Princ Philip, vojvoda Edinburški, mož britanske kraljice Elizabete, je lani praznoval okroglih devetdeset let, in več kot en časopis se je spomnil njegovo obletnico počastiti s prisrčnim pušeljcem devetdesetih največjih neumnosti, ki jih je izrekel. Približno predstavo o širokem zamahu Philipovega smrtonosnega jezika vam bo dal podatek, da niso vsi časopisi uporabili istih citatov. In še je nekaj njegovih cvetk ostalo neuporabljenih. Obstaja seznam – zdaj že pošteno dolg –, s katerega novinarji radostno pobirajo izbrane bisere vsakič, ko Philipu jezik prehiti pamet. Kar je pogosto.

Kot kraljičin predstavnik je na državniških obiskih zakuhal že lepo število diplomatskih incidentov. Tako je nigerijskemu predsedniku, ki ga je sprejel v tradicionalnih oblačilih, navrgel: »Videti ste, kot da odhajate spat.« Papuance je razbesnel, ko je britanskemu turistu na obisku Nove Gvineje spodbudno rekel: »Ah, torej vas niso pojedli?« »Se še vedno obmetavate s sulicami?« je vprašal predstavnika avstralskih Aboriginov, Kanadčanom pa je dejal, ne hodimo sem za svoje zdravje, poznamo boljše načine zabave. Nemci so se hihitali (njihov kancler pa prav nič), ko je Helmuta Kohla naslovil z »reichskanzler«, kar je bil Hitlerjev naziv. Leta 1967 je priznal: »Zelo rad bi šel v Rusijo, čeprav so prasci poklali pol moje družine.« Britanskim študentom na Kitajskem je položil na srce: »Če boste še dolgo tu, boste prišli domov s poševnimi očmi.«

Philip tudi s komplimenti ni najspretnejši, čeprav se trudi. Paragvajskemu diktatorju je rekel: »Pravo zadovoljstvo je biti v deželi, ki ji ne vlada ljudstvo.« Ne, vladavina ljudstva mu očitno ni pri srcu, saj je na urednika časopisa Independent, vnetega republikanca, ki ga je srečal na nekem sprejemu, zarenčal: »Kaj pa vi tukaj?« »Povabljen sem bil, gospod,« je odvrnil oni. »Saj vam ne bi bilo treba priti!« je pribil vojvoda.

Tole mu je treba priznati: gospod ne dela razlik, on žali vse enako, tudi člane svoje družine. Ko je leta 1986 videl načrte za novo hišo svojega sina, princa Andrewa, je ponudil strokovno mnenje, da je »kot spalnica v kurbišču«, o svoji hčerki Ani, ljubiteljici konj, pa je izjavil, »če ni nekaj, kar prdi in jé seno, je sploh ne zanima«. Zelo slavnemu pevcu Tomu Jonesu je rekel: »Kaj pa počnete, grgrate kamenje?« In pozneje za Jonesovim hrbtom utemeljil: »Težko je razumeti, kako lahko postaneš tako bogat s prepevanjem takih groznih pesmi.« Tudi nastop Eltona Johna ga ni navdušil: »Želim si, da bi izklopil mikrofon,« je vzdihnil.

Na obisku škotske tovarne je ob pogledu na omarico z varovalkami komentiral: »Videti je, kot da bi jo montiral Indijanec.« Pozneje je skušal pojasniti: »Hotel sem reči kavboj – vedno pomešam kavboje in Indijance.«

Oh, oh, tegale nikakor ne smemo pozabiti: ljubiteljem živali se je za vedno zapisal v srce, ko je, potem ko so mu predstavili projekt za zaščito grlic, svetoval: »Mačke pobijejo veliko več ptičev kot ljudje. Zakaj si ne omislite slogana Ubij mačko in reši ptiča?«

Občasno (skoraj zagotovo nehote) potepta tudi kakšen majcen krhek ego; tako je punčke v rdečih šolskih uniformah obvestil, videti ste kot Drakulove hčerke, okroglemu trinajstletnemu fantku, ki je želel postati astronavt, je pa naročil, naj malo shujša, ker sicer »ne boš nikdar letel. Predebel si za astronavta.« Pa saj imamo vsi svoje nadloge ali, kot je nekoč potožil glavni sestri neke bolnišnice na Karibih: »Vi imate komarje, jaz pa novinarje.«

Saj ne, da se ne zaveda svoje pomanjkljivosti – ali da se ne zna šaliti na svoj račun. Že leta 1956 je pojasnil svojo metodo: »Imam navado, da vedno začnem s kakšno laskavo pripombo, da mi bodo odpustili, če ga potem kaj polomim.« Štiri leta pozneje je v nekem govoru rekel: »Dontopedalogija je znanost, pri kateri odpreš usta in se spotakneš ob svoj jezik. Jaz se s tem ukvarjam že leta.« In leto zatem: »Nikoli nisem bil tiho o stvareh, o katerih ne vem popolnoma nič.« In leta 1968 je na turneji Nove Zelandije in Avstralije ugotavljal: »Kot se pogosto zgodi, sem odkril, da bi bilo bolje, če bi bil tiho.« Saj.

Škotinjam je nekoč zaupal: »Britanke ne znajo kuhati,« ob drugi priliki je razglasil: »Francozi nimajo pojma o zajtrku,« potem ko ga je priznani francoski kuharski mojster za zajtrk nakrmil z jajci, slanino, lososom, rogljički in drugimi izbranimi dobrotami. In na nekem banketu je popolnoma znorel: »Klinc gleda sedežni red, dajte mi večerjo!«

Ja, vemo, lačen si ful drugačen – razen če si princ Philip. Ta je vedno tak.

Več lahko preberete v tiskanih Obrazih, ki so izšli 22. novembra.