra, kot ga lahko dobiš na akademiji. Pa tudi fizična igra me je zelo zanimala, šola francoskega pedagoga Jacquesa Lecoqa, kjer gre za zelo specifičen igralski trening. Precej tehničen in v nasprotju s Stanislavskim, ki je veliko bolj vplival na tip igre v klasičnem, realističnem gledališču. Po tej tehniki igralec začuti, kaj lik čuti, in igra, recimo temu, iz noter navzven. Pri Lecoqu pa je ravno obratno. Tam preučuješ, kakšno je telo nekoga, ki je na primer žalosten, in poskušaš to čim bolj posnemati navzven. Nato pa začutiti, kako se lik počuti navznoter. Saj rezultat je na koncu enak, samo pot je drugačna. Meni je druga metoda veliko bližje. Zelo sem vesela, da sem poiskala šolo in učitelje, kjer sem lahko ta pristop dobro spoznala in se izurila v njem.

Kje ste se šolali?

Mednarodna šola fizičnega gledališča Helikos v Firencah. Moj glavni mentor je bil Giovanni Fusetti, nekdanji Lecoqov asistent in učitelj na njegovi šoli do Lecoqove smrti.

Glede na povedano sklepam, da ste bolj opazovalka kot iskalka v sebi?

Ja, opazovanje ljudi, narave in okolice me zelo navdihuje. Velik del Lecoqove metode izhaja namreč prav iz posnemanja, mime (ne pantomime), da posnemaš naravo in ljudi okoli sebe ter se iz tega učiš kreirati odrski material. Prav tako se veliko naučiš o sebi. Stvari te namreč po navadi privlačijo z namenom.

Kdaj ste se prvič srečali s fizičnim gledališčem in kako našli to šolo?

Prvič sem fizično gledališče spoznala na delavnici, organizirani v okviru Ane Desetnice. To se mi je zdelo čudovito, odprlo mi je popolnoma nov in velik svet. Potem sem veliko delovala na področju improvizacijskega gledališča s kolektivom Narobov, kasneje postala še klovnesa pri Rdečih noskih, ki so povezani z mednarodno organizacijo Rote Nasen International s sedežem na Dunaju. Ko sem bila tam na neki delavnici, je eden od pedagogov nekomu razlagal o treh trenutno zanimivih šolah fizičnega gledališča, jaz pa sem vlekla na ušesa. (smeh) Ena od teh šol je bila Helikos. Nekdo išče, drugi najde.

Verjamete, da se zgodi, kar je namenjeno?

Ne verjamem v usodo ali naključja, bolj v to, da če nekaj hočeš, se moraš za to potruditi. Nihče ne bo naredil ničesar zate, če ne boš najprej naredil tega sam. Sem bolj praktičen, prizemljen tip.

Rdeči noski so zelo posebni klovni, kajne?

Nastopamo v zelo specifičnih okoliščinah, po bolnišnicah, domovih za ostarele, ustanovah za otroke s posebnimi potrebami, centrih za begunce … Klovnovstvo je tu v drugi vlogi, ne samo umetniški. Redno imamo supervizije in izobraževanja, kjer predelujemo stvari, ki sem nam zgodijo pri delu, preverjamo, kje so meje in zakonitosti našega dela in podobno. Zelo nam pomaga tudi povezovanje z osebjem, tako da vemo, v kakšno okolje pridemo, kako lahko s svojo prisotnostjo dodatno podpremo njihovo delo.

Verjetno morate zelo začutiti te ljudi, pred katerimi nastopate?

Moraš jih, da začutiš, v kakšno situacijo prideš, da lahko potem iz tega nekaj zgradiš. Če prideš na primer v sobo, kjer je otrok prestrašen ali se ne počuti dobro, ne bi bilo primerno, da delaš nekaj glasnega ali agresivnega. Spet drugič pa situacija lahko kliče po nečem bolj igrivem.

Bobo

Klovnesa pri Rdečih noskih je že petnajst let.

So Rdeči noski poslanstvo?

Prej bi rekla, da so poklic. Da me to kliče, ne da sem poslana. Zagotovo pa tega ne moreš delati mimogrede ali na pol.

Srečujete se tudi z zelo hudimi zgodbami. Verjetno je precej duševno naporno?

Včasih je res naporno, je pa tudi zelo lepo; to je del tega poklica. Moraš biti odprt in čuteč za te stvari. Pomaga, da smo vedno v paru, vedno imaš ob sebi klovnovskega partnerja, ki ti nudi oporo. Veliko časa namenjamo temu, da stvari predelamo in jih tako lažje nosimo s sabo. Včasih se počutim zelo hvaležno, da je moje delo lahko prisotno v tako različnih kontekstih, to me zelo bogati.

Pri Rdečih noskih ste že petnajst let. Se je v tem času vaš pogled na bolezen, smrt, staranje ... morda kaj spremenil?

Zagotovo, predvsem na staranje. Po eni strani te stvari lažje sprejemam, po drugi pa sem bolj prisotna v teh situacijah in jih ne odrivam – to je življenje, zakaj se tem temam tako izogibamo? To je nekaj najbolj naravnega, tja gremo vsi. To me bogati kot človeka in kot ustvarjalko – ustvarjalci smo tu tudi zato, da razmišljamo in občutimo stvari, ki jih drugi morda nimajo časa ali jih celo nočejo. Saj jih tudi sama včasih nočem, to je normalno.

Ana Monro

Eno od njenih polj ustvarjanja je tudi ulično gledališče.

"Seveda bom šla na volitve, a ne bomo šli vsi?"

Ste klovnesa, ulična ustvarjalka, improvizatorka … Se kdaj srečujete z očitki, da to sploh ni resna umetnost, resno igranje?

Tudi kdaj, a redko, ker sem obkrožena z ljudmi, ki tudi to delajo ali poznajo. Zagotovo so prisotni ti predsodki, ampak od ljudi, ki stvari morda ne poznajo od blizu. Po drugi strani pa je to lahko tudi neka moč ali prednost, da te ne jemljejo preresno, ker imaš vedno v rokavu skritega aduta: narediš nekaj resnega in presenetiš. (smeh)

Sta hčerki podedovali vaš talent za igro?

Zagotovo sta doma obkroženi z gledališčem in umetnostjo. Ker sva oba z možem neodvisna ustvarjalca, je doma kup kostumov in rekvizitov – nekateri spominjajo na igračo ali celo so igrača, pa jima ni čisto jasno, zakaj se s tem ne smeta igrati. (smeh) Kaj ju bo veselilo v življenju, pa je še prezgodaj napovedovati.

Hčerki gledata oddajo Kaj dogaja?

Ja, seveda, gledamo skupaj. Podrobnosti sicer ne razumeta, je pa zanimivo, kaj jima je všeč – včasih nekaj, česar ne bi pričakoval. Z otroki je zelo lahko preveriti nekatere stvari, na primer dinamiko oddaje. Če je zanimivo otrokom, bo zelo verjetno pritegnilo tudi odrasle.

Adrian Pregelj/RTV

S Tilnom Artačem vodita satirično oddajo Kaj dogaja.

Kako blizu vam je satira?

Užitek mi je delati satiro s takšnimi scenaristi, besedila so super, redko delam s predlogami, a je fino, ker struktura že sama po sebi stoji, ti pa dodaš samo še svoje delo, se lahko posvetiš le igri. Že pred tremi leti sem delala z Jako Andrejem Vojevcem predstavo Trumpf v rokavu, ki je bila zelo satirična, in sem zelo uživala. Morda tudi zato, ker me spominja na norost commedie dell'arte in ima močan tekst.

Zakaj je satira, sploh v današnjih časih, pomembna?

Meni se zdi pomembna, ker prinaša neki sprostitveni element, da niso vse stvari tako resne, kot so v resnici, da sprosti napetost, da se ne nehamo šaliti na račun tega, kako je, da vidimo življenje tudi iz komične plati.

Se znate šaliti na svoj račun?

To je bistvo klovna, vsaj na način, kot se ga lotevam.

Ampak ko ste klovnesa, ste pod masko?

Zaradi tega si lahko močnejši: maska ne govori zares, čeprav govori velikokrat resnico.

Ste samozaposleni v kulturi. Kako ste preživeli zadnji dve leti?

Bilo je težko, zaradi pomanjkanja dela in zaradi nezmožnosti izražanja. Pogrešala sem nastope pred občinstvom. Nekatere stvari so se ustavile, nekatere se tudi sploh ne nadaljujejo. Veliko inštitucij se je tudi zaprlo, veliko ljudi je šlo na druga področja, nekateri festivali so izginili … Zagotovo ne začenjamo, kjer smo končali, situacija se je zelo spremenila. Res težko in čudno obdobje, a še smo tukaj, nekako nam ga je uspelo prebroditi, in to je super.

Ostajate optimistični?

Gremo naprej, kaj pa naj? Dalje, dokler še gre.