Čeprav Jožefa Oselija poznamo preko njegovih zanimivih kulinaričnih zgodb in kot butlerja Josipa Broza Tita, se nam je tokrat razkril drugače – kot skromen deček, ki si je želel postati kuhar, da bi se lahko do sitega najedel ocvrtega piščanca; kot svetovljan, ki je prepotoval 120.000 milj; kot človekoljub in zaveden Slovenec, ki našo deželo z vso ljubeznijo promovira po svetu, in ne nazadnje kot kuharski mentor, ki je za ta zahtevni, a lepi poklic navdihnil številne mlade ljudi.
Odlikujeta ga oster um in fotografski spomin, ki se jima lahko zahvali za to, da se v živo spominja tudi najmanjših detajlov iz svojega sedem desetletij dolgega življenja. In to kako polnega življenja! Zato se je lani končno, tudi na prigovarjanje prijateljev, lotil pisanja avtobiografije. Najprej je iz glave spravil vse na papir, nato še v računalnik. Kot bi trenil, se je nabralo tisoč in več strani, zato je moral prevetriti idejo o knjigi. Tita seveda ne more vreči ven. Srečanja s kralji so prav tako nekaj posebnega, kar se ne zgodi vsakemu. Za takšne recepte, kot jih ima – od tistih iz 18. stoletja do najmodernejših iz svetovnih kuhinj z Michelinovimi zvezdicami – tudi ne more prikrajšati bralcev. Da bi izpustil zabavne prigode s svojih potovanj? Ne, tudi to ne gre.
In tako, kot ga vse življenje spremljajo vsaj trije hodi, se je tudi v tej zgodbi odločil, da jo razbije na tri dele.
O Titu brez dlake na jeziku
Prvi hod, za uvajanje v to posebno gurmansko popotovanje, so njegove življenjske in delovne izkušnje od rojstva do upokojitve. Ta knjiga z naslovom Moja življenjska izkušnja nam najprej odkrije čas Jožefovega otroštva v Medvodah, ki je bilo že od prvega vdiha težko in razburljivo. Rodil se je namreč kot nedonošenček, skoraj so ga že odpisali, a trdoživost in volja do življenja sta bili močnejši. Lahko bi rekli, da so mu bile sreča, volja, energija in vztrajnost položene že v zibelko, na življenjski poti pa ga še vedno zvesto spremljajo. Srečno, a težko otroštvo je zaznamovala odsotnost očeta, ki je služil kot kapetan I. klase v vojaškem orkestru v Beogradu. Vseh pet otrok je moralo pomagati ljubljeni mami in prispevati v družinski proračun. Prav s temi zgodnjimi priložnostnimi deli je Jožef kalil svoje veščine, stalno pa so se rojevale tudi nove zamisli. Zgodaj se je odločil, da bo delal v gostinstvu. Po zaključeni gostinski šoli je nadaljeval šolanje na hotelski šoli, tam je spoznal svojo bodočo soprogo Metko. Po spletu okoliščin je zelo mlad postal šef strežbe v rezidenci na Brdu in z Metko sta skoraj desetletje, od leta 1973 do Titove smrti leta 1980, skrbela za vse predsednikove obiske. V knjigi brez dlake na jeziku opisuje njune izkušnje s Titom in Jovanko ter razkrije marsikatero podrobnost, zato da bi bralcem pomagal priti do resnice o maršalu.
Ves svet na krožniku
Za glavno jed lahko rečemo, da se bomo zagotovo do sitega najedli. Druga knjiga namreč vsebuje skoraj 500 receptov, ki jih je Jožef skrbno razvijal, zbiral in zapisoval v svoji bogati karieri. Ko je doma na mizo razporedil vse svoje zapiske, je ugotovil, da se je nabralo več kot 1200 receptov. Takoj je vedel, da bo moral narediti selekcijo. Izbral je zanimive recepte iz osemnajstega in devetnajstega stoletja, maršalove najljubše jedi, recepte iz najboljših restavracij po svetu ter kulinarične posebnosti z vsega sveta – od brazilske in afriške do arabske, indijske, malezijske in japonske kuhinje. Pazil je tudi, da so vsi recepti dovolj preprosti za pripravo, da jih bralci lahko poustvarijo doma. Želi si namreč, da te jedi ne bi utonile v pozabo, temveč bi nas navduševale tako kot njega. Po njegovih besedah namreč ni večjega zadovoljstva, kot je izvirno pripravljena jed na domiselno okrašeni mizi v dobri družbi.
Tretji hod pa je najslastnejši od vseh – njegova specialiteta so namreč potovanja po svetu, saj rad spoznava tuje kulture in kuhinje. Čeprav je kot vodja strežbe in protokola zelo užival, saj je med drugim delal za kar 40 svetovnih voditeljev, kraljev in cesarjev, pa nikoli ni pozabil na svoje velike sanje iz otroških let – postati pravi kuhar. Tudi potovanja je oboževal in prav na prvih izletih čez ocean je imel priložnost videti, kako lep in cenjen je ta poklic.
Šejki in kralji
Zato se je pri svojih petdesetih končno vpisal na najprestižnejšo kuharsko šolo na svetu, E.A.C.H., Escole des Arts Culinares et de' Hotellerie, v Lyonu. Prav v tistem času je v Parizu pripravljal deset slovenskih receptov za knjigo World Delishes. Asistirala sta mu dva člana francoske kulinarične akademije in bila nad pripravo Jožefovih jedi navdušena. To je prispevalo k odločitvi, da ga predlagata za članstvo v tej prestižni organizaciji. O njunem predlogu je odločala 14-članska komisija in kmalu je Jožef postal eden in edini Slovenec s tem laskavim naslovom v družbi svetovnih eminenc kuhanja.
V tem obdobju so se začela redna potovanja po svetu in Jožefu so kmalu ponudili službo trening menedžerja v kuhinji hotela Paradise Sun na Sejšelih. Tamkajšnja eksotična kuhinja in preprosto življenje sta ga povsem očarala. V knjigi bomo našli številne zabavne zgodbe s tega otočja. Pozneje je dobil še priložnost, da se izpopolnjuje v najboljših kuhinjah hotelov in restavracij v Dubaju. Tja je odhajal kar osem let zapored in stkal izjemne vezi s šefi, menedžerji, šejki in kralji.
Kot član svetovne kuharske zveze WACS že nekaj let na svetovnih kuharskih tekmovanjih kot sodnik in mentor ocenjuje mlade šefe. Kot član komiteja Svetovni šefi brez meja (World Chefs Without Borders) pa s kolegi z vsega sveta organizira in pripravlja različne humanitarne dogodke doma in v tujini, s čimer je pomagal že številnim otrokom in drugim pomoči potrebnim ob naravnih nesrečah.
Če bi imeli Jožefa možnost spremljati na katerem od dogodkov ali potovanj, kot sem ga imela jaz v Dubaju, bi bili presenečeni. Na prvi pogled ga namreč z lahkoto oceniš kot strogega in nedostopnega, v resnici pa je popolnoma nasprotno. Do svojih varovancev v kuhinji ali tekmovalcev na kuharskih dogodkih je bil kot sodnik izjemno prijazen in vedno pripravljen pomagati. Med kolegi šefi je bil kot neizčrpen vir neverjetnih zgodb eden od najzabavnejših, s katerim so se vsi želeli družiti. Ko pa smo se pogovarjali s šejki, se je obnašal tako naravno, kot bi bil eden od njih. Za Jožefa so namreč vsi enaki, vse zgodbe ga zanimajo in za vsakogar si vedno vzame čas.
Verjetno si je prav zaradi svojega odprtega duha lahko odprl toliko zanimivih vrat, ki za večino od nas ostajajo zaprta. Če si želite pokukati za ta vrata skozi njegove oči in izkušnje, se potopite v ta knjižni in kulinarični opus, ki ne bo le zabavno branje za zimske dni, temveč tudi dediščina in navdih prihodnjim generacijam.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
Komentarji