Majhno britansko podjetje je namreč s pomočjo revolucionarne tehnologije uspelo pridobiti ''bencin iz zraka''. Gre za tehnologijo, ki lahko, v kolikor bo delovala tudi v večjem formatu reši problem visokih cen bencina in hkrati z odstranjevanjem ogljikovega dioksida iz atmosfere pomaga zmanjševati globalno segrevanje.

Podjetje Air Fuel Synthesis v malem mestu Stockton-on-Tees je namreč od avgusta proizvedlo pet litrov goriva. To jim je uspelo s pomočjo posebne rafinerije, ki gorivo proizvaja iz ogljikovega dioksida v zraku in iz vode pare. Podjetje upa, da jim bo na naslednjih dveh letih uspelo zgraditi večjo rafinerijo, ki bo sposobna proizvesti tono bencina na dan. Poleg tega načrtujejo tudi proizvodnjo okolju prijaznega letalskega goriva.

Vodja oddelka za energijo in okolje na Inštitutu za mehanično inženirstvo (''Institute of Mechanical Engineers'') v Londonu Tim Fox je ob novici izjavil, da se ''sliši predobro da bi lahko bilo resnično, a je''. Podjetje to zares počne, Tim pa jih je tudi obiskal in se o tem prepričal na lastne oči.

Iz obstoječe tehnologije ustvarili delujočo celoto

Njihov najpomembnejši dosežek je pravzaprav to, da so uspeli razviti delujoč proces, ki omogoča tovrstno pridobivanje bencina. Principi so namreč že dolgo znani. Njihova rafinerija uporablja že obstoječe komponente, impresivno pa ja, da jih je podjetje prvo uspelo sestaviti skupaj v delujočo celoto in dokazalo, da deluje. Čeprav je proces še v zelo zgodnji razvojni fazi in za delovanje potrebuje elektriko iz omrežja, pa zaposleni v podjetju verjamejo, da bodo sčasoma za pridobivanje goriva lahko uporabljali energijo iz obnovljivih virov, kot sta na primer vodna in vetrna energija.

Direktor podjetja Peter Harrison je v izjavi za javnost na omenjenem inštitutu za mehanične inženirje v Londonu (kjer so predstavili svoj dosežek) povedal, da so ''vzeli ogljikov dioksid iz zraka in vodik iz vode, ter ta elementa pretvorili v bencin''. Kolikor je znano, tega ne počne nihče drug ne v Veliki Britaniji in ne drugod po svetu. Bencin, ki so ga pridobili je sicer videti kot bencin in tudi vonj je podoben, a gre v praksi za veliko čistejši produkt kot je bencin, pridobljen iz fosilnih goriv. Harrison je še dodal, da v njihovem gorivu ni nobenih aditivov, ki jih najdemo v konvencionalnem gorivu, kljub temu pa je njihovo gorivo uporabno v že obstoječih motorjih. V praksi to pomeni, da ljudje lahko njihov bencin takoj nalijejo v svoje jeklene konjičke, brez, da bi jim bilo potrebno motorje predelovati.

Sposobnost iz zraka ujeti in odstraniti ogljikov dioksid – plin, ki je glavni krivec za globalno segrevanje – je sicer že dlje časa nekakšen sveti gral vseh, ki si prizadevajo za bolj ''zeleno'' ekonomijo. Uporaba ujetega ogljikovega dioksida za izdelavo bencina, ki ga je mogoče uporabiti v obstoječih motorjih pa idejo ponese še korak naprej. Po Harrisonovem mnenju bi njihov izum prav lahko preobrazil ekonomsko podobo Velike Britanije. V kolikor bodo dobili zadostna sredstva, bodo po besedah direktorja Harrisona do leta 2014 že lahko proizvajali bencin s pomočjo obnovljivih virov energije in to na komercialni ravni. V naslednjih 15 letih pa bi nato sledili cilju gradnje velike rafinerije. Najprej se morajo namreč prepričati, ali je Velika Britanija sploh pravi kraj za gradnjo take rafinerije. ''V kolikor lahko prideluješ svoj bencin, lahko namreč popolnoma spremeniš ekonomijo neke dežele'', doda Harrison.

Je proces predrag?

Prvotni načrt je mešanje njihovega goriva s konvencionalnim gorivom. Mešanica bi namreč ustrezala uporabi v bolj zahtevnih motorjih v različnih ''bencinskih'' športih. Sama tehnologija pa je idealna tudi za oddaljene skupnosti, ki imajo na voljo obilo obnovljivih virov energije (veter, sonce) a malo možnosti za njeno shranjevanje. Tu imajo v mislih predvsem razne majhne skupnosti na otokih in druge oddaljene naselbine, ki bi z njihovim postopkom lahko rešile probleme z dostavo bencina. V izjavi je Harrison še povedal, da ''smo trenutno na točki, kjer cene bencina le rastejo''. Kmalu pa bomo po njegovem mnenju prišli do točke, ko bo njihovo gorivo postalo cenejše.

Njihov prototip je sicer zasnovan za pridobivanje ogljikovega dioksida iz zraka, a je ta del operacije zaenkrat še preveč neučinkovit za pridobivanje na komercialni ravni. Zato bodo, dokler jim postopka ''lovljenja ogljikovega dioksida'' ne uspe optimizirati poleg CO2-ja pridobljenega iz zraka uporabljali tudi industrijsko pridobljeni ogljikov dioksid.

Postopek pridobivanja ogljikovega dioksida iz zraka si sicer prizadeva izboljšati tudi kar nekaj drugih podjetij, a je zaenkrat po mnenju mnogih tehnologija še precej predraga za komercialno rabo. Ujetje tone ogljikovega dioksida namreč stane okoli 400 funtov (dobrih 490 evrov).

Profesor Klaus Lackner z univerze Kolumbija v New Yorku pa pravi, da stroški katerekoli nove tehnologije vedno strmo padejo. Za primer navaja CD. Prvega je kupil v 80-ih letih prejšnjega stoletja, ko je njegova izdelava stala okoli 20 dolarjev, danes pa ga izdelajo za manj kot 10 centov. Tudi cena žarnice je po njegovih besedah v zadnjem stoletju padla za 7.000-krat.

Ustanovitelj in glavni finančni sponzor Tony Marmont je sicer že izjavil, da nikdar ne bo sprejel denarja od velikih naftnih korporacij, saj bi slednje vse skupaj le pokupile in nato zaprle, tako da je tovrstna skrb odveč. Odkar se je v časopisu ''the Independent'' pojavila zgodba o njihovem uspehu, jih namreč potencialni financerji kličejo iz vsega sveta, Tony pa seveda zelo pazi, od koga bo sprejel pet ali šest milijonov funtov, kolikor jih potrebujejo za večjo rafinerijo. Profesor Tony Marmonst namreč dobro ve, o kaj bi s podjetjem naredile naftne korporacije, saj je več let delal za giganta Shell. Da gre za res velik dosežek pa priča tudi dejstvo, da je celo namestnik premierja Nick Clegg naredil ovinek izven svojega urnika in se oglasil na sedežu družbe. Po ogledu pa je dejal, da je najverjetneje ''zares uzrl prihodnost''.

Se nam torej v ne tako oddaljeni prihodnosti zares obeta čistejše in cenejše gorivo ki bo za nameček deloma pripomoglo tudi k zmanjševanju globalnega segrevanja? Zares zveni kar predobro, da bi bilo res, a očitno je. Morda torej še pride čas, ko ob polnjenju jeklenega konjička ne bomo več zmajevali z glavo.