Miha Deželak se tudi letos odpravlja na dobrodelno akcijo Deželak junak, ki se je skozi leta razvila v zgodbo Dežela junakov, saj je Slovenija v dobrodelnosti zagotovo med največjimi junaki. Pred akcijo, ki bo potekala med 28. majem in 6. junijem, smo se pogovarjali z Miho in njegovimi največjimi podporniki, Denisom Avdićem, Anjo Homovec Ramšak in Laro Tošić.
»Zame je bistveno to, da akcija živi naprej, tudi takrat, ko jaz ne bom več tisti, ki bo deset dni 'gonil', po domače rečeno. Z veseljem bom še prišel zraven, kdaj pa kdaj, odvozil kakšno etapo ali dve, ampak najpomembnejše mi je, da se ta dobrodelnost nadaljuje. Ker se je okoli te akcije ustvarilo nekaj posebnega, tako lepo, močno gibanje, in bilo bi res škoda, da bi to prekinili. Zneski, ki se zberejo, niso majhni, kar pomeni, da lahko z njimi pomagamo res veliko otrokom. In če si kaj želim, je to to: da se akcija nadaljuje tudi takrat, ko jaz ne bom več v prvi vrsti.«
Če se spomnite svojega otroštva, glede na to, da je Deželak junak povezan s tem, da otroke peljemo na počitnice, kateri je vaš najlepši spomin? Morda na počitnice ali dopust?
Anja Homovec Ramšak: Imam nekaj spominov. Recimo, mi smo vsako leto odšli na morje takoj, ko so se začele počitnice, za deset dni ali dva tedna. Vedno smo šli na isto lokacijo. In jaz sem se ves čas pritoževala, kako je grozno, da gremo vsako leto v isti kraj. Ampak zdaj, ko imamo Deželaka junaka in ko vidiš, kako je v resnici, ko greš z otroki na morje, se včasih prav slabo počutim, kakšen nehvaležen otrok sem bila. To je pač nekaj, o čemer razmišljaš kasneje. Spomnim se tudi dolge vožnje, vsako leto enako, in zdaj se mi to zdi prav čudovito.
Lara Tošić: Tudi mi smo vedno hodili na morje. Mene pa ni motilo, da smo šli vedno v isti kraj, bolj to, kako dolgo je trajala vožnja. Vozili smo se pet ur in še vedno nismo prišli iz Ljubljane! In potem je bilo: »Koliko še?« – »Štiri ure pa pol!« Jaz pa: »Jaz tega ne bom preživela!«
Miha Deželak: Meni je bilo pa v bistvu prav všeč, da smo hodili v isti kraj. Tam sem imel družbo. Vsako leto isti otroci, postali smo prava klapa. Starši ena klapa, otroci druga. In to je po moje dobra formula za fajn počitnice.
Lara: Lepi spomini. Meni je najlepši spomin na tisti trenutek, ko prideš iz predora Sveti Rok in prvič v letu zagledaš morje. Takrat veš, da si res na morju. To je bil zame najlepši trenutek. (smeh)
Denis, vi imate verjetno na prvo morje drugačne spomine?
Da, jaz sem kasneje začel hoditi. Do petega razreda sploh nisem šel nikamor. Ko sem prišel v Slovenijo, pri desetih letih, smo šli prvič na Krk. In, zanimivo, zdaj spet hodim tja vsako leto. Spomnim se pa, da se nisem želel mazati s kremo, tega še danes na maram. Po prvem dnevu me je sonce opeklo in vedno sem imel ogromne mehurje. Danes pa obožujem morje. Prav zaljubljen sem vanj.
Vem, zakaj to delamo, in vem, da Slovenija ima junake. Ogromno jih je. Samo dati jim moraš priložnost, da to pokažejo.
Tudi Krk ima svoj čar.
Saj veš, tudi Dončić hodi tja. Maldivi so sicer lepi, vsaj po fotografijah, nisem še bil tam. Ampak meni je čisto v redu Krk. Blizu je, ima morje, lepo je, in če imaš dobro družbo, je to to. Ni treba pretiravati. Dončić ima med nami verjetno največ možnosti, da gre kamorkoli, pa gre vseeno na Krk. In jaz to čisto podpiram.
Imate kakšno razvado, nekaj, kar si z veseljem privoščite – bodisi na morju bodisi na splošno v življenju?
Anja: Ni mi težko dati denarja za hrano, da si privoščim nekaj dobrega za jesti.
Lara: Meni je, recimo, razvada, da si kdaj privoščim nekaj, kar mi ostane v spominu, izkušnjo, ki je ne pozabiš. Na primer skok s padalom – tega mi ne bi bilo žal plačati. Izkušnje, ki nekaj pomenijo.
Miha: Zame so take razvade recimo izleti, na splošno kamorkoli, če je lepo vreme. Pa koncerti! V zadnjih dveh letih sem bil na res veliko koncertih. Tudi večkrat pri istem izvajalcu, največkrat recimo pri Nini Pušlar. Na koncertih se sprostim, res uživam.
Denis Avdić: Jaz nimam razvad v smislu, da bi rekel, da mi ni škoda denarja, ampak otroka znata biti prepričljiva. Včasih rečeta: »Bi šli plavat z delfini?« In čeprav vem, da je to brez zveze, da traja deset minut, rečem »ja«, pa gremo. Ali pa zipline, spet rečem »gremo«. Take stvari potem stanejo več kot desetdnevna namestitev. Ampak je to ena tistih izkušenj, ki jih doživiš z otroki, in je zato vredna.
To sem vprašala tudi zato, ker otroci, ki so del akcije, takih razvad ne poznajo. Vsi imamo morda kakšno razvado, vsi poznamo morje, a za otroke, ki jih peljete na morje v okviru akcije Deželak junak, to najbrž ne velja.
Miha: In prav zato je pomembno, da že toliko let poskušamo otroke osrečiti s tem, da jim omogočimo počitnice. Zdi se mi žalostno, da lahko mi kadarkoli za vikend skočimo na morje, medtem ko nekateri otroci sploh nikoli niso bili na morju, ker jim starši tega ne morejo privoščiti. Nimajo pa niti za hrano, oblačila, šolske potrebščine.
Lara: Takrat res vidiš, kako si lahko srečen za to, v kakšni družini si odraščal. Starši so ti omogočili toliko stvari, ki jih kot otrok sploh nisi cenil. Šele ko odrasteš, to vidiš. Tudi če si kot otrok mislil, da greš »samo na Murter«, si bil v resnici na super počitnicah. Zdaj, ko dve leti živim na svojem, šele zares vidim, koliko vse stane. Starši so šli prvič čez te izzive in so za nas dali vse. Zdaj to veliko bolj cenim. Če imaš danes otroka, pač ne greš v Pariz, ampak greš enkrat na Murter – in to je to.
Denis: Ali pa že obšolske dejavnosti, mogoče nisi šel, ker ni bilo denarja, ampak si bil vseeno vesel, kar si doživel.
Kaj vam pomeni biti junak? Letos ste razširili akcijo – zdaj je »cela Slovenija junak«.
Miha: Meni se zdi prav. Akcija je v zadnjih letih prerasla v gibanje.
Ni več v ospredju samo jaz, ampak vsi, ki sodelujejo. Vsakdo, ki pomaga, donira, širi dobro besedo, je del te zgodbe. In to je darilo vsem tem junakom – Slovenija je res znana po tem, da znamo stopiti skupaj.
Denis: Po desetih letih je nastal tudi dokumentarec Dežela junakov, in ko pogledaš nazaj, vidiš, kako je akcija rasla, kako so jo ljudje vzeli za svojo. »Dežela junakov« je res lepa prispodoba. Ker vsako leto ogromno ljudi donira. In kar je zanimivo, večinoma isti ljudje. Saj nas je dva milijona. Če bi vsak dal en evro, bi bila akcija rešena. A ni tako. Eni in isti donirajo ogromno. Še vedno pa je teh ljudi deset tisoče. In oni so pravi junaki. Zato je prav, da to povemo, da jih vidimo in da jim rečemo hvala.
Se kdaj zgodi, da nekdo, ki je bil prejemnik pomoči, pride in sam daruje? Ste imeli že takšne primere?
Denis: Kar pogosto, pravzaprav. Večkrat se zgodi, da srečam koga, pa niti ne vem, kdo je, ker ne moreš poznati vseh ljudi, ki so pomoč prejeli, in ti kar tako povejo.
Rečejo: »Veš, tudi mi smo nekoč prejeli pomoč. Takrat nam je res ogromno pomenilo, pomagalo nam je, da smo se postavili na noge.« In zdaj pravijo: »Letos bomo tudi mi nekaj prispevali.« Velikokrat dodajo: »Saj ne moremo veliko, ampak vsaj kakšen SMS bomo poslali.« In meni je to dovolj. Res.
Miha: Pri tem je najlepše to, da so ponosni. Ponosni, da so zdaj v situaciji, ko lahko pomagajo drugim. In ker imajo sami tako izkušnjo za seboj, točno vedo, kako je, ko potrebuješ pomoč. Razumejo, kako težko je takrat, kako nemočen si. Ko pridejo do tebe in ti povedo, da jim je šlo na bolje, da so našli službo, da so uredili življenje in zdaj lahko prispevajo naprej – to se mi zdi nekaj najlepšega.
Kako so vas te akcije spremenile? Kako danes gledate na svoje težave, jih dojemate drugače? Si kdaj rečete: »V bistvu sem v redu«?
Anja: Mislim, da so problemi pač problemi. Ko jih imaš, jih čutiš, ne glede na to, iz kakšne življenjske situacije izhajaš. Seveda, če jih postaviš v širši kontekst, se lahko zdijo nepomembni, celo bedni. Ampak jaz osebno ne gledam drugače na svoje težave; kdaj si mogoče s tem malo pomagam, da si rečem »okej, saj ni tako hudo«, ampak nikoli ne izhajam iz tega, da bi se nekako hranila z nesrečo drugih. To se mi zdi napačno. Kar pa opažam pri sebi, je, da bolj slišim druge. Da jih bolj zaznam, poslušam, bolj kot morda na začetku. Postala sem bolj odprta do zgodb drugih ljudi, bolj empatična.
Denis: Jaz pa pogosto razmišljam o tem, da so v teh akcijah v ospredju otroci. In ravno zato se mi zdi tako pomembno, da doživijo nekaj lepega, ker, kdo ve, med njimi je morda kakšen pravi borec ali borka, kakšen skriti talent. Nekdo, ki bo nekoč razveseljeval nas vse. Zakaj pa ne bi bil med njimi novi Luka Dončić? Novi Tadej Pogačar, Primož Roglič ali Josip Iličić? Zakaj ne?
Mogoče bo kdo med njimi nekoč na položaju, kjer bo lahko tudi sam konkretno pomagal. In se bo spomnil, da je bil kot otrok tudi on deležen pomoči, da mu je takrat nekdo pomagal, in bo želel to vrniti. To bi bilo lepo. Mogoče se prav tukaj začne krog dobrega.
Kaj je za vas dokaz, da je Slovenija res Dežela junakov?
Anja: Že to, da smo letos prišli do 11. sezone.
Miha: Tako akcija Deželak junak kot Dobrodelni maraton sta sama po sebi dokaz. To, da akcija traja in živi naprej, nekaj pove o ljudeh. Navsezadnje so to dobrodelne akcije z res visokimi zneski. Ampak zame je najmočnejše to, koliko ljudi se vključi. Ta množičnost, srčnost. Neverjetno je, kako veliko ljudi začuti, da želijo pomagati. To je tisto, kar je res noro in naredi razliko.
Lara: Zame je največji dokaz to, ko vidiš, da otroci zbirajo za druge otroke. Ko dajo svoje prihranke, svoj drobiž, ker želijo, da bi tudi nekdo drug doživel nekaj lepega. In če bodo otroci še naprej odraščali v takšnem duhu, bo Slovenija ostala dežela junakov.
Denis: Rekel bi, da smo postali ena taka »klapa«, ki se dvakrat na leto zbere. Poleti pošljemo otroke na morje, za božič pomagamo družinam v stiski. In veš, lepo je, da lahko svojo prepoznavnost, svoj »mikrofon« izkoristiš za nekaj dobrega.
Ne pravim, da smo edini, daleč od tega. Ampak res je tudi to: veliko je znanih, prepoznavnih ljudi, ki bi lahko s svojo močjo naredili veliko več, a tega ne naredijo. Včasih smo mi celo kritizirani zaradi tega, torej da to počnemo, in jaz rečem, okej, naj kritizirajo. Jaz vem, zakaj to delamo, in vem, da Slovenija ima junake. Ogromno jih je. Samo dati jim moraš priložnost, da to pokažejo.
Komentarji