Največji mit je, da so motnje hranjenja povezane z videzom ljudi. To ni zgolj napačno prepričanje, temveč je lahko tudi zelo sporno. Pri motnjah hranjenja gre namreč največkrat za občutek nadzora nad hrano in lastnim telesom, a nadzor po navadi izvira iz mnogo globljih vzorcev.

Hrana kot sredstvo za lajšanje psihičnih bolečin

Motnje hranjenja so resne duševne motnje, ki se kažejo v spremenjenem odnosu do hrane in do telesa. Obsedenosti s hrano, telesno težo in obliko telesa so pomembni znaki teh motenj, ki vplivajo na telesno in duševno ter socialno zdravje osebe. Čeprav ne spadajo med bolezni odvisnosti, imajo številne značilnosti teh bolezni. Misli oseb z motnjami hranjenja se skoraj ves čas vrtijo le okoli hrane, porabe kalorij in telesne teže. Prizadeti izgubijo občutek lakote in sitosti, ob uživanju hrane pa občutijo strah in krivdo. Strah jih je situacij, ko jih drugi vidijo jesti, zato se takim priložnostim izogibajo. Hrana je pri teh osebah le sredstvo za lajšanje stisk in duševnih bolečin, hranjenje in odklanjanje hrane pa način osvoboditve bolečih in neprepoznanih čustev. V ozadju se skrivajo težke duševne stiske, nesprejemanje samega sebe in slaba samopodoba. Anoreksija, bulimija in prenajedanje so najbolj poznane in najpogostejše oblike motenj hranjenja. V zadnjem času se pojavljajo še novejše, na primer bigoreksija (obsedenost z mišičastim telesom) in ortoreksija (obsedenost z zdravo hrano). Posamezne oblike motenj hranjenja pogosto prehajajo iz ene oblike v drugo.

Izbirčnost glede na vrsto hrane

Osebe z motnjami hranjena nemalokrat iz svoje prehrane izločijo določeno skupino živil (ali več skupin) – denimo ves sladkor, ogljikove hidrate, vse mlečne izdelke, meso in živalske proizvode. Seveda nimajo vsi ljudje, ki se odločijo izločiti določena živila iz svoje prehrane, motenj hranjenja. Pri osebah z motnjami hranjenja gre za to, da njihova dieta tako rekoč vsebuje 15 odstotkov živil, ki jih po njihovem mnenju še smejo jesti, preostalih 85 odstotkov živil pa je prepovedanih.

Ignoriranje lakote

V študiji iz leta 2016, objavljeni v Biological Psychiatry, so raziskovalci analizirali delovanje možganov pri majhnem vzorcu žensk (23), ki so okrevale po anoreksiji, in skupini 17 zdravih žensk, ki nikoli niso imele tega stanja. Raziskovalci so ugotovili, da se ženske z anoreksijo – tudi tiste v okrevanju – niso odzvale na signale lakote enako kot njihove zdrave kolegice. Njihov zmanjšan odziv je pomenil, da so bile manj motivirane za hrano.

Izogibanje skupnim obrokom

Naravno je, da naši prijatelji in družina ponujajo podporo ali izrazijo pomisleke, če sprejemamo nezdrave in tvegane odločitve. Ravno zato se ljudje, ki se spopadajo s prehransko motnjo, po navadi izolirajo, zlasti pri prehranjevanju, da lažje prikrijejo svoje težave. Pogosto imajo tudi zelo stroga pravila glede preizkušanja novih živil. Osebi z motnjo hranjenja je lahko zelo težko spremeniti prehrano in poskusiti nekaj, kar ni del njihove rutine.

Obsedenost z vadbo

Osebe z motnjami hranjenja preprosto ne poslušajo svojega telesa, kar vključuje tudi vadbo. Pogosto se te osebe ženejo na vse pretege, včasih celo do te mere, da preprosto omagajo in se celo zgrudijo.