Odkar vem zase, vem tudi za Čuke, je nekdo napisal na spletu, in to velja za številne med nami. Prekaljeni mački še vedno vadijo, da ne bi kdo mislil drugače, in za jesen pripravljajo nove pesmi. Ustvarjalna žilica v Jožetu ne popusti, novi komadi v njem kar tlijo. Lahko se ob tem, da je mnogo komadov napisanih za otroke, vzvišeno namrdnete – tega je vajen – a to so odzivi zgolj tistih, ki nimajo otrok ali zanje še niso ustvarjali.
Ste še taki norci, da imate po štiri ali več špilov na dan?
To leto imamo tri sobote s tremi nastopi. Ne bom dejal, da smo se nekdaj izčrpavali, ampak v resnici v prvih letih delovanja nismo hoteli izpustiti nobenega nastopa. Ne zato, ker bi hoteli tekmovati z drugimi, ampak smo si preprosto rekli: dajmo to leto stisnit, vprašanje je, ali bomo po Rdeči mašni še ustvarili kakšno uspešnico. Morda je to naše zadnje leto ... Potem so prišli Krokodilčki in je bilo noro. Pa smo si mislili, samo še to leto zdržimo ... Pa so prišli Zobar pa Kavbojci in Indijanci - pa je bilo zopet noro dve ali tri leta. Ker smo si iz leta v leto govorili, to leto še bomo na polno, nas je zapustil prvi član (klaviaturist Marjan) – kar ni in ni prišlo leto z manj nastopi, Marjanu so se pa medtem rodili že štirje otroci. Ker je imel dovolj nomadskega življenja in nenehnih »izrednih razmer«, je po desetih letih od Marjanovega odhoda odšel še Marko. Naslednja menjava je bila potem spet čez deset let, ko je pri 60 letih šel v penzijo Vinko in nas vprašal: a mislite še vedno takole naprej?
Je bil prisoten tudi strah, dvom o prihodnjih uspešnicah, češ, saj ta uspeh ne more tako dolgo trajati?
Tako je. Vsi so mislili, da imamo pač začetno srečo z uspešnicami, in tako smo mislili tudi sami. Morda nas je bilo res takrat tudi strah, da bo vsega tega luštnega konec. Ne samo da smo imeli veliko nastopov, tudi mediji so nas sprejemali z odprtimi rokami. Mi smo tisti, ki smo v samostojni Sloveniji prodali največ zgoščenk in kaset. Dobesedno vsaka družina je imela vsaj eno našo kaseto in ljudje so znali cele albume na pamet. Zadnjič je prišel k nam gospod, ki mu bomo igrali na 40-letnici, in nas je prosil, ali bi lahko igrali tiste skladbe, ki jih ima na kaseti – ampak tudi v prav takem zaporedju! Tako kot so jih z družino poslušali, ko so se peljali na morje. Čeprav s tiste kasete igramo danes samo še pet skladb, smo mu obljubili, da se bomo naučili tudi preostale. Premišljevali smo o tem in se odločili, da bomo vsake toliko spet na novo posneli katerega od naših starih, skoraj pozabljenih komadov, ki so nam jih »spodnesle« večje uspešnice.
Cele generacije so odraščale z vašo glasbo ...
Ravno pred kratkim smo se pogovarjali z direktorico nekega podjetja in mi je pokazala, da je imela celo sobo polepljeno z našimi posterji in celo članki iz revij, takrat sta bila popularna Antena pa Stop. Tudi iz Jane ... Spomnim se, da je prav Jana zagnala polemiko, ali bodo Čuki prvi moški obraz, ki se bo pojavil na Janini naslovnici. Tudi takratna urednica Bernarda Jeklin nas je imela precej rada. Čeprav smo se z njo pravzaprav le bežno poznali, nam je z Zanzibarja, kamor je odpotovala v časih, ko potovanja še niso bila tako dosegljiva, poslala razglednico s pozdravi. Ker smo imeli ravno hit Zanzibar. In veste, kakšen naslov je napisala? »Čuki, Ljubljana, Slovenija.« Pa je kartica prišla k nam domov, še danes jo imam! Pa niti iz Ljubljane nismo! (smeh) Čez nekaj let smo se srečali in nas je vprašala, ali smo jo sploh dobili.
Omeni ste, da je bila glede glasbe včasih veliko večja evforija?
Spominjam se dolgih vrst pred trafiko, ko so ljudje čakali na kakšen članek o Čukih ali pa že mesec pred izidom plošče o tem spraševali v prodajalnah. V enem dnevu smo dobili tudi po 750 na roko napisanih voščilnic, denimo za moj rojstni dan. Poštar je na moj naslov prišel kar trikrat v istem dnevu zaradi take obilice pošte. Podobno evforijo smo Čuki doživeli, ko je pred 16 leti naš član postal Jernej Tozon, sicer ima pa vsak član skupine svoje oboževalce. Sicer pa tako kot danes niso vsi spletni komentarji prijazni do Čukov, so prihajala tudi takšna pisma. Ampak Čuki ne brišemo negativnih komentarjev, razen če so nestrpni – do drugih. Dvakrat ali trikrat sem moral posredovati, ko so omenjali domobrance in partizane, čeprav sem jasno povedal, da v pesmi o Indijancih in kavbojcih (»Eni beli, drugi rdeči ...«) ne govorim o tem. To je skladba iz leta 1995, mi pa se še vedno s tem obmetavamo?! Na stvari, ki ljudi delijo, sem pa izredno občutljiv. S kritiko na svoj račun sploh nimam težav. Da grem komu na živce, dojemam kot nekaj normalnega. Tudi meni je lahko nekdo, ki ga vidim na televiziji, pa ga osebno ne poznam, nesimpatičen. Ljudje imajo pravico, da me ne marajo. K sreči pa se je v teh 36 letih izkazalo, da nas, Čuke, ima večina kar rada.
Jože Potrebuješ
Poleg množice skladb imate tudi ogromno takih zgodb. Že dolga leta pišete dnevnik ...
To so taki rokovniki, v katere gre vsak dan od pet do sedem alinej na roko drobno napisanih dejstev – v modri barvi, z rdečo pa zraven opišem še svoje občutke. Tako lahko za 25 let nazaj točno povem, kakšen špil smo imeli na primer v Rušah. Sicer ne vem, kdaj bom to prebiral, si pa predstavljam, da se bom nekoč kot stanovalec doma za starostnike srečal z nekom, s katerim so se nama poti že križale, oba bo pestila pozabljivost, pa bom potegnil tiste svoje koledarčke na plano in bova, sedeč na svojih posteljah, razčiščevala, kje in kaj se je zgodilo. Ker jaz bom imel dokaze! (smeh)
Telefon vam nenehno zvoni, menedžiranje časa vam torej ne dela težav?
Zadnje leto ne snemam več televizijskih oddaj in zame je to idealno: konec tedna špilam, čez teden pa se lahko kakšen dan tudi naspim. Največja hiba mojega življenja je, da sem prvih 35 let naokoli hodil malo »zadet« – pa ne zaradi alkohola, ampak zaradi nenehne neprespanosti. Za to mi je najbolj žal. Preveč neprespanega časa imam na grbi ... Danes poudarjajo pomembnost zdrave prehrane in kakovostnega spanca – za prvo pri nas poskrbi Andreja, neprespane noči bi se pa morale nekje poznati, ampak sem se na srečo vedno veliko ukvarjal s športom, tako da me je morda to reševalo. Kakšen čas je danes? Čas travm, izgorelosti. Pri vsem delu moram potrkati, da se mi kaj takega ni zgodilo. Po vsakem decembru, ko smo imeli včasih tudi po 50 špilov, jaz pa še snemanja oddaj, sem januarja prvi teden takoj obležal. Hvala bogu, da ni bilo kaj hujšega.
Kakšne menažke z zdravim obrokom ne nosite s sabo na veselice?
Ne, to ne, smo vsejedi. Je pa res, da pri Čukih alkohol sploh ne pride v poštev. Že od nekdaj tako živimo.
Vi osebno ste tudi poseben primer abstinenta – do 33. leta namreč sploh niste pili alkohola, zdaj s kom tu in tam nazdravite. Ste se za to morda odločili zaradi kakšne slabe izkušnje v otroštvu?
To ni tako slaba poanta, res je, na napakah se učimo in na srečo ne vedno na svojih. Drugič, zdi se mi nedopustno in nepredstavljivo, da ljudje najlepše trenutke doživljajo opiti. Tega sploh ne razumem. Zakaj bi bil človek v najlepših trenutkih, ko imaš pod sabo 2000 rajajočih ljudi, tako pijan, da še zase ne bi vedel, kaj šele za vse duše spodaj? Tudi ne razumem, da ljudje seksajo – kar je nekaj najlepšega – pijani?! Zakaj? To pa ja hočeš doživljati pri polni zavesti! Pijanščine v osnovi ne razumem. Čeprav se komercialno ne sliši preveč dobro, ker se uspešnost dogodka meri tudi po prodani pijači – sem zelo ponosen na občinstvo Čukov, saj na naših špilih nikoli ni kakšnih izgredov.
Mislite na pretepe?
Včasih smo igrali na nastopih, kjer so se proti koncu dve dolini vedno stepli, na primer Selška in Poljanska dolina. Že na začetku so nam povedali, da se bodo okoli druge ure stepli, to je že del folklore. Ko smo prišli mi, sem bil na dogajanje v občinstvu še posebej pozoren in sem tistega, ki je iskal težave, povabil na oder, češ, dajmo eno skupaj zapet. Pa malo sem se pohecal, da katera ga bo pa marala, če bo v pretepu izgubil zobe. Takih pretepov je bilo pred 30 in 40 leti veliko, veselice so bile stičišče fantovskih bojev. Na srečo je to šlo mimo. Ljudje, ki hodijo danes na veselice, so drugačni – to so že napol koncerti. Me pa žalosti, da mladina danes vedno manj pleše, sploh fantje so malo preveč trdi.
Tudi vaš prvi mladostniški bend se je imenoval Alkotest, v njem ste igrali trije mladi abstinenti. To je bilo za tiste čase pravzaprav nekaj revolucionarnega!
Za enega smrkolina tam s podeželja, kjer je liter na mizi nekaj običajnega, je to morda celo pogumno. Takrat sem po lokalih vedno naročal gosti sok s smetano – zanalašč! In so me vsi gledali. Že takrat sem bil malce poseben. (smeh) Hotel sem pokazati, da se da živeti in imeti fino brez alkohola.
Jože Potrebuješ
Morda ste malce posebni tudi po tem, da vaše družine nikoli niste »skrivali« pred mediji. Vas medijska pozornost nikoli ni motila?
Ne, žena Andreja je rasla skupaj s Čuki in točno ve, kakšno je to življenje – v najbolj svetlih in malo manj svetlih trenutkih. Kaj vse je doživela in preživela, ko me ni bilo doma po cele dneve (in noči), tudi po 250 dni v letu! Tudi zaradi domačih ne pijem alkohola – si predstavljate, da bi bili v skrbeh še zaradi tega, ali sem šel pijan za volan ali ne?!
Prvorojenka Petra se je rodila pred 26 leti in Andrejine nosečnosti nismo obešali na veliki zvon. Žena me je čakala na stopnicah, ko sem se ob šestih zjutraj vrnil s špila, pa sva šla rodit. Ob devetih je bilo dete zunaj, deset minut pozneje pa so na neki radijski postaji že objavili, da se je rodila Petra Potrebuješ. Sploh ne vem, od kod je to prišlo. Ampak to je za nas nekaj običajnega, nikoli nismo komplicirali, nikoli nisva skrivala otrok, zakaj pa bi?! Punci sta ob tem odraščali in nikoli mi ni nobena ničesar očitala. Najmlajša je bila stara dva meseca, ko sta nas Robert in Meta iz oddaje Pod klobukom prosila, ali bi prišli v goste, pa smo šli. Kakšne otrokove pravice, o tem res nismo razmišljali! Ko smo napisali pesem Mi gremo pa na morje, je to bila pesem za Evo, ker se je ravno učila plavati.
Ta »premik« k otroškim pesmim se je zgodil namerno? Ker prej smo otroci pač peli vaše pesmi, namenjene vsem.
Naše prvotno občinstvo je bila mladina, še posebej punce – v veliki meri zaradi Marka. Ustvarjali so se celo tabori: ene so bile za Marka, druge zame. Revija Lady je zagnala celo akcijo – glasovanje: ali ste za Marka ali za Jožeta? Nam se je zdelo zabavno. Sprva nismo mislili pisati za otroke, a po naših uspešnicah, ki so jih peli tudi otroci, nas je k pisanju uvodne špice za televizijsko igrico Hugo povabil Mito Trefalt. Rodila se je uspešnica in otroci so bili navdušeni. Ko smo tisto prej omenjeno »družinsko« pesem Mi gremo pa na morje zaigrali na veselici, pa tega ni bilo mogoče zaustaviti. Ker so me otroci in mladina od nekdaj zanimali, sem tudi opazil, da po Radovednem Tačku ni bilo nobene dobre oddaje za otroke. Tako sva s prijateljem akademskim slikarjem Igorjem Ribičem Milanu Deklevi, takratnemu uredniku, ponudila koncept oddaje za otroke in smo se dogovorili za 32 oddaj. Letos ima Ribič Pepe že 17 let in generacije otrok so rasle z njim, rojevale pa so se tudi vedno nove otroške pesmi, povprečno tri na leto. Kaj mislite, kateri je najbolj gledani slovenski videospot na Youtubu? Ko ko ko od Čukov z več kot 16 milijoni ogledov! V neki majhni Sloveniji. Ko bi vi videli, kakšna pisma nam pišejo vzgojiteljice pa starši, ki se nam zahvaljujejo! Mamica deklice, ki so jo morali dve leti in pol vsak dan voziti na infuzijo, nam je povedala, da brez naših pesmi ne bi zdržali: šele ko so deklici zavrteli Ko ko ko, se je umirila. Zaradi takih zgodb je vredno!
Komentarji