Mikiju sem rekla, da bo najin odnos funkcioniral samo, če bosta imela z nekdanjo ženo lepe odnose

Ampak če Tanji prisluhnemo in ji vsaj na kakšnem področju malo sledimo, gotovo ne bomo obžalovali.

Rekli ste, da pesem zdaj pojete drugače. Kaj je še ta izkušnja spremenila pri vas? So se spremenile vaše prioritete?

Prioritete pa še kaj! Pravzaprav te vsaka izkušnja spremeni, vsak človek, ki ga spoznaš, vsak pogovor, ki ga imaš ... kaj šele resna bolezen. Zdaj živimo še bolj intenzivno kot prej, pa nam že prej nikoli ni bilo dolgčas. In zdaj se še bolj vsega zavedam, še bolj ljubim, še bolj spoštujem, še bolj močno doživljam … In kar je najpomembnejše, še bolj glasno pojem Zaljubljena v življenje! (smeh)

Zdravljenja še niste zaključili. Kako se počutite?

Počasi sem v zaključevanju teh dodatnih preventivnih kemoterapij – junija bo zadnja. Biološka zdravila pa naj bi jemala še dve leti. Počutim se dobro. Kakšen stranski učinek je, ampak nič takšnega, da ne bi normalno funkcionirala in sproščeno živela. Zjutraj sem sicer bolj trda, tako da se do kopalnice premikam kot kakšen robotek, a se sklepi hitro spet ogrejejo in je nato lažje.

Bolj čutim telo, saj včasih tudi malo boli, ampak normalno hodim in se premikam. Včasih pač malo bolj počasi in bolj okorno, a nič zato. Verjamem, da bo tudi to minilo. Zaradi terapije imam rane na prstih nog, zato hodim naokrog v sandalih, ker ne morem obuti zaprtih čevljev, saj koža poka in to seveda boli. 

Verjetno pa bi več vaših kolegic to poskušalo prikriti …

V to, kako bi v takšnih okoliščinah ravnali drugi, se ne spuščam. Nekdo tako, drugi drugače, saj smo si različni. Meni se zdi najbolj pomembno, kako človek vidi in dojema samega sebe, in ne, kako te vidijo in dojemajo drugi! Torej ne, kaj si ti misliš o meni, ampak kaj si jaz mislim o sebi! To je zame najpomembnejše.

Sicer pa se, kar zadeva noge, veselim toplejših dni, ko bom brez nogavic, saj se bodo rane tako bolje in hitreje zdravile. Do takrat me bo na cesti najbrž še marsikdo malo čudno pogledal v mojo obutev.

Pa nič zato. V takšnih trenutkih se spomnim svoje mame, ki je bila bolna. Ves čas jo je zeblo, zato je tudi poleti nosila volnene rokavice in s tem pritegnila nemalo čudnih pogledov. Spomnim se, ko je hodila z dialize, pa je stopila iz avtomobila in jo je zanašalo, saj se ji je vrtelo. Kakšen mimoidoči je morda pomislil, da je alkoholizirana.

Miran Juršič

Tanja Žagar je zaljubljena v življenje.

Ja, žalostno je, kako družba hitro obsodi ...

Zato pravim: nehajmo obsojati in nehajmo verjeti v to, da mi nekaj vemo, ko pa v resnici ne vemo ničesar. Vsak samo zase ve in samo zase lahko govori. Jaz ne morem vedeti, kako se počutiš ti, ker nisem v tvoji koži, in ti ne moreš vedeti, kako se počutim jaz, ker nisi v moji koži. Lahko si prisluhneva in se poskušava razumeti, to pa je to. Če me vprašaš za mnenje, ti ga bom povedala, ne bom pa drezala vate s svojim razmišljanjem, predlogi, vsiljivimi nasveti …

Ne čutim nobene potrebe po tem, da bi ljudem pametovala. In še enkrat, ne želim nikogar obsojati. Ne morem se jeziti na natakarja, ki me bolj resno in strogo gleda, saj nimam pojma, kaj se mu dogaja. Morda se sooča s kakšno izgubo, morda z boleznijo, mogoče je v finančnih težavah – za slabo voljo se lahko skriva konkreten razlog. Vsak pa svoje življenjske preizkušnje in težave sprejema in se nanje odziva po svoje. Nekdo odprto spregovori, drugi se pač zapre vase.

Tudi vas so že obsojali. Posebej takrat, ko se je izvedelo, da sta z Mikijem, ki je bil prej poročen in je imel že tri otroke, v zvezi. Je bilo težko?

Ravno včeraj smo bili vsi na kosilu – nekdanja žena s partnerjem, otroci s partnerji in midva z najinima otrokoma. Mi se družimo in se spoštujemo … Sicer pa življenje pelje svojo pot. Vsakega lahko pripelje do podobne situacije, kot je bila moja. Prepričana sem, da vsak pozna vsaj nekoga, ki se je že razšel, ločil, na novo poročil, čeprav je imel že prej otroke. Če bi mi nekdo pred leti rekel, da bova z Mikijem partnerja tudi v zasebnem življenju, bi rekla: Saj ne veš, kaj govoriš, zmešalo se ti je. Ampak, zgodilo se je.

In ja, če bi mi takrat, ko se je začelo, kdo dal na izbiro dva enaka Mikija, samo da bi bil eden še samski in brez družine, bi si seveda izbrala tega drugega. Bilo bi veliko lažje, saj je veliko bolj preprosto začeti odnos brez prtljage iz preteklosti …

Ampak ljudje gredo tudi narazen in imajo svoje razloge za to. Prepričana sem, da par, ki ima otroke, naredi vse, kar je mogoče, da ostane skupaj. Saj se noben razhod ne zgodi z danes na jutri. Še tisti ne, kjer partnerja nimata otrok. Zato mi je bilo v tistem času popolnoma jasno in se mi je zdelo edino pravilno, da bosta naredila vse, da se njun odnos ohrani. Ker težave so vedno in tudi vsaka nova zveza seveda prinese tudi neke nove probleme.

In očitno jima je to res uspelo.

Skozi čas, z različnimi pogovori, ki sva jih imela, sem Mikiju rekla, da bo najin odnos funkcioniral samo, če bosta imela z nekdanjo ženo lepe odnose in če bosta ostala prijatelja ter se spoštovala, sicer nimava midva kaj početi skupaj. Ko si preživel z nekom toliko časa in imaš skupaj otroke, ta človek ne more biti čez noč slab. In res sta oba krasna človeka!

V nekem trenutku v življenju sta se pač odločila, da kot partnerja ne bosta šla naprej po isti poti. Sta pa ostala dobra prijatelja, kar spoštujem. Res ne bi želela biti z nekom, ki do nekdanjega partnerja ne bi imel lepega in srčnega odnosa.

Miran Juršič

Družina ji je najbolj pomembna.

Meni je lepo videti, ko se objameta. In da so vsi naši otroci sproščeni. No, starejši Mikijevi so danes že odrasli, ki imajo svoje življenje, pa vendar so z Marino in Karlom zelo povezani in se imajo radi. Seveda pa takšna situacija v določenem trenutku boli. Vse vpletene boli, tudi mene je bolelo, saj si tega nihče ne želi. Vsak si želi prekrasen odnos z nekom, ki še z nikomer ni bil, ki še nima otrok, ni bil poročen … Ampak življenje pač ni pravljica. Življenje je film vseh žanrov.

Zelo pomembno se mi zdi, da ste želeli, da ima Miki dober odnos z nekdanjo partnerko. Prevečkrat sem videla, da so se ženske čudile, kako grozen je postal partner, ko so v odnos prišli izzivi, čeprav bi morale biti pripravljene na to.

Ne predstavljam si, da bi živela z nekom, ki nima spoštljivih odnosov do bližnjih. In bivši partner, še sploh, če imaš z njim otroke, bo za vedno ostal tvoj bližnji človek. Poleg tega bi se morali zavedati, da življenje lahko vsakemu prinese vlogo bivšega ali novega partnerja. Nikoli ne veš, kako se bodo stvari odvijale. Jaz si okrog sebe želim lepo vibracijo, lepo energijo, spoštovanje, da smo radi skupaj, da se družimo, da ustvarjamo lepe spomine.

Ne predstavljam si, da bi živela z nekom, ki nima spoštljivih odnosov do bližnjih. In bivši partner, še sploh, če imaš z njim otroke, bo za vedno ostal tvoj bližnji človek. 

Ob tem se mi zdi pomembno poudariti še eno stvar: v takšni situaciji nismo na prvem mestu mi, odrasli – jaz kot nova partnerka sploh ne, pa tudi ne mož in žena, ki se razhajata. Na prvem mestu so bili njuni otroci, saj midva takrat svojih še nisva imela. Zato ob takšnih življenjskih prelomnicah ne sme biti v ospredju vprašanje, kako se bomo počutili odrasli, ampak kako narediti, da bo to čim manjši stres za otroke. Z vsemi tistimi, ki pa bi moj stavek nadaljevali v smislu, za otroke je najmanj stresno, da mama in oče ostaneta skupaj, pa se absolutno ne strinjam.

Teorijo poznamo, v praksi pa partnerji pogosto ne vidijo stisk otrok …

Ja, vem, poznam primere, takšne in drugačne. Sva pa v zadnjem času spoznala veliko parov, kjer so z nekdanjimi partnerji vsi v dobrih odnosih, ostajajo povezani in se družijo. Kakorkoli že, življenje gre dalje in dva, ki sta šla narazen, imata pravico najti novega partnerja in iti z njim naprej. Tudi otroci morajo videti, da življenje teče dalje in da ni nujno samo en človek na svetu tisti, s katerim moraš biti od začetka do konca, ne glede na vse. Meni sta starša rekla: »Tanja, nikoli ne ostani v odnosu, ki te ne osrečuje in ne izpolnjuje. In nikoli se ne obremenjuj s tem, kaj si bodo drugi mislili. Pomembno je, da ti je lepo. Pa če pet let z enim, pet let z drugim, pet let s tretjim ...«

In ne bi se mogla bolj strinjati. Pa saj ne postavljamo rekorda, koliko časa si z nekom! Seveda bi bilo najlepše biti vse življenje z istim partnerjem, brez težav in ves čas zaljubljen do ušes. Ampak vemo, da je realno življenje nekaj drugega. Zagotovo imam do partnerskih odnosov takšen pogled, kot ga imam, tudi zato, ker imam po atijevi strani 19 let starejšega brata. Samo štiri leta sem imela, ko sem že postala teta. Pa z bratovo mamo se tudi odlično razumeva, jaz jo imam rada in ona mene, tudi oče ima z njo krasen odnos …

Ste s polbratom in njegovo mamo imeli od začetka lep odnos ali se je to razvilo postopoma?

Že od malega. Z bratom sicer nisva skupaj živela, ker je toliko starejši, sva pa povezana bolj kot marsikatera sorojenca. Res sva prijatelja in se imava rada, kljub starostni razliki. Ko smo Foxy Teens nastopale na gradu na Slovenski popevki leta 2000, sem že imela izpit za avto, tako da sem nas peljala gor. V avtu smo poslušale glasbo, pa sem v evforiji zapeljala na robnik in guma je šla … Takrat sem poklicala Nika, ki je takoj priletel – kot vedno, kadar ga potrebujem.

Ali ni v resnici tako malo potrebno, da imamo lepe odnose, pa vendar se zdi, da so številni raje negativni, kot da bi se podpirali …

Zgrožena sem, ko na portalih prebiram neprimerne komentarje, kjer ljudje sejejo samo negativnost. Jaz sicer nisem imela nikoli težav z branjem komentarjev o sebi, pravzaprav je to že od nekdaj moj hobi in preberem prav vse. Res pa me žalosti in skrbi, da najbolj sovražne, žaljive in grde komentarje napišejo ženske. To težko razumem. Ko vidim grd komentar ženske, vedno pomislim – tudi če ta ženska morda ni mama, je pa hči.

Zgrožena sem, ko na portalih prebiram neprimerne komentarje, kjer ljudje sejejo samo negativnost.

In najbrž ima v življenju okrog sebe še kakšno žensko. Mogoče sestro, sestrično, prijateljico, sodelavko, kolegico … Kako torej lahko iz ženskih ust priletijo tako žaljive besede? To je nesprejemljivo in nedopustno. Zato pravim: ženske, nehajmo, dovolj je! Ker to res ni v redu. S tem delamo veliko slabega svetu, človeštvu, okolju, sebi, sploh pa otrokom in vsej mlajši generaciji, saj jim dober zgled s tem zagotovo nismo.

Prej ste rekli, da življenje ni pravljica. Ali to pomeni, da se tudi vi kdaj zbudite slabe volje in …?

Še preden dokončate vprašanje, vam povem, da tega, da bi se zbujala slabe volje, nimam v sebi. Vse življenje sem gledala starša dobre volje. Pa ne me narobe razumeti. To ne pomeni, da nimam težav! Seveda jih imam. Imam težave, ovire – vse, kar življenje prinese. Ampak da bi zato imela slab dan ali da bi mi ljudje v poslovnem svetu uničili dan, tega si ne dovolim. Pa je bilo treba marsikaj prestati, tudi kakšen nož v hrbet …

Torej niste vedno nasmejani, veseli?

Seveda se ne smejim in skačem v zrak, češ kako je super, da sem dobila nož v hrbet! Tako pa res ni. V takih trenutkih sedem, globoko zadiham in si rečem: Okej, Tanja, do tega je prišlo, kaj bomo naredili, da gremo dalje … Iščem rešitve. Kaj se bom sekirala zaradi problema, ki je rešljiv! Zaradi težave, ki pa ni rešljiva, se pa spet ni vredno sekirati, kajne? (smeh) Sicer pa zdaj zame razen zdravja tako in tako skoraj nič več ne more biti problem. Vse drugo, razen mojih otrok in partnerja, ni vredno sekiranja in mojih živcev!

Miran Juršič

V odločitve drugih se ne spušča, ampak živi svoje življenje.

Pa vam gre morda Miki kdaj na živce?

Mislite, da se samo lepo gledava in pri vsaki stvari enako razmišljava? Nikakor. Midva poleg vsega še delava skupaj. Prepirava se sicer ne, nikoli nisva imela kakšnih izbruhov. Jaz sem tista, ki prej po mizi udarim, on pa ima veliko potrpljenja. Krožniki ne letijo, za to ni potrebe, nesporazume in konflikte pa imava, a se o vsem hitro pomeniva. Vsak pove svoje mnenje in najdeva kompromis. Res se ogromno pogovarjava in marsikdo bi rekel, da je to že prenaporno, ampak nama ni, sva se pač našla dva, ki nama to ustreza. Potem toliko prej določene stvari predelaš in natanko veš, kaj si kdo misli.

Kar se tiče drobnih malenkosti, ki znajo komu parati živce, pa se zgodi, da jaz ne zapiram vedno omar in predalov. Sprva me je na to opozarjal, ampak saj tega ne delam nalašč. Se trudim, da se to čim manj dogaja, a to je očitno ena mojih napak … No, in en dan sem tako na telefon dobila sliko odprte omare. Pa sem si rekla: A, takole se greva! In sem hitro našla neko njegovo »napakico« – na primer nogavice na kavču. Pa sem mu slikala in poslala. (smeh)

Tri mesece sva si dnevno pošiljala, kaj je drugi pustil na nepravem koncu. Nihče ni nič rekel, samo fotke so šibale sem in tja! Še zdaj imam slike na telefonu in se izjemno zabavam, ko jih gledam. Ker sva iz tega naredila štos, zabavo! Pa še pomagalo je, saj se je vsakemu od naju šlo, da bo telefon čim manjkrat zacingljal! (smeh)

Preberite tudi:

• Igralec se kljub boju z rakom vrača na televizijske zaslone
• Po skoraj 30 letih igralca združena na rdeči preprogi
• Priljubljeni voditelj odsoten zaradi skrivnostne operacije

Sta si pa s partnerjem značajsko različna, drži?

Ja, jaz sem bolj evforična, Miki pa bolj umirjen … Ravno danes zjutraj mi je rekel, da je našel mojo dvojnico na TikToku. Na posnetku je ženska, ki ji vse leti iz rok, tudi meni velikokrat. Jaz vsak dan doma polijem celo mizo: z vodo, juho, hrano … Jaz lomim, meni se razbijejo kozarci, krožniki, zaletim se v vse … Skratka, spadam med res zelo nerodne ljudi.

Jaz sem bolj evforična, Miki pa bolj umirjen.

Včasih me je ob vseh teh nerodnostih čudno pogledal, zdaj se oba samo še smejiva, saj je obema jasno, da se tega ne da spremeniti. To je v meni. Oziroma zdaj se je očitno tudi že on tega nalezel, saj ne mine dan, da tudi sam ne bi česa polil, haha!

Poznate pare, ki si gredo že zelo na živce, kajne? Ob takih se vedno vprašam, zakaj se ne spomnijo, kako so se stvarem, zaradi katerih zdaj zavijajo z očmi, sprva smejali. Zakaj in predvsem kdaj se zgodi, da ljudje začnejo zavijati z očmi? Vsak ima svoje »napake« in te je treba sprejeti, ne pa iskati slabo v teh napakah.

Kaj je ob vsej pozitivnosti sploh vaša »napaka«?

Kljub prevečkrat odprtim predalom in omaram se po svojih najboljših močeh trudim, da je naš dom poln topline in da smo res radi doma. Vsekakor se vsi bolje počutimo, če imamo urejeno, a sem narejena tako, da sem lahko ravno sredi pospravljanja, pomivanja, likanja, pa bom, če me medtem kdo povabi na kavo, vse spustila iz rok in šla. Ker vem, da se na stara leta ne bom ne jaz in ne nihče drug spominjal tega, kako lepo smo imeli vse pospravljeno in zlikano, ampak nam bodo v spominu ostala predvsem druženja in občutki, ki jih ob tem doživljamo.