Franja se spomnim z duhovnih počitnic na Pašmanu, kjer je imel delavnice, okoli sebe pa vedno veliko ljudi, vedno je bil dobre volje, nasmejan, pripravljen kakšno ušpičiti. Pred leti mi je prišla v roke tudi njegova knjiga Vizija uspeha in slišala sem o »uspešnih vročih« žurih, na katerih je čez žarečo preprogo prepeljal na stotine ljudi. Pred časom je organizacijo slednjih predal svojim učencem hoje po žerjavici, sam pa krenil na pot samospoznavanja in odkrivanja svojih notranjih moči. »V nekem trenutku sem spoznal, da me nobena institucija ne more pozdraviti. Nihče nima zdravila zame. Le sam se lahko pozdravim. Bil sem vesel tega spoznanja, ki je prišlo iz globine moje duše. Odtlej sem bil brez velikih pričakovanj do institucij in začel sem se zanašati predvsem nase. Večkrat sem prebral, da ni neozdravljivih bolezni, so le neozdravljivi bolniki. Sam se bom pozdravil. Moje telo je moj laboratorij. Postal sem občutljivejši, začel sem spoznavati, kaj mi s svojimi znaki sporočajo telo, razum in čustva.«

Nov list v življenju

Diplomiranega inženirja strojništva, nekdanjega vodjo razvoja avtobusnih karoserij v mariborskem TAM-u, je duhovnost že od nekdaj privlačila. Na začetku se je z njo ukvarjal ljubiteljsko, potem pa se je začel poglabljati v razne veščine in tehnike in tudi sam pripravljal delavnice za osebni razvoj. Ko danes gleda nazaj na svoje življenje, razmišlja, da mu je bila nagnjenost do tega področja najbrž položena v zibelko, saj se je z zdraviteljstvom ukvarjala njegova babica, in sicer je bila vaška zdravilka. »Vsako nedeljo so ljudje od blizu in daleč hodili k njej po nasvete, jaz pa sem bil vedno rad zraven.« Nekje po dvajsetem letu je začel spoznavati, da je po naravi precej resnicoljuben in da ne ceni dovolj lastne vrednosti ter da ljudje to izkoriščajo. Ko je prišel v stik s knjigami za duhovno rast, je ugotovil, da mu znanja in veščine iz njih pomagajo pri doseganju ciljev, s čimer je postajal samozavestnejši. Če je pomagalo njemu, bi lahko tudi drugim, je razmišljal. Ko je bil star 50 let, je šel TAM v stečaj. Lahko bi sicer obdržal službo, a se je odločil posvetiti svojemu hobiju. »Želel sem obrniti nov list v življenju.« Napisal je prvo knjigo, Vizija uspeha, za takratni čas je bila pravi bum. Ponatisnili so jo in prevedli v hrvaščino. Mojster hoje po žerjavici, po čemer je bil dolga leta znan, je postal po naključju, pravi. Gledal je prijatelje, ki so to prirejali, in razmišljal, kako bi to naredil sam. Ognjeni krst na Smolniku, ki se ga je udeležilo 84 ljudi, je pomočjo dobrih asistentov brezhibno uspel. »Potem pa je steklo.« Mnogi ljudje so širili glas o velikih prebojih, ki na teh »vročih žurih« uspevajo ljudem, in začeli so ga klicati od vsepovsod. 

Šok

»Kar sem si zamislil, se mi je uresničilo, imel sem občutek, da mi nič ne more do živega. Menil sem, da zdravo živim, nisem pil in kadim, pogosto sem se dolge ure sprehajal po Pohorju, saj sem tam vedno našel stik s seboj.« A očitno je bilo leta 2010 vsega preveč. Ogromno delavnic čez leto, »poleti sem imel duhovne delavnice kar na treh krajih ob morju in je bilo res naporno.« Jeseni je opazil, da se mu trese leva roka. »Na začetku sem jo še lahko umiril, potem pa je postajalo čedalje očitnejše.« Že na prvem pregledu so mu povedali, da je po vsej verjetnosti zbolel za Parkinsonovo boleznijo, drugo mnenje pri priznanem slovenskem nevrologu pa je diagnozo potrdilo. »Sprva sem bil v popolnem šoku. Povedali so mi, da je bolezen neozdravljiva, predpisali so mi zdravila, a mi prvega pol leta niso nič pomagala, potem sem pa začel opažati nekaj sprememb. Nič preveč nisem hotel brati o bolezni, ker bi se potem preveč poglabljal vanjo. Hotel sem samo odkriti, kako si pomagati. V tisto, o čemer razmišljaš, teče tvoja vitalna energija in postaja vedno večje!«

Srečno okolje

Ker pri Parkinsonu primanjkuje dopamina, torej hormona sreče, mu je bilo jasno, da mora najprej poskrbeti za čim manj stresno okolje. Kar pa domače ni bilo v celoti. Na žalost, pravi, je bil v navalu uspeha svojih delavnic vedno manj doma in se je premalo posvečal odnosom v družini, zato so se začeli krhati. »Odločil sem se, da se bom družil samo še z ljudmi, ki me pomirjajo in spravljajo v dobro voljo,« pravi. »Od kolegov, s katerimi nismo imeli enakih vrednot, sem se poslovil. Več sem se zadrževal v naravi, v njej sem lahko užival ves dan, saj sem bil ne nazadnje že v penziji. Stres sem zmanjšal na minimum.« Da je to pomembno, je videl iz lastnih izkušenj, saj se v dobri družbi ni nikoli tresel, v velikem stresu pa včasih niti tablete niso pomagale. »Okolje, v katerem živimo, ima na nas bistven vpliv. Okolje nas določa, jaz pa sem bil zelo občutljiv za zunanje dražljaje. Seveda pa sem moral imeti za izbruh bolezni tudi predispozicije. Ko sem se zavedel, da sem lahko preplavljen s kortizolom, hormonom stresa, ali pa z dopaminom, torej hormonom sreče, sem že vedel, da je del rešitve v tem, da se je treba imeti lepo, živeti v ugodnem okolju, ki nas osrečuje, in se torej obdati s prijatelji, ki na nas dobro vplivajo.«

Pisanje knjige

Naslednji velik šok zanj je bila pred tremi leti nepričakovana smrt njegove žene, stres, ki ga je pri tem doživel, mu je poslabšal stanja. »Kadarkoli sem začel razmišljati o njej in najini preteklosti, se mi je stanje poslabšalo.« Da bi preusmeril misli iz preteklosti v sedanjost in se usmeril v prihodnost, je začel pisati knjigo. »Moral pa sem tudi zapolniti samoto, ki je naenkrat nastala.« Ob pisanju se je začelo dogajati nekaj lepega, vse bolj se je posvečal sebi in se pravzaprav prvič v življenju učil, kako se imeti rad prav takšen, kakršen si. »Zdaj sem zjutraj najbolj vesel, ko v ogledalu srečam sebe,« se smeji. »Šele med pisanjem knjige sem ozavestil, da sem prej potrditev vedno iskal zunaj sebe. Če bi to vedel, bi že zdavnaj delal na tem. Vendar tako ali tako pravijo, da ti Bog da nalogo, ki jo zmoreš, če je ne bi zmogel, ti je ne bi dal. Pisanje knjige me je dvignilo, kar naprej sem prihajal do novih spoznanj.« Ob pisanju so se sproščala čustva do raznih ljudi in dogodkov v njegovem življenju in začel se je osvobajati, pravi: »Pisanje knjige je bilo zame najboljša terapija.«

Uživati v niču

V želji po izboljšanju bolezni, za katero za zdaj še ni zdravila, je poskusil razne alternativne metode. Bil je pri Zdenku Domančiču, Marjanu Ogorevcu, pomagal si je s homeopatijo ... Bioenergija mu je vedno povrnila energijo. Poleg tega je prepričan, da mu dobro deneta tudi razmišljanje o lepih trenutkih in druženje z ljudmi, ki jih ima rad, petje veselih pesmi, torej vse, kar ga navdaja s srečo ter veseljem. »Najbolj od vsega pa mi pomaga, če mi uspe izprazniti um in sem v sedanjem trenutku. Čuječnost. Uživati v niču. Velikokrat mi to uspe, ko po več ur gledam Pohorje. Včasih pa je um močnejši,« se nasmehne. Ves ta čas pa išče tudi vzrok, ki ga je postavil pred tako velik življenjski izziv.